Še vedno je močno razširjeno prepričanje, da je treba pri ohranjanju teže ali izgubljanju kilogramov upoštevati zgolj preprosto formulo, ki pravi, da je naša masa odvisna od razmerja med zaužitimi in porabljenimi kalorijami. Jesti manj, telovaditi več. Učimo se približnih kaloričnih vrednosti posameznih živil, tega, koliko kalorij »porkurimo« v minuti teka ali kolesarjenja, ter vsak dan znova preračunavamo in tehtamo. Kljub temu pa se zdi, da stvari niso tako preproste in da je opisana »zdravorazumska perspektiva« po eni strani sicer smiselna, vendar ne ustreza povsem zapleteni realnosti.
O tem pričata dve ujemajoči se razlagi. Ena se dotika tega, da vrsta hrane, ki jo uživamo, različno vpliva na naša telesa nasploh, druga pa odkritja, da so pripadniki milenijske in mlajših generacij za približno deset odstotkov težji od t. i. boomerjev, ki so pred desetletji zaužili enako količino hrane.
Sto kalorij ni nujno enako stotim kalorijam
Predstavljajte si, da imate pred seboj pločevinko čičerike in tablico čokolade. Slednja ima najbrž večjo kalorično vrednost, a vas bo znatno manj nasitila kot na primer solata iz čičerike.
Čičerika je namreč bogata z beljakovinami in vlakninami, ki povzročajo občutek sitosti. Nasprotno bo čokolada, ki ima malo teh snovi, hitro povzročila občutek praznine v želodcu, ki mu bo sledil občutek, da ste lačni, kar bo lažje vodilo v prenajedanje.
Podobno je s hrano, ki vsebuje veliko fruktoze: sadni sokovi, suho sadje, gazirane pijače s sladkorjem, sadni jogurti, različne omake, burgerji ipd. Ni pomembno zgolj, kaj se dogaja v vašem želodcu, temveč tudi, kakšne signale želodec pošilja možganom, natančneje, centrom, ki uravnavajo občutke sitosti in lakote. S pravilno izbiro hrane precej lažje oblikujemo takšno dieto, ki nam pomaga izgubiti ali ohraniti težo.
Trije razlogi, zakaj je bilo prejšnjim generacijam lažje vzdrževati ustrezno težo
Raziskava univerze York v kanadskem Torontu iz leta 2015 je razkrila presenetljivo dejstvo: ljudje, ki so leta 1971 pojedli enako količino hrane kot ljudje leta 2008, so bili imeli kar za desetino nižjo telesno težo. Domneva se, da so med ključnimi razlogi za nenavadno generacijsko spremembo:
1. Mesna industrija
V zadnjih desetletjih se je povečalo vnašanje steroidov v hrano za rejne živali, in sicer z namenom povečanja njihove teže , torej večje donosnosti mesa. V ZDA kar 80 odstotkov proizvedenih antibiotikov zaužijejo rejne živali. To pomeni, da se z zaužitim mesom zaužijejo tudi snovi, ki so jih pred tem dajali živalim in ki vplivajo tudi na človeško težo.
2. Zdravila
Vsakodnevni stres, ki vodi v prevelike delovne napore in vedno večjo osamljenost, vpliva na duševno zdravje, ki ga v vedno večji meri uravnavajo zdravila, kot so antidepresivi in antipsihotiki. Eden njihovih glavnih stranskih učinkov je tudi povečana telesna teža. Seveda pa se podobni stranski učinki pojavljajo tudi pri mnogih drugih zdravilih.
3. Promocija hitre hrane
Številne raziskave v stoletnem obdobju oglaševalske industrije kažejo, da izpostavljenost oglaševalskim vsebinam nezavedno vpliva na naše ravnanje in naše razumevanje lastnih potreb. Sklepi nekaterih raziskav denimo kažejo, da imajo otroci, ki gledajo televizijo tri ure ali več na dan, kar za petdeset odstotkov večjo možnost za težave s težo. Televizija je seveda eden glavnih medijev za oglaševanja hitre hrane, še posebej v državah, kot so ZDA.
Kakorkoli že, razmerje med zaužitimi in porabljenimi kalorijami, ki jih povečujemo s telovadbo, ostaja osnovno merilo pri poskusih vzdrževanja ali doseganja ustrezne teže. Vendarle pa oba nivoja razmisleka, tisti, ki se dotika posameznikovega odnosa do različnih živil, in tisti, ki se ukvarja z medgeneracijskimi primerjavami, kažeta, da je zelo pomembno upoštevati ne samo količino zaužite hrane, temveč tudi to, kaj jemo in kako živimo. Tako bodo morale vlade v prihodnosti pri skrbi za zdravje državljanov omogočiti lažjo dostopnost zdravih živil in manj stresna delovna okolja.