Sara Isaković je še vedno je isto dekle, kot smo ga bili vajeni, ko je Sloveniji na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu priplavala srebro. Sara Isakovič je prijazna, odkrita, a obenem močna, še vedno ima tisti nalezljivi nasmeh. Po zaključku profesionalne športne poti se je posvetila psihologiji. Diplomirala je na priznani Univerzi v Berkleyju in danes svoje bogate izkušnje, tako iz športa kot iz študija, prenaša na športnike, poslovneže, pilote … Z mentalnimi treningi jim pomaga, da dosežejo svoj cilj. Pogovor z njo je navdihujoč; začnemo se zavedati, da so meje le v naši glavi in da lahko dosežemo vse, kar si želimo in za kar se dovolj potrudimo.

Sara Isaković
Že pri 10-ih sem vizualizirala in se zavedala svojih misli. Ker je bilo težko vsakodnevno premagovati 16-kilometrske razdalje v vodi, sem se spodbujala, prepričevala svoje telo, da zmorem

Ujeli smo vas v Sloveniji, kjer se pripravljate na predavanje na Mednarodni konferenci o čuječnosti, ki bo v Ljubljani, sicer pa je vaše življenje razpeto med kraje po vsem svetu; čas preživljate v Dubaju, kjer živi vaš brat dvojček, v Londonu, kamor sta se preselila starša; v ZDA imate prijatelje, v Beogradu sorodnike, trenutno živite in delate v Oslu … Skratka, svet je vaš!

Ja, res je (smeh). Že vse od malih nog veliko potujem, za kar so seveda zaslužni moji starši. Ko sem imela tri leta, se je začela vojna v Jugoslaviji in moj oče, ki je pilot, takrat kot Srb ni mogel več delati v Sloveniji, zato smo morali oditi. Sama vojne nikoli nisem občutila, se pa spominjam občutka, da je postal moj oče v Sloveniji tujec. V svet smo odšli, da smo lahko ostali skupaj. Res pa je tudi, da sta moja starša zelo svetovljanska in sta nama želela pokazati, da je, ne glede na religijo ali kulturo, povsod veliko ljubezni. Odraščala sem v Maleziji, Indoneziji, Turčiji, Tunisu, leta 1997 smo se preselili v Dubaj, ki je tako že 20 let moj dom. Staršema sem hvaležna za takšno otroštvo.

Kakšno je življenje v Dubaju, marsikdo si ga predstavlja precej idilično – plaže, stolpnice, bogate restavracije?

Res je, ampak če živiš v mestu, ne opaziš tega glamurja; vse to se ti zdi normalno. To je mesto, v katerem sem odraščala; ko smo prišli, še ni bilo velikih cest in stolpnic, povsod je bila puščava. Stanovali smo ob morju, obiskovala sem šolo. Doma smo govorili slovensko in srbsko, v šoli angleško. Živeli smo lepo družinsko življenje. Danes imam tu prijatelje, brata, spomine na otroštvo, zato drugače gledam na to mesto, ki je nekaterim všeč, drugim spet ne. Je pa dejstvo, da je Dubaj zelo multikulturen.

Sara Isaković olimpijske igre
Če bi se vsak s športom ukvarjal vsaj nekaj minut na dan; če bi pravilno dihal, bil prisoten in v naravi, nihče ne bi potreboval antidepresivov.

Kako pa potem, ko pridete na Bled, po vseh teh multikulturnih izkušnjah, gledate na Slovenijo in Slovence?

Jaz mislim, da se, ko enkrat zapustiš Slovenijo, domov vrneš z neko drugo perspektivo. Jaz sem prišla nazaj v Slovenijo leta 2003, ker sem se želela uvrstiti na olimpijske igre in sem imela tu veliko boljše razmere za treninge. Tu sem potem pet let živela kot na nekakšni misiji; z mamo in bratom smo stanovali na Bledu, v Ljubljani sem obiskovala mednarodno šolo, trenirala pa sem v Radovljici. Vedno je bilo isto: šola, plavanje, šola plavanje. Nikoli nisem bila odrasla oseba, ki živi in dela v Sloveniji. Tako da težko povem, kako je doma, a se mi zdi, da se stvari spreminjajo; da so mladi vedno bolj odprti, da iščejo znanje, da se radi učijo iz tujine. Po drugi strani pa imam občutek, da so v tujini bolj drzni, da si upajo več, da sanjajo dlje. Slovenija pa je nekakšna »cona udobja«; imamo se fino, a če bi bila naša psiha pozitivnejša, bi lahko dosegli veliko več.

Torej nam manjka samozavesti?

Ja, točno to – samozavest. Opažam tudi, da so Slovenci velikokrat preveč negativni in neprivoščljivi. Pa vendar, Slovenija je najlepša dežela na svetu in vedno se rada vračam na Bled.

Vas še nikoli nista kakšen kraj ali dežela tako zamikala, da bi rekli, da si tukaj želite ostati?

Če toliko potuješ po svetu, imaš preveč izbir, kje bi lahko živel, kar včasih ni ravno najbolje. Sicer pa se želim ustaliti in veliko razmišljam o tem, kje in kako bom v prihodnje, ampak trenutno na to vprašanje še nimam odgovora (smeh). Ne vem, morda pa pridem domov, v Slovenijo. Vse je odvisno od tega, koga spoznaš.

Niste še spoznali tistega, s katerim bi bili nekje?

Ne, do tega še ni prišlo. Sicer se zavedam, da moja biološka ura že malce tiktaka, naslednje leto bom 30, ampak počutim se, kot da jih imam še vedno 24 (smeh). Menim, da mora človek, preden spozna pravo osebo, s katero želi deliti življenje, delati na sebi, doživeti stvari na svoj način ter biti zadovoljen sam s sabo. Tako ne išče nekoga, da bi ga osrečil, ampak nekoga, ki ga dopolnjuje. Jaz sem trenutno v fazi, ko veliko delam na sebi. Morda bom imela čez kakšno leto in pol več zanimivih govoric za vas, a preden se to zgodi, bi bila rada zadovoljna s svojo kariero. Zdi se mi, da sem po končani plavalni karieri šele začela živeti, tako, da moram še veliko nadoknaditi.

Vaša kariera je trenutno povezana s tako imenovano »performance« psihologijo, ki ste jo doštudirali na Berkleyju. Zakaj pravzaprav gre?

Res je, za psihologijo sem se navdušila na Berkleyju in takoj sem vedela, da želim temu posvetiti čas po koncu tekmovalnega plavanja. Zdi se mi, da bi morali vsi študirati vsaj malo psihologije, da bi se začeli bolj zavedati sebe, da bi spoznali, kako delujejo naši možgani. Študirala sem tudi nevropsihologijo; v San Diegu smo raziskovali, kako delujejo možgani pri marincih in olimpijskih športnikih pred mentalnimi treningi in po njih. Opazovali smo, kaj se dogaja v možganih, ko smo pod stresom, kaj dosežemo z meditacijo, ki je pravzaprav zavedanje samega sebe, naših misli, dihanja, telesa. Ko treniraš zavedanje, postaneš bolj prisoten v trenutku in obenem produktivnejši, bolje obvladaš stres. Bistvo »performance« psihologije je pravzaprav v tem, da v določenem trenutku, ki je za nas zelo pomemben, iz sebe iztisnemo svoj maksimum. Pa najsi bo to pri plavanju, pilotiranju, – veliko sem delala tudi s piloti, za katere je zelo pomembno, da znajo v stresnem trenutku odreagirati pravilno–,  pri marincih ali recimo pri razgovoru za službo. Če se želimo obvladati v stresni situaciji, moramo upoštevati številne psihološke elemente: motivacijo, zastavljanje ciljev, samozavest, vizualizacijo, pa tudi strahove in pričakovanja. To so elementi, ki jih s posameznikom predelava skupaj. Več znanja ko imamo, bolje lahko treniramo zavedanje. Sicer pa to ni nikakršno »gurujevstvo«, to so prirojene človekove sposobnosti, ki pa jih ne uporabljamo.

Sara Isaković
Bolj ko smo črnogledi, bolj se možgani navadijo na to. In na koncu postanemo negativneži.

In ki smo jih že znali uporabljati kot otroci.

Ja, točno tako! Ko se otroci vživijo v igro in se prestavijo v različne vloge, vizualizirajo, upajo si sanjati in so popolnoma prisotni v trenutku, kar je stanje meditacije, žal pa potem skozi leta šolanja izgubijo ta ustvarjalni duh. Veliko teh tehnik pa se po naravni poti naučijo uporabljati športniki; če se želijo osredotočiti in sprostiti, morajo pravilno dihati, če želijo dosegati uspehe, morajo vizualizirati, drugače ne gre. Plavalec mora pred dejanskim nastopom tekmo odplavati v glavi, smučar jo odsmuča miže, v mislih, košarkar mora imeti, če želi zadeti trojko, vizijo. Glava mora biti vnaprej pripravljena, da ji lahko telo sledi. Pred osvojitvijo olimpijske kolajne sem tristokrat odplavala tekmo v svoji glavi, preden sem sploh prišla do Pekinga. S tem so možgani ustvarili nekakšen načrt in potem, ko sem dejansko prišla na start, je bila moja glava mirna, telo pa je vedelo, kaj mora storiti. Bila sem samozavestna, saj sem bila že tolikokrat v tem trenutku, da me ni bilo več strah. In, mislim, da je treba na tem delati z mladimi športniki; kombinacija psihičnega in fizičnega je ključna. Jaz trenutno svoje znanje predajam mladim plavalcem. Pravzaprav gre za trening možganov, naučiš se uporabljati par psiholoških tehnik. In potem to postane rutina, tako kot umivanje zob.

S športom torej ne treniramo zgolj telesa, ampak tudi možganske celice?

Seveda. Ko telovadimo, se obnavljajo naše možganske celice, lažje se osredotočamo, naš spomin se izboljša … Poleg tega je telovadba najboljši antidepresiv na svetu. Če bi se vsak s športom ukvarjal vsaj nekaj minut na dan; če bi pravilno dihal, bil prisoten in v naravi, nihče ne bi potreboval antidepresivov. In Slovenci smo v tem res fenomenalni; smo odlični športniki in preživimo največ časa v naravi od vseh narodov, ki jih poznam. Šport nas samodejno nauči povezave med telesom in umom.

Ste kdaj razmišljali, kakšni bi bili lahko vaši športni uspehi, če bi to znanje imeli že prej, ko ste še tekmovali?

Včasih razmišljam, da bi bili lahko moji plavalni dosežki, če bi že prej toliko vedela o psihologiji, še boljši, a se po drugi strani zavedam, da sem že po naravi precej čuječa. Že pri 10-ih sem vizualizirala in se zavedala svojih misli. Ker je bilo težko vsakodnevno premagovati 16-kilometrske razdalje v vodi, sem se spodbujala, prepričevala svoje telo, da zmorem; če so me bolele roke, sem se osredotočila na noge, da nisem toliko čutila bolečine. Pogosto sem si predstavljala, da sem delfin.

Sara Isaković
Slovenija je najlepša dežela na svetu in vedno se rada vračam na Bled.

Stvar percepcije. Na situacijo ste pogledali s pozitivnega zornega kota.

Ja, vse se začne v glavi. Če bi recimo danes razmišljala »O, groza, intervju imam!«, bi se moj negativni pogled na situacijo stopnjeval v telesni odziv na stres; začela bi se znojiti in se tresti, moji možgani pa bi to interpretirali, kot da se dogaja nekaj strašnega, obenem pa ne bi vedeli, ali me napada lev ali imam intervju. Ker ne bi razumeli tega dogajanja, možgani ne bi bili sposobni treznega razmišljanja in tako se ne bi mogla umiriti. Prevladali bi stres in čustva – na posnetkih delovanja možganov je prav zanimivo opazovati, kako čustva povsem preplavijo naše možgane – in potem bi začela razmišljati: »Kaj pa če česa ne bom razumela? Ne, ne bom zmogla.« In tako se začne ta začaran krog, ko misli negativno vplivajo na nas. Na koncu smo še bolj pod stresom in seveda zablokiramo. Pri športnikih se to odraža na način, da se zakrči telo.

Kaj pa bi svetovali tistim, ki imajo občutek, da ne zmorejo, tistim, ki se soočajo z negativnimi mislimi?

Vsi se kdaj soočamo z negativnimi mislimi. Namen mentalnih treningov ni, da se nekega dne zbudimo in vidimo svet v mavrici, ampak gre za vsakodnevni proces treniranja možganov, ki se nikoli ne konča. Že če se zavedamo svojih negativnih misli – kar ne pomeni, da jih negiramo–, lahko začnemo delovati drugače. Tudi košarkar, ki zgreši trojko, mora iti naprej. Vsakič si moramo dopustiti novo priložnost; verjeti moramo vase, biti osredotočeni in prisotni v trenutku. Misli prihajajo in odhajajo, nanje nimamo vpliva, imamo pa popoln nadzor nad tem, kako se bomo nanje odzvali. Tega se moramo naučiti. In prav nič nam ne pomaga, če smo negativni. Bolj ko smo črnogledi, bolj se možgani navadijo na to. In na koncu postanemo negativneži. Če pa imamo zavedanje in moč, se lahko od tega odstranimo, in bolj ko delamo na tem, samozavestnejši postajamo, prej nam bo uspelo. Vsak majhen dvom se pozna. Naši košarkarji niso prav nič dvomili, ko so postali evropski prvaki. A veste, kako sem ponosna nanje. Še danes.

Sami veliko uporabljate mentalne treninge, tehnike vizualizacije, meditacije …?

Ko sem živela v San Diegu, sem vsak dan hodila na jogo. Sicer pa meditiranje ni le to, da 20 minut sediš v tišini in se osredotočaš na dihanje, ampak tudi če piješ kavo in se zavedaš njenega okus, če se sprehajaš ali z užitkom uživaš v obroku. Že to je trening zavedanja. Jaz veliko meditiram tudi v fitnesu, ko si predstavljam, da imam močno telo, da sem fit, pa tudi zvečer, ko se uležem v posteljo, se umirim, mislim na kaj lepega in sem hvaležna za stvari, ki se mi dogajajo v življenju.

Pogrešate kdaj to slavo, pozornost, ki ste jo imeli in ki jo imate še danes, ko pridete v Slovenijo?

Kaj pa vem, zdi se mi, da sem imela že takrat, po Pekingu, vse te stvari precej uravnotežene. Res je super občutek v Sloveniji, ko me vsi poznajo, se želijo s slikati s mano; ko pridem na bazen, so otroci čisto navdušeni, kar je res lepo, po drugi strani pa sem presrečna tudi, da imam svoj mir. Ko sem na Norveškem, me nihče ne pozna, ko sem v Dubaju, me nihče ne pozna. Tako da lahko delam, kar želim.

Vas razveselijo drobne stvari? Recimo pozitiven napis na kavni skodelici.

Ja, zelo! V bistvu sem zelo nežna in čustvena oseba. Če imam kdaj kak slab dan, imam doma simpatične karte, ki se odprejo kot darila in na katerih so zapisane lepe misli, ki mi včasih polepšajo dan. Sicer pa me osreči tudi, če mi prijateljica pošlje sporočilo, če me brat nasmeje, če se slišim s starši. Tako, da brez skrbi, moja slaba volja ne traja več kot tri minute (smeh).

Nam zaupate katero izmed vaših najlepših misli?

Imam dve misli, s katerima si zapolnim dan. Prva je Never let your fear grow bigger then you faith (Nikoli ne dopusti, da postane strah večji od tvojega upanja), druga pa If your dreams don’t scare you, they’re not big enough (Če te tvoje sanje ne prestrašijo, niso dovolj velike). Kar pravzaprav pomeni, da si moraš drzniti sanjati na nekem visokem nivoju, ki se ga že malce ustrašiš, obenem pa si ne smeš dovoliti, da te ta strah premaga. Da so sanje zelo pomembne, vedno govorim tudi otrokom; ni dovolj, da sanjajo, da bodo prišli v reprezentanco, sanjati morajo, da bodo dobili zlato kolajno! In potem se bo to zgodilo. Pravzaprav moraš bit malo nor v glavi, da si postaviš tako visoke cilje in potem moraš samo verjeti vanje.