Sindrom praženega riža je ena od vrst zastrupitve s hrano. Kot je mogoče sklepati že na podlagi poimenovanja, gre za okužbo, ki se najpogosteje pojavi po zaužitju praženega riža.
Čeprav se zdi riž na prvi pogled zelo nedolžno živilo, pa je lahko v resnici zelo nevaren, posebno če ga pogrevate. Tako so znani tudi primeri smrti zaradi sindroma praženega riža oziroma zaradi okužbe s pogretim rižem.
Zakaj prav riž?
Da bi lažje razumeli tveganja, povezana s pogretim praženim rižem, moramo najprej vedeti, kako se ta jed sploh pripravlja. Pri pripravi te priljubljene jedi, ki izvira iz Azije, se praviloma uporablja predhodno kuhan riž, ki se po kuhanju počasi ohladi na sobni temperaturi. To je pomembno za odstranitev vlage in za učvrstitev riževih zrn. Predkuhan riž se nato popraži skupaj z drugimi sestavinami.
Druga pomembna informacija pri tem je, da nekuhana riževa zrna vsebujejo spore bakterije, imenovane Bacillus cereus. Gre za spore, ki so odporna na toploto, zato praviloma preživijo proces kuhanja riža (spor prav tako ne morete uničiti z izpiranjem riža pred kuhanjem). Če kuhan riž na sobni temperaturi pustimo predolgo, se lahko spore razrastejo v bakterije. Te bakterije se začnejo pospešeno razmnoževati in izločati strupene snovi, ki nato povzročijo okužbo.
Najpogostejša simptoma sta driska in bruhanje
Bakterija Bacillus cereus sprošča dva tipa strupenih snovi oziroma toksinov, ki lahko povzročijo različne bolezni s specifičnimi simptomi. Pri eni od različic okužbe, za katero so krive strupene snovi, ki jih proizvaja bakterija Bacillus cereus, je pogostejše bruhanje, pri drugi pa driska.
Pri drugi različici drisko pogosto spremljajo tudi trebušni krči. Pojavi se lahko slabost, vendar je bruhanje redko. Toksini se tu sprostijo, šele ko bakterija doseže tanko črevesje. Simptomi se praviloma pojavijo približno 6–15 ur po zaužitju kontaminirane hrane, nato pa običajno izginejo po približno enem dnevu.
Pri drugi različici okužbe bakterija strupene snovi v hrano sprosti že pred zaužitjem. Prav ta različica je najpogostejša pri rižu, značilna pa je tudi za druga škrobnata živila, na primer za testenine. Glavni simptom (bruhanje) se tu pojavi hitreje, lahko že približno pol ure po zaužitju hrane (in ne pozneje kot po 6 urah). Tudi pri tej različici simptomi praviloma izzvenijo po približno 24 urah.
Možni tudi resnejši zapleti
Pri večini ljudi za uspešno okrevanje po okužbi z bakterijo Bacillus cereus zadostujeta počitek in povečan vnos tekočine za preprečevanje dehidracije. Toda kot omenjeno, so možni tudi resnejši zapleti, npr. aseptični meningitis ali gangrena. Tovrstni zapleti se najpogosteje pojavijo pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom, pri ljudeh s kirurškimi ranami in pri osebah, ki prejemajo intravensko terapijo.
Če je oseba zaradi okužbe z bakterijo Bacillus cereus sprejeta v bolnišnico, se zdravniki običajno osredotočijo na ukrepe, kot so intravenske infuzije za pomoč pri dehidraciji. Pri najresnejših primerih (če se bakterija v prebavnem traktu zadržuje predolgo) se lahko uporabijo tudi antibiotiki, npr. vankomicin, pri čemer pa je treba vedeti, da antibiotiki pri tej okužbi pogosto niso posebno učinkoviti, saj za težave ni kriva sama bakterija. Simptomi so namreč posledica izločenih toksinov.
Preprečevanje sindroma praženega riža
Kuhan riž je treba čim prej ohladiti na temperaturo, ki ni višja od 4 stopinj Celzija. Druga možnost pa je ohranjanje temperature kuhanega riža nad 60 stopinj Celzija. Kuhanega riža na sobni temperaturi ne smete pustiti več kot eno uro. Riža nato ni dobro pogrevati več kot enkrat, saj se sicer močno poveča tveganje za to, da začne bakterija Bacillus cereus izločati toksine.
Podobne napotke morate upoštevati tudi pri testeninah. Čeprav se je okužbe oprijelo poimenovanje »sindrom praženega riža«, riž ni edino živilo, ki je lahko nevarno, če pri ohlajanju in pogrevanju ne sledimo preventivnim ukrepom.