Vsakemu brinu ne gre zaupati

    Morda bo kdo presenečen, ko bo v vrsticah tega prispevka odkril, da je rastlina, ki jo dobro pozna in pogosto videva, strupena. Danes so zastrupitve s cipresovkami sicer zelo redke, saj nimajo privlačno obarvanih in otrokom zanimivih plodov.

    Cipresovke spadajo med golosemenke in med njimi je nekaj vrst, ki so strupene. Strupene spojine so sestavni del eteričnega olja in so zmesi hlapnih spojin, tako imenovanih terpenov in fenilpropanoidov. Eterična olja imajo značilen, močan vonj, zato nekatera med njimi uporabljamo pri izdelavi dišav in parfumov. Cipresovke vsebujejo eterična olja, ki so prisotna v iglicah, skorji in lesu ter v plodovih. Rod Juniperus so slovensko brini. Na severni polobli štejemo v ta rod kar 60 vrst. Najbolj znani sta nam navadni brin (Juniperus communis) in smrdljivi brin (Juniperus sabina).

    Navadni brin

    Navadni brin

    Navadni brin (Juniperus communis) raste na obronkih gozdov, običajno kot grm, redkeje kot drevo, pogosto ga tudi zasajajo. Na ženskih rastlinah se razvijejo plodovi, ki so prvo leto zeleni, drugo leto pa dozorijo in so obarvani rjavočrno z modrikastim nadihom. Plodovi so oleseneli jagodasti storžki. Imenujemo jih ‘brinove jagode’, vsebujejo pa eterično olje z naslednjimi pomembnimi sestavinami: α- in β- pinenom ter z terpinenolom in sabinenom, ki dražita ledvično vrhnjico (epitel) in povečata izločanje vode v ledvične cevke. Brinove jagode uporabljamo v zdravilnih čajih za ledvice in mehur, alkoholne izvlečke pa za spodbujanje prebave. V preteklosti so domnevali, da pretirano uživanje brinovih jagod lahko poškoduje ledvice, potem pa so ugotovili, da te nevarnosti ni.

    Smrdljivi brin

    Po strupenosti, kriteriju, ki velja v tej rubriki, je veliko bolj pomemben smrdljivi brin (Juniperus sabina), ki pri nas uspeva na sončnih in skalnatih pobočjih, zlasti v gorah in na Krasu. Ima temno modre jagode. Od navadnega brina ga ločimo po tem, da ima zelo kratke iglice, medtem ko so pri navadnem brinu dolge centimeter ali več. V primerjavi z eteričnim oljem navadnega brina, ki ga uporabljamo v ljudskem zdravilstvu in je tudi sestavina brinjevca in gina, pa je eterično olje smrdljivega brina nevaren strup. Učinkovine v njem močno dražijo prebavila in ledvični epitel. Imenujejo se sabinen, sabinol in sabinilacetat. Zaužitje povzroči krče in motnje v delovanju možganov. V literaturi najdemo primere zastrupitev pri otrocih, kjer je pri tretjini primerov prišlo do hudega bruhanja s prisotnostjo krvi v izbljuvku in hudih bolečin v trebušnem predelu. Ugotovili so tudi, da je eterično olje smrdljivega brina strupeno za plod (embriotoksično) in teratogeno (pri plodu povzroči malformacije). Na koži povzroči mehurje in razkroj tkiva (nekroze), ki lahko sega tudi v globlje plasti kože. Ponekod ga zato v ljudskem zdravilstvu uporabljajo proti bradavicam in kurjim očesom, zlasti vršičke smrdljivega brina, v katerih naj bi k delovanju na viruse, ki povzročajo bradavice, pripomogle učinkovine, imenovane podofilotoksini.

    PREBERITE TUDI:  Kako povečati količino koristnih bakterij v črevesju?

    Ameriški klek

    Naslednja znana strupena rastlina pa je ameriški klek ali tuja (Thuja occidentalis), imenovan tudi ‘drevo življenja’, ki ga pri nas uporabljamo za oblikovanje živih mej na pokopališčih in v parkih. Izvira iz vzhodnega dela Severne Amerike. V listih je eterično olje, posebnega, značilnega vonja, ki nam je lahko všeč ali pa ne. Listi ameriškega kleka so zelo strupeni. Zaužitje eteričnega olja ali večje količine listov povzroči hudo zastrupitev z dolgotrajnimi tonično-kloničnimi krči (zastrupljenec se močno trese, hkrati pa ima krče skeletnih mišic), prizadeta so jetra in ledvice, nastopijo krvavitve zaradi poškodbe sluznice prebavne cevi. V Nemčiji so v 23 letih našteli 233 zastrupitev zaradi žvečenja vršičkov in listov ameriškega kleka. Pri 15 odstotkih je šlo za otroke, pri katerih so nastopile prebavne motnje s krvavimi izbljuvki. Vzrok za zastrupitev je spojina tujon, ki se imenuje po rodu Thuja in o kateri smo že pisali; najdemo jo tudi v pelinu (Artemisia absinthium), žajblju (Salvia officinalis) in v večjih množinah v navadnem vratiču (Tanacetum vulgare). Res pa je, da ameriški klek vsebuje večje množine tujona kot omenjene rastline. Zanimivo je tudi, da so pri obdelavi lesa ameriškega kleka in sorodne vrste Thuja plicata, ki raste na zahodu Severne Amerike in lahko doseže višino do 50 metrov, opazili primere hude alergije na lesni prah. Stik prahu s kožo izzove kontaktni dermatitis, vdihavanje pa lahko pri preobčutljivih povzroči astmatični napad.

    Povejte svoje mnenje - kometirajte