Brazilija je največja in najbolj naseljena država Južne Amerike, ime je dobila po bražiljki, drevesu, ki ima čudovite rdeče cvetove in daje dragoceni les. Nogomet, samba, karneval, Maracana, capirinha, kriminal in Copacabana so le nekatere izmed slik, ki jih dobimo ob misli na Brazilijo. Brazilija je južnoameriška država, ki je polna nasprotij in nedvomno pravi raj za popotnike. V državi, ki se razteza čez skoraj pol celine, pridejo na račun tako tisti, ki so jim pri srcu svetovne metropole, kot tisti, ki prisegajo na naravne lepote, ki jemljejo dih.
Potovanje po Braziliji je najlepše v zimskih mesecih
Zapriseženi popotniki pravijo, da sodi Rio de Janeiro prav na vrh seznama mest, ki jih je treba v življenju obiskati. Mesto slovi po nekaj kilometrov dolgih plažah Copacabana, Ipanema in Leblon, po velikem kipu Kristusa, po vsakoletnem vročem karnevalu, nogometu, sambi …
Potovanje po Braziliji je najlepše v naših zimskih mesecih, od decembra do marca, saj je podnebje v tem času precej toplo, kajti nastopi čas poletja. Potepanje, plavanje in sončenje v eni najbolj temperamentnih držav na svetu lahko izkoristimo tudi za obisk največjega karnevala na svetu, ki osuplja s prelepimi plesalkami in plesalci, oblečenimi v čudovite raznobarvne kostume.
Brazilija ima najlepši karneval na svetu
Brazilija ima tudi najbolj znameniti karneval na Sambodromu v Riu de Janeiru, ki se zelo razlikuje od drugih uličnih parad in karnevalov, ki potekajo na ulicah drugih mest po svetu. Začetki segajo v leto 1723, karneval pa se je z leti razvil v nekaj posebnega – postal je največji karneval na svetu, kjer se na dan na ulicah zbere okoli dva milijona ljudi, cene vstopnic za ogled tekmovanja šol sambe pa segajo od 60 pa do nekaj stotin dolarjev.
Rio de Janeiro je po mnenju mnogih eno najlepših mest na svetu. Obdaja ga Atlantski ocean na eni strani in s tropskimi gozdovi poraščeni granitni hribi na drugi strani. Tropska vročina, palme in dolge peščene plaže, kot sta Copacabana in Ipanema, že desetletja burijo domišljijo o mestu brez predsodkov, ki nikoli ne spi.
Mesto je polno nasprotij, je tropsko in evropsko, mondeno in revno, urejeno in popolnoma brez reda, v mestu je prava džungla – Floresta da Tijuca, v kateri še danes domuje na stotine drugod že popolnoma izginulih rastlinskih in živalskih vrst. Skozi njo se popeljemo na simbol Ria de Janeira – Corcovado. V mestu je dovolj muzejev za kulturni turizem, dovolj plaž za nore morske počitnice ter obilica svežega sadja in sadnih sokov, saj vrst sadja, za katerega še nismo slišali, nikoli ne zmanjka.
Na vsakem vogalu so sadni bari, kjer od jutra do večera mešajo 100-% sadne napitke. Pri sosednjem prodajalcu lahko kupimo kokosov oreh, kjer s slamico izpijemo slastno vodo, pri naslednjem prodajalcu si privoščimo sveže iztisnjen sok iz sladkornega trsa, pri koktajlu pa je stvar tako in tako popolnoma jasna – caipirinha. To značilno brazilsko alkoholno pijačo prodajajo povsod, še najbolj pa se prileže na vroči nočni ulici, ko jo iz malega hladilnega vozička postreže prijazen prodajalec.
Copacabana in brazilke
V Riu de Janeiru so tri znamenite plaže, ki so polne ves dan. Domačini, imenovani Carioce, se tu nastavljajo sončnim žarkom in radovednim pogledom. Carioca je bilo poimenovanje Indijancev plemena Tupi za »smešne« prišleke iz Portugalske. Beseda izvira iz besed »kara« in »oca«, kar pomeni bela hiša in se nanaša na bele hiše, ki jo si jih postavljali kolonizatorji.
Popolna in nepopolna telesa razkazujejo golo kožo in seveda, tu so se rodile znamenite hlačke brazilke, ki odkrivajo več kot zakrivajo. Copacabana, Ipanema in Leblon so plaže, kjer se odvija živahno življenje in razni športi, od odbojke do raznovrstnih vodnih športov. Le obalna cesta loči plaže od stanovanjskih naselij, stolpnic, hotel in trgovskih centrov. Da ne govorimo o brezštevilnih restavracijah in lokalih.
