Upokojena socialna delavka Slavica Perme je pred leti zbolela za avtoimunsko boleznijo revmatoidni artritis in skoraj pristala na invalidskem vozičku. A pomagala si je s postenjem in presno prehrano, voljo ter samodisciplino in pri svojih 62 letih živi polno in zdravo življenje.
Ga. Slavica, pred leti ste zboleli za hudim revmatoidnim artritisom. Kako se je bolezen začela?
Mislim, da so bili zametki že v otroštvu. Spominjam se, da sem že kot otrok imela težave s hrbtenico in hude glavobole. Okvara hrbtenice je bila prisotna že od rojstva. Redni obiski zdravnikov že v otroštvu pri meni niso bili nič nenavadnega. Zdravili so mi hrbtenico in glavobole. Seveda predvsem z zdravili. Torej sem svoje telo že takrat polnila s »kemijo«. Zaradi težav sem bila v osnovni šoli oproščena tudi pouka športne vzgoje. Ko sem bila malo starejša, v srednji šoli, pa sem imela že toliko svojega znanja, da sem se začela zavedati, da bi bila zmerna rekreacija dobrodošla.
Zato sem se seveda začela ukvarjati s športom oz. rekreacijo. A težave so žal vztrajale. V tistem času sem spoznala tudi svojega poznejšega moža, ki je bil naravnost šokiran nad tem, kako močna zdravila uživam že tako mlada. To so bili različni analgetiki in druga močna zdravila. Pozneje sem jih prenehala jemati, saj so imela preveč stranskih učinkov. Zaradi občasnih hudih migren pa sem obdržala protibolečinska zdravila. Življenje je teklo naprej. Povsem brez večjih zapletov sem rodila tudi tri otroke.
Kdaj so se pojavile najhujše težave?
Prelomne težave so se pojavile pri 45. letu starosti, ko sem tako hudo zbolela, da nisem mogla več hoditi. Zatekli so mi prav vsi sklepi na telesu (od prstov na nogah do glave). Seveda je bilo gibanje praktično nemogoče, imela pa sem tudi zelo hude bolečine. Dobila sem napotnico za ortopeda, saj so mislili, da imam težave zaradi hrbtenice. Kaj vse so poskusili, pa je delovalo le kakšen dan ali dva – injekcije blokade, tablete itd. Bolečine v hrbtu in težave pa so se samo stopnjevale do točke, ko nisem mogla niti stopiti več na svoje noge.
Tako me je bolelo in tako otekla sem bila, da brez pomoči nisem mogla ne vstati ne sesti. Bolečin nisem čutila samo v nogah, bolele so me tudi roke in ramena. Tudi v zgornjem delu sem izgubila vso moč. Na koncu sem se celo že podpisovala z muko. Ni bilo giba, ki ne bi bil boleč. Bolečine in krči so bili moj vsakdan. Potem so me končno poslali v specialistično revmatološko ambulanto, kjer sem dobila diagnozo revmatoidni artritis. Leta 1999.
Poslušalcu se zdi, da je bilo stanje pravzaprav brezizhodno. Kje ste iskali rešitve in pomoč?
Raziskovati sem začela vse, kar je bilo moč najti o tej bolezni. Brala sem literaturo, znanci so mi pošiljali različno vsebino v zvezi s tem in odkrila