Otočje Fidži leži daleč v modrem morju južnega Pacifika. Za mnoge je to rajsko otočje, uresničitev življenjskih sanj. Čudovita pokrajina se razteza na kar 322 otokih, med katerimi je le 109 civiliziranih. Prav vsak popotnik lahko najde kaj zase, od rajskih samotnih kotičkov, zabave, adrenalinskih športov in še mnogo več. Na otoku se preliva mešanica kultur, od fidžijske do indijske, evropske ter kitajske. Bele plaže, polne visokih kokosovih palm, so večino leta obsijane s soncem. A na potovanje po tem otočju ne pomisli ravno mnogo ljudi, saj ima večina o njem predstavo, da gre le za rajske počitniške kraje z lepimi plažami. Takšne ponudbe je v izobilju, a otočje ponuja še mnogo več. Poleg rajskih plaž so tukaj še bistri slapovi v deževnem gozdu, porasle vulkanske gore, pisani koralni grebeni ter izredno gostoljubni domačini. Fidži na večini pusti le pozitivne vtise – prijazne ljudi, lepo naravo, rajske plaže ali drugače rečeno, pobeg v sanje.

Otok Fiji
Rajske plaže Fiji so glavni razlog za privabljanje turistov

Potovanje v lastni organizaciji po rajskem otočju

Ker že več let potujem v lastni organizaciji z nahrbtnikom na ramenih, si ne morem zamisliti organiziranega potovanja, kaj šele počitnic na eni lokaciji. Vsekakor pa je dobro o destinaciji, kamor potujem, prej dobiti kakšno informacijo. A o Fidžiju nisem vedela praktično nič. Nekaj sem si prebrala na letu v svojem stalnem spremljevalcu, turističnem vodniku Lonely Planet. Ob pristanku pa naval domačinov. Vsak je nekaj ponujal. Premamila me je ponudba enega izmed mnogih ponudnikov. Gre za agencijo Fiji Experience, ki popotnike vozi po otoku s kombiji ali avtobusi ter organizira trekinge in adrenalinske športe – vse, kar si skupina zaželi. Tako se v skupini znajdejo popotniki z vseh koncev sveta, kar je seveda še ena prednost za nas vse – nova spoznanstva. To je tudi najugodnejša možnost za potovanje, saj ne bi bilo prav nič ceneje potovati z javnim prevozom, kaj šele z najetim avtomobilom.

Fiji
Jungla, katero izkoriščajo za razne trekinge.

Napačna predstava o otočju

Večina si predstavlja otočje Fidži za eno tistih, kjer se le uživa v čudovitih letoviščih, na rajskih plažah s koktajli, kjer dejansko gre zgolj za počitek. In tudi večina vseh, ki pripotujejo na Fidži, tako preživi ta čas, namenijo ga dopustu. V turističnih krajih imajo ponudbo za razne oglede, doživetja, kjer pa se to zelo preplača. Otočje pa ponuja mnogo več, sploh pa se to doživi, če se potovanje organizira sproti na sami poti, kar je tudi pravi izziv. Fidži je zelo varen, domačini prijazni, tako da je potovanje po otoku zelo preprosto. S pomočjo domačinov se ponuja ogromno možnosti za razna doživetja, in vse to za nizko ceno. Na letališčih so že ponudbe za raznovrstna potovanja; lahko sam najameš avto ali pa skupaj z drugimi popotniki najameš kombi, avtobus, vodnika in tudi šoferja in že se lahko podaš na potep. Kaj si ogledati in kaj doživeti, je običajno samostojna izbira popotnikov.

Kokos velja za najpomembnejšo kulturo na otoku. Iz njega izdelujejo posode, nakit, ga uporabljajo za hrano in pojačo itd.

Domačine spremlja kruta zgodovina

Prvi prebivalci naj bi na otočje prišli pred približno 3500 leti z okoliških otočij. Ne ve se natanko, od kod, a nekateri jih označujejo za Malezijce. Dolga leta so sami živeli na otočju, nato pa so v zgodnjem 19. stoletju prišli še drugi priseljenci, in sicer iz Evrope. Domačine so kaj kmalu označili za prijazne, opazili pa so tudi njihovo krutost. Pred dobrimi sto leti je bil na otočju še vedno prisoten kanibalizem. Evropejci, ki jih je kanibalizem precej presenetil, so kljub temu ostali, saj so imeli od sandalovine in pozneje bombaža veliko korist. V tem času je še živel zadnji kanibal, za katerega domačini pravijo, da je skupaj s svojimi podrejenimi pojedel kar okoli 1000 ljudi. Domačini se svoje krute zgodovine sramujejo, ne želijo na veliko govoriti o tem, kaj šele tržiti jo v turistične namene. Turisti lahko le redko vidimo kaj, kar spominja na to kruto zgodovino. Ob glavni cesti je moč videti grobnico zadnjega kanibala, ki pa je že v precej slabem stanju. Nekaj, kar pa je mogoče pogosteje opaziti, so kanibalske vilice na telefonskih govorilnicah. Z njimi so s sovražnika trgali meso in ga pozneje pojedli. Poleg tega so pokopavali tudi žive ljudi. Domačini o tem običajno ne govorijo prav veliko. Če pa tujci že ravno sprašujejo o tem, pa nekateri povedo kaj več.

Otoci se zelo radi fotografirajo in nato vsekakor želijo videti fotografije.

Stik s pravimi domačini

Zaradi bolezni, ki so jih s seboj prinesli priseljenci iz Evrope, je umrlo mnogo domačinov. Zato je zmanjkalo delovne sile in začelo se je množično priseljevanje Indijcev. Danes zaradi močno prisotne indijske kulture žal v mestih ni mogoče doživeti tradicionalnega življenja prvotnih prebivalcev. Še vedno pa je to mogoče na podeželju, zlasti v manjših vaseh. Domačini so za obiskovalce zelo odprti, zato jih sprejemajo tudi v osnovnih šolah ter družbenih domovih. Za vse, tako obiskovalce kot domačine, je to poseben dogodek. Domačini so nas pred prihodom v osnovno šolo obvestili, da je priporočljivo prinesti s seboj nekaj, kar potrebujejo v šoli – barvice, zvezke ali kaj podobnega.

Vožnja s splavi iz bambusa.

Učenci obiskovalcem z veseljem zaplešejo ali zapojejo, nato pa tudi oni pričakujejo kaj v zameno. Dovolj je že, da jim poveste kaj o sebi in svoji deželi. Seveda v angleškem jeziku, ki se ga učijo že od prihoda v šolo. Naša skupinica popotnikov z vseh koncev sveta je otrokom celo zapela pesmico in ob tem smo ugotovili, da je bilo nam bolj nerodno kot otrokom. Šole so videti revne, slabo opremljene, nekatere na videz kot zapuščene. Če so iznajdljivi, sami poskrbijo za del opreme, kot je na primer ograja pred šolo, narejena iz plastenk. V vaseh pa domačini obiskovalce ne povabijo le v šole, temveč tudi v kulturni dom na pitje kave. Tu ne gre za kavo, kakršno poznamo pri nas, ampak za pijačo, narejeno iz korenin rastline yagona. Isto ima le ime – kava. Pitje kave je pri njih poseben obred. Ob obredu je treba spoštovati vrsto pravil. Oblačila morajo segati čez kolena, obleko morajo imeti tako moški kot ženske. Tako da je dovolj, če se okoli pasu zveže »sulu« – njihovo tradicionalno krilo. Tudi za samo pitje kave obstajajo točno določena pravila, ob pripravi pa je treba moliti.

Priprava tradicionalne pijače imenovane “kava”.

Prvi vedno pije gospodar, nato šele vsi drugi. Kavo se vedno pije iz skodelic iz kokosa. Za mešanje zmletih korenin rastline v vodi ter deljenje pijače je vedno nekdo določen. Ta nato prinese do vsakega obiskovalca (vsi sedijo na tleh) skodelico, polno pijače. Preden sprejmete pijačo, je treba ploskniti in reči »bula«. Šele nato jo lahko spijete. In kaj pomeni »bula«? Vse dobro – lahko je pozdrav, dober tek, skratka samo pozitivno itd. Kavo smo pili skoraj vsak večer, saj se domačini ob tem dogodku zabavajo. Pravi dogodek pitja kave pa je bil v kulturnem domu. Ob tem so nam domačini še zapeli nekaj svojih tradicionalnih pesmi, nato pa smo morali z njimi še zaplesati. Posebna vrsta plesa, koraki in ritem niso ravno preprosti.

Pitje tradicionalne pijače “kave”.

Pestra ponudba adrenalinskih športov

Le kdo bi pomislil, da je na rajskem otočju Fidži obilo možnosti za adrenalinske športe. Tisti, ki v tem uživamo, smo izbrali adrenalinski način potovanja. Tako so nam domačini pripravili veliko možnosti za adrenalinska doživetja. Menda ni obiskovalca, ki bi sam od sebe pomislil, da bi lahko na Fidžiju deskal na sipinah. Strme sipine ob rajskih plažah so kaj kmalu izkoristili za to in tako obiskovalcem ponujajo izposojo desk za deskanje na sipinah. Na deski, podobni tisti za deskanje na valovih, smo se leže spuščali po strmih sipinah. Sicer morda nič posebnega, a za nas je bilo to takrat zelo zanimivo doživetje. V notranjosti otoka se razprostira prava pravcata džungla, ki jo domačini izkoriščajo za organiziranje trekingov. Prebijanje skozi gosto zaraslo rastlinje, polno ptičev in njihovih nenavadnih glasov, prečkanje rek, močvirij, kopanje pod slapovi, vse to je namenjeno le pravim ljubiteljem adrenalina. Domačini v džunglo hodijo bosi, nam pa so dejali, da kakor želimo. Tako smo bili v negotovosti, a smo se seveda odločili, da gremo obuti.

Z domačini v družbenem domu na vasi.

Odšli smo v gost, vse povprek zarasel gozd. Po težavni poti skozi tropski gozd smo si sicer le stežka predstavljali, da je lahko to pravo doživetje, vendar je na koncu dejansko tudi bilo. Prečkali smo reke, močvirja, pravzaprav pogosto sploh nismo videli, kod stopamo, le vdiralo se nam je pod nogami globoko v blato in močno zaraslo visoko travo. Ves čas smo poslušali petje ptic, videli pa prav nobene in tudi drugih živali ne. Največje presenečenje pa je bilo kopanje na slapovih in pod slapovi reke daleč v jungli. Zaradi vlažnega zraka sem le s težavo posušila športne copate. Poleg adrenalinske ponudbe pa promovirajo tudi bolj množične športe: od deskanja na valovih, potapljanja do jezdenja konjev ob rajskih plažah itd. Za vsakega ljubitelja zdravega načina življenja se tam vsekakor kaj najde.

V šoli na vasi.

Potapljanje z morskimi psi

Tisti, ki imamo radi potapljanje, na Fidžiju nedvomno pridemo na svoj račun. Večina nas najprej seveda pomisli na potapljanje na koralnih grebenih, a se misel kaj kmalu spremeni. Vsa druga ponudba je še veliko zanimivejša. Domačini so ponosni so na svoje odlično organizirane potope z morskimi psi. Kot ljubiteljica podvodnega sveta sem kaj kmalu spoznala, da bo prav to moja prioriteta na potovanju. Za takšno potapljanje je seveda treba imeti izpit za potapljača oz. se lahko izpit naredi tudi tam, kar pa traja vsaj teden dni. Potopi z morskimi psi so na Fidžiju postali že tako prepoznavni, da je treba že imeti srečo, da se ujame  prost termin.

Potop z morskimi psi je bil zame najpbolj poseben dogodek na potovanju.

Naval na potope z morskimi psi je precej velik, ampak zame so še našli prostor in nenavadna pustolovščina se je začela. Že odhod na potop je bil zelo poseben. S katamaranom smo se z neverjetno hitrostjo zapeljali na odprto morje po neobičajno velikih valovih ali celo pod njimi. Na s koordinatami točno določeni točki smo se ustavili, nato pa se je po krajših navodilih začel prvi potop. Potope z morskimi psi strogo varujejo organizatorji, ki jih je na potopu toliko, kot je obiskovalcev. Morski psi so že vajeni človeških obiskovalcev, saj so redno hranjeni in zato, kar je najpomembnejše, siti.

Tržnice so polne raznega tropskega sadja.

Opravili smo dva potopa, enega na 30 metrih, drugega pa na 25 metrih globine. Vodje potopa obiskovalcem točno pokažejo, kje je treba klečati oz. pri prihodu večjih morskih psov celo ležati. Nato se začno morski psi eden za drugim postopno zbirati, saj kmalu zaznajo hrano oz. mrtve ribe, ki jih eden od potapljačev deli morskim psom. Je pa bilo za nas, ki smo bili tam le opazovalci, vsekakor nenavadno pred seboj zagledati več kot tri metre velikega morskega psa, sploh pa tigrastega, ki velja za nevarnejšo vrsto. Ja, imeli smo neverjetno srečo, da se je med mnogimi sivimi morskimi psi kar naenkrat prikazal prav tigrasti morski pes in v trenutku je ostal sam, saj so vsi drugi zbežali. Znano je namreč, da tigrasti morski psi jedo druge. Potop z morskimi psi je za ljubitelje tega športa vsekakor zelo poseben dogodek. Načeloma naj pri tem ne bi bilo večjih nevarnosti. Se je pa eden izmed vodnikov že pred potopom pošalil, da ne pomni, da bi kdaj morski pes pojedel potapljača. Fidži je dežela, ki daje občutek, da se je čas ustavil. V njej ni zaznati stresa, hitenja, le umirjeno in nasmejano življenje. Ljudje iz nerazvitih dežel pogosto hrepenijo po odhodu v Evropo ali Ameriko, toda kljub temu imajo na Fidžiju mnogo lepše življenje kakor mi v razvitem svetu.