Sloni so največji kopenski sesalci, so 6 ton težki spomeniki in čudež evolucije. V vseh pogledih so izjemni, njihovo težo prenaša 100.000 mišic, njihovi ogromni uhlji služijo odvajanju in uravnavanju toplote, živijo v kompleksnih družbah in celo žalujejo za umrlimi, njihovi zavidanja vredni slonokoščeni okli pa so namenjeni samoobrambi in ironično je, da so jih ravno ti pripeljali na rob propada.
Afriški in azijski sloni so sicer tesneje povezani z izumrlim mamutom kot drug z drugim, oboji pa se še najbolj razlikujejo ravno po velikosti in obliki uhljev: sloni v Indiji imajo namreč precej manjše od svojih Afriških sorodnikov.
Azijski sloni so včasih naseljevali območje od Perzijske obale preko Indije do jugovzhodne Azije in vse do Kitajske. V Afriki so živeli v tako rekoč vseh habitatih od sredozemske obale pa do Rta dobrega upanja. Še vedno so navezani na savane, najti jih je mogoče na območjih Sahare in v deževnih gozdovih Ruande in Bornea. Vendar se je njihov življenjski prostor do danes korenito skrčil, na Bližnjem vzhodu, na indonezijskem otoku Java, na severu Afrike in na Kitajskem slonov več ni, kjer pa še živijo, so obsojeni na vsako leto manjši življenjski prostor.
Koliko jih pravzaprav še je?
Leta 1800 je samo v Afriki še živelo okrog 26 milijonov slonov, danes, po desetletjih divjega lova, pa so te številke tragično nizke. Po zadnjih ocenah živi v Aziji le še 50 000 slonov, več kot polovica v Indiji. Njihovemu večjemu afriškemu sorodniku ne kaže dosti bolje, po Afriki se jih potika še slabega pol milijona, predvsem v južnem delu. Kaj je pravzaprav pripeljalo do takega stanja?
Slonovina
Slonovina je zelo cenjena že na tisoče let in zaradi nje je bilo umorjenih že ogromno slonov. Že egiptovski faraon Tutankamon je bil okrog leta 1323 p.n.š. pokopan z vzglavnikom iz slonovih kosti. Stanje se je močno poslabšalo z izumom pušk, v 19. stoletju je lov na eksotično divjad postal pravi modni hit in številne črede, razpasene po afriški celini so se začele počasi a vztrajno krčiti, omenjeni lov pa je zelo priljubljen še danes.
Boj za zemljišča
Nekateri strokovnjaki verjamejo, da je brutalno ubijanje slonov še vedno tako razraščeno ne zaradi slonovine, marveč zaradi zemljišč. Potreba in povpraševanje prebivalstva po prostoru se povečuje, divji lov pa je eden izmed načinov, kako odstraniti slone iz nekega ozemlja in ga narediti primernega za razvoj. Ta vzorec je viden predvsem v zahodni Afriki, kjer število slonov daleč najhitreje upada, njihov življenjski prostor pa vse bolj poseljujejo ljudje.
V 80. letih ubitih več kot polovica slonov
Po 2. svetovni vojni se je v postkolonialni Afriki divji lov razpasel. Britanski zoolog Douglas Hamilton je s pomočjo preletavanja štel slone v podsaharskih afriških državah in prišel do grozljivega zaključka, da je med letoma 1970 in 1980 število slonov iz enega milijona padlo na zgolj 400 000. Hamilton je eden tistih, ki so zaslužni, da je vlada takrat v tem prepoznala problem, sprejeta je bila prepoved mednarodne trgovine s slonovino in stvari so se začele izboljševati, vsaj tako je kazalo. Leta 2008 so se v trgovanje s slonovino infiltrirale kriminalne združbe, azijsko povpraševanje in visoka raven korupcije pa je botrovala k vnovični koncentraciji krivolova, kar je prineslo katastrofalne rezultate.
Lani ubitih več, kot jih je prišlo na svet
Lansko leto je bilo zaradi svojih oklov in kosti brutalno umorjenih 20.000 afriških slonov, ubitih je bilo torej več, kot jih je istega leta prišlo na svet. Pohlep po slonovini danes grozi, da do leta 2050 v divjini ne bo več slonov. Čas za slone ni bil še nikdar tako nevaren kot danes. Globalni prepovedi mednarodne trgovine navkljub je nezakonit lov v porastu, nekateri verjamejo, da obstajajo celo posamezniki, ki iz ekonomskih razlogov slonovino zbirajo v skrivnih skladiščih, obravnavajo jo skratka podobno kot zlato, s tem pa svoje premoženje, če temu lahko tako rečemo, varujejo pred svetovno recesijo.
Kaj lahko naredimo?
Kaj lahko pravzaprav naredimo, da bi preprečili izumrtje slonov? Zaščita slonov temelji najprej k ohranitvi zemljišč, na katerih se v divjini še nahajajo, preprečevanju nezakonitih sečenj, gradnje cest in drugih spremembah njihovega habitata. Drug in nič manj pomemben ukrep je aktivna kampanja za zmanjšanje povpraševanja po slonovini in izdelkov iz nje. Na Japonskem, kjer je bil svoj čas eden največjih trgov za prekupčevanje s slonovimi kostmi, se je povpraševanje že zelo zmanjšalo, tudi na Kitajskem imajo oglaševalske kampanje, v katere so vključeni tudi nekateri slavni obrazi, že učinek. Tudi Evropejci še zdaleč nismo nedolžni, zgodovinsko gledano smo namreč ravno mi krivi, da je do divjega lova sploh prišlo, saj je ta po 2. svetovni vojni po razpadu kolonij v Afriki mnogim predstavljal dobršen del zaslužka.
Za izumrtje slonov kriva v prvi vrsti revščina
Povezava divjega lova z revščino je neizpodbitna: stopnja umrljivosti otrok in divjega lova naraščata premo sorazmerno. V Keniji divji lovec dobi 3 dolarje za kilogram slonovine, ki jo potem kriminalne združbe kupcem prodajajo po 1100 dolarjev. Problem je torej globlji, kot se zavedamo. Nič lažjega ni kot moralizirati iz varnega udobja naslonjačev, vendar tudi vsakršno obsojanje ne bo rešilo problema. Človeški pohlep po denarju na eni strani prinaša nepredstavljive vsote nekaterim izbrancem, istočasno pa v revščino pahne še več ljudi. Naše napake so plačale že mnoge živalske in rastlinske vrste, ki so izginile s planeta in se ne bodo vrnile, medtem ko število ljudi na svetu vsako leto narašča. Ne dovolimo, da enaka tragična usoda doleti še slone. Njihovo mesto je v afriških savanah in ne v živalskih vrtovih, kjer z leti postanejo le še senca tistega, kar bi lahko bili.