Široka pešpot in kolesarska steza ob plaži sta polni ves teden, še posebno pa ob nedeljah, ko oblasti celo zaprejo del ceste, tako da se lahko domačini rekreirajo. Turistom so na voljo izposojevalnice koles, s katerim se lahko pridružite domačinom pri enem najljubših razvedril, kolesarjenju. Kolesarska steza poteka od začetka Copacabane do konca sosednje plaže Ipanema, kjer živi premožnejše prebivalstvo
Na koncu plaže Ipanema je Sladkorni stožec ali Pão de Açúcar. Nanj vodi gondola in če imate srečo z vremenom, vam ponuja čudovit razgled na Rio de Janeiro. Če pa je oblačno, se boste pač morali zadovoljiti z dejstvom, da ste bili na vrhu in videli prikupne majhne opice, ki skakljajo naokoli in z veseljem vzamejo kakšen priboljšek, ki jim ga ponujajo turisti, kljub opozorilom, da je prepovedano hraniti divje živali.
Maracana
Brazilija ima tudi svetovno znan stadion Maracana. V okolici stadiona ni turističnih naselij, tu so najgosteje naseljena področja Ria, v katerih se dotikajo najbogatejše in najrevnejše četrti mesta tega več kot šestmilijonskega, tretjega največjega mesta v Braziliji. Tega predela mesta ne gre obiskati, ne da bi vstopili na stezo slavnih nogometnega stadiona Maracana, ki je še vedno ena glavnih znamenitosti v mestu. Tu je svoj del kariere odigral tudi sloviti Pele, ki ima v spominski sobi svoj kotiček.
Maracana slovi kot eden največjih stadionov na svetu, v lasti pa ima svetovni rekord v številu gledalcev, saj si je finale svetovnega prvenstva med Brazilijo in Urugvajem ogledalo 173 tisoč ljubiteljev nogometa. V kompleksu štadiona je tudi nogometni muzej, pred katerim so nekaj prostora namenili odtisom nog znanih brazilskih nogometašev (Peleja, Dide, Dunge, Ronalda …) in najboljše nogometašice ‒ Marte.
Še preden blišč mestnega središča popotnika preveč zapelje, se oko strezni ob pogledu na neskončno število neuglednih barak, natlačenih po okoliških gričih. Brazilija je znana tudi po zloglasnih naseljih revnih, bolj znanih kot favele, ki zabave željnim turistom dajejo vsako sekundo vedeti, da so opazovani ter da jih lahko najmanjša neprevidnost drago stane.
Brazilija, Rio in Kristus odrešenik
Simbol Ria pa niso le plaže in Sladkorni stožec, to je osemintridesetmetrski kip Kristusa Odrešenika , stoji na 700 metrov visokem griču Corcovado. Velikanski kip tehta kar 700 ton. Glava meri 3,75 m, telo pa 30 metrov, prav toliko tudi razdalja med rokama. Celotno velikost kipu doda osemmetrski podstavek. Na Corcovado vodita cesta in vlakec, nekaj korakov pa je potem še na strmih stopnicah, ki vodijo neposredno do kipa. Vožnja skozi tropski deževni gozd je polna zelenja in eksotičnih dreves. Najlepša fotografija kipa na vrhu nastane če ležemo na hrbet in od tam fotografiramo kip. Sicer pa se nam odpre pogled tudi na vse mesto pred nami.
Favele
V večino barakarskih naselij, ki se dvigujejo nad razkošno plažo Ipanema v Rio de Janeiru, noga povprečnega Brazilca ne bi nikoli stopila. Takšnega mnenja pa ni vse več tujih turistov, ki so navdušeni nad kombinacijo poletnih počitnic, preživetih v hotelih s petimi zvezdicami, in izletom v »pravo Brazilijo«, le nekaj kilometrov stran, v izjemno revna, umazana in nevarna predmestja, tako imenovana favele.
Rio de Janeiro ima okoli 600 favel, v teh najrevnejših predelih se je rodil najvišji odstotek kriminala, kjer v zelo slabih razmerah živi najrevnejše prebivalstvo. Hiše so tam postavljene zelo gosto, pogosto nimajo kanalizacije in vode, elektriko pa imajo napeljano na črno. Več kot 25 milijonov Brazilcev živi v favelah. Za turiste je odprtih nekaj favel, v katere se podamo z lokalnimi vodniki.
Stopnišče selaron
Najslavnejše stopnice Ria de Janeira, prekrite s keramičnimi ploščicami, je ustvaril čilenski umetnik Jorge Selarón (1947–2013). Delati jih je začel leta 1990 ter jih popravljal in dopolnjeval do svoje smrti. Točno 215 stopnic je prekritih s keramičnimi ploščicami iz 60 držav sveta, prevladujejo pa brazilske barve; rumena, zelena in modra.
Brazilski slapovi Iguassu
Zapustimo Rio de Janeiro, ki, mimogrede, ni prestolnica Brazilije, glavno mesto je Brasilia, največje mesto pa Sao Paolo, in poletimo na Foz do Iguaçu, kamor turisti pripotujejo predvsem zaradi veličastnih slapov. Te si je mogoče ogledati z brazilske in argentinske strani. Foz leži ob tromeji Argentine, Paragvaja in Brazilije. Slapovi na reki Iguaçu v zvezni državi Parana so večji od Niagarskih, dolgi so 2,7 kilometra in sestavlja jih 275 manjših slapov. Nekaj jih je visokih 82 metrov, medtem ko jih večina doseže 64 metrov. Najbolj impresiven in hkrati zastrašujoče bobneč je pogled je na Hudičevo žrelo, ki ločuje Brazilijo in Argentino in je oblikovano v obliko črke U. Pečina je široka 150 metrov in dolga 700 metrov, tam se res počutiš kot na vhodu v pekel.
Podobno veličasten pogled kot na slapove, pa je tudi na drugo največjo hidroelektrarno na svetu: Itaipu. Ime elektrarne v jeziku Indijancev pomeni »pojoči kamen«. Hidroelektrarno sta Brazilija in Paragvaj začeli graditi leta 1971, zagnali pa so jo leta 1984. Številke o velikosti hidroelektrarne so zelo slikovite. Izračunali so namreč, da bi količina betona, uporabljenega pri gradnji, zadostovala za gradnjo 210 stadionov velikosti Maracane, količina železa in jekla v elektrarni pa bi zadostovala za gradnjo 380 Eifflovih stolpov.
Od slapov poletimo v Salvador, nekdanjo prestolnico Brazilije in prestolnico glasbe.
Salvador de Bahia začara obiskovalce s kilometri peščenih obal in palm ter bogato kulturno dediščino. Uradno ime mesta v severovzhodnem delu Brazilije, ki je hkrati tudi prestolnica Bahie, je Sao Salvador da Bahia de Todos os Santos (Sveti odrešitelj obale vseh svetnikov). Osemdeset odstotkov prebivalcev so temnopolti Afričani, potomci sužnjev, ki so jih lastniki plantaž prvič pripeljali leta 1538. Suženjstvo so odpravili šele leta 1888, torej kar 25 let za ZDA in 80 let za Veliko Britanijo. Pelourinho, danes najbolj poznan po kulturi in glasbi, je bil v času suženjstva predel, kjer so prodajali in mučili sužnje. Izraz pelourinho v portugalščini namreč pomeni kamnit steber, na katerem so mučili sužnje. V Salvador je leta 1501 prvi priplul Amerigo Vespucci, šele 48 let kasneje pa so se v novo kolonijo naselili vojaki in kolonisti, med njimi tudi duhovniki in prostitutke. Od leta 1549 do 1763 je bil Salvador prestolnica Brazilije, nato pa so jo preselili v Rio de Janeiro. Salvador je bil izjemno bogat, kar se vidi po arhitekturi. Mesto je leta 1985 na svoj seznam svetovne dediščine uvrstil UNESCO. Bogastvo je izviralo iz izvoza sladkornega trsa in tobaka ter izkopavanja zlata v notranjosti Bahie.
Med sprehajanjem po Salvadorju ne morete zgrešiti fantov, ki se ukvarjajo s plesno-borilno veščino capoeiro. Veščina je zmes plesnih gibov in borilnih tehnik, nastala pa je v času suženjstva. Sicer naj bi izhajala iz Angole, od koder so pripeljali največ sužnjev. Capoeira je bila najprej le borilna veščina, s katero so sužnji lastnikom kazali, da se lahko branijo, zato so jo prepovedali. Kasneje so sužnji v elemente borbe vključili še ples, tako da so skrili obrambne namene.
Mnogi pravijo, da je februarski karneval v Salvadorju boljši od tistega v Riu. Po podatkih Guinnessove knjige rekordov je salvadorski karneval največja ulična zabava na svetu. V tednu, kolikor traja karneval, se na ulicah zabava milijon ljudi.
Manaos
Brazilija skriva tudi mesto Manaos, ki ga najdemo sredi tropskih pragozdov. Mesto je kljub zahtevnemu podnebju postalo priljubljeno domovanje mnogih Evropejcev, ki so se v 19. stoletju priselili v mesto sredi gozdov. Razlog za življenje v povsem drugačnih razmerah je bil kavčuk. Čedalje zahtevnejša industrija gume je namreč zahtevala vedno več surovin, kar je botrovalo nastanku bogatega razreda, ki je želel sredi tropov zgraditi novi Pariz. Najosupljivejši dokaz njihovega bogastva je operna hiša Teatro Amazonas. Vsi materiali, z izjemo brazilskega lesa, so bili prineseni iz Evrope, leta 1897 pa je 700 bogatih ljubiteljev opere v njej prvič poslušalo opero La Gioconda. Danes je operna hiša sedež simfoničnega orkestra Amazonas.
Poleg številnih indijanskih tradicij, obredov in festivalov je kulturo brazilskih prvotnih naseljencev najzanimiveje spoznavati na tržnici Mercado Municipal Adolfo Lisboa. Sama zgradba s konca 19. stoletja močno spominja na pariške tržnice, na njej pa lahko poleg eksotičnega sadja in rib najdemo zdravila za vse tegobe, od sirupa proti astmi iz kuhanih termitov do »pau rosa« olja drevesa, ki naj bi lajšalo artritis, bolečine v mišicah in celo depresijo.
Iz mesta so organizirani izleti v pravi tropski pragozd Amazonke, če se boste podali v ta divji svet, vas bosta navdušila lepota nedotaknjene narave in bogat živalski svet.
Preverite tudi: