Poljsko-britanska razvojna biologinja Magdalena Żernicka-Goetz je na nedavni konferenci, posvečeni raziskavam s področja matičnih celic, oznanila, da je njeni ekipi uspel izjemen preboj: ustvarili so umetne človeške zarodke …
Možnost boljšega razumevanja najzgodnejših faz človeškega razvoja
Medtem ko se »naravni« zarodek razvije iz jajčeca in semenčice, je mogoče umetne zarodke vzgojiti samo iz matičnih celic. Umetni zarodki bi lahko v prihodnje močno spremenili raziskovalno delo. S tem se namreč odpira možnost natančnejšega raziskovanja zgodnjih faz človeškega razvoja, ki je bila do zdaj zaradi etičnih zadržkov, povezanih s tovrstnimi raziskavami, močno omejena. Znanstveniki bi lahko tako bolje razumeli težave, kot so ponavljajoči se spontani splavi. Umetni zarodki pa bi bili lahko zelo uporabni tudi pri preučevanju genetskih bolezni.
Seveda se pri tem odpira vprašanje, ali lahko umetne zarodke zares obravnavamo bistveno drugače kot »prave« zarodke, ki so se razvili iz jajčeca in semenčice, saj so si zgodnje faze razvoja pri obeh tvorbah osupljivo podobne. Tako še niso povsem jasno, kakšne bodo pravne in etične posledice tega izjemnega znanstvenega preboja.
Zarodki se lahko v laboratoriju razvijajo največ 14 dni
Sintetični modeli še nimajo razvitih možganov in srca, vendar že vsebujejo celice, ki so potrebne za razvoj placente, rumenjakovega mehurčka in zarodka. Znanstveniki so umetnim zarodkom pustili, da se razvijajo največ 14 dni. Tako za zdaj še ni mogoče vedeti, ali je možen nadaljnji razvoj.
Znanstveniki pri tem poudarjajo, da njihov cilj ni vzgoja »umetnih dojenčkov« v laboratorijih. Bistvo prizadevanj je boljši vpogled v obdobje človeškega razvoja, ki je še vedno zelo slabo raziskano. Zakonodaja praviloma ne dovoljuje, da bi se človeški zarodki v laboratorijih razvijali več kot 14 dni. Razvojni biologi so torej zaradi zakonskih določil pri svojem delu močno omejeni. Preučevanja človeškega razvoja se lahko lotijo šele s pomočjo ultrazvočnih posnetkov, ki običajno ne zajamejo najzgodnejših faz razvoja, ali če imajo na voljo darovane zarodke.
Umetni zarodki bi lahko tako zapolnili trenutni manko in olajšali raziskovanje embrionalnega razvoja. Znanstveniki poudarjajo, da gre za izjemno pomemben preboj, saj bi bilo mogoče s pomočjo preučevanja umetnih zarodkov bolje razumeti organiziranje tkiv v fazah razvoja, ki jih je trenutno praktično nemogoče preučevati. To bi lahko pojasnilo, katere so tiste ključne genetske in celične značilnosti, ki že v zgodnji fazi razvoja vplivajo na zdravje oziroma na razvoj specifičnih bolezni.
Enaka zaščita kot pri »naravnih človeških zarodkih«?
Mnenja znanstvenikov, ki niso sodelovali pri razvoju umetnih zarodkov, so deljena. Nekateri menijo, da je treba pri zakonodaji upoštevati, da je glavni cilj pri razvijanju tovrstnih struktur to, da bi bile karseda podobne »pravim zarodkom«, posledično pa jih je treba obravnavati tako, kot se obravnavajo zarodki, razviti iz jajčne celice in semenčice.
Spet drugi pa so prepričani, da teh struktur ne moremo enačiti s človeškimi zarodki: če bi bilo mogoče njihov razvoj omejiti tako, da umetni zarodki ne bi imeli nekaterih struktur, ki so potrebne za to, da se iz zarodka razvije človeška oseba, se zdi povsem mogoče, da bi lahko ti zarodki prišli v poštev pri raziskavah, pri katerih zaradi etičnih zadržkov in zakonodaje trenutno ni mogoče uporabljati človeških zarodkov.
Kontroverzna odločitev avstralskih zakonodajalcev
Leta 2022 so avstralski znanstveniki z Univerze Monash predstavili tehnologijo iBlastoids. Gre za modele zelo zgodnjih faz embrionalnega razvoja, pri katerih so bile uporabljene reprogramirane kožne celice odraslih. Pri teh strukturah ni mogoče govoriti o »pravih umetnih zarodkih«, saj je jasno, da se ne morejo razviti v plod. Vendar pa so avstralski zakonodajalci kljub temu sklenili, da je treba te modele obravnavati enako kot prave človeške zarodke, kar pomeni, da tudi pri njih velja pravilo, v skladu s katerim ni dovoljeno, da se v laboratoriju razvijajo več kot 14 dni.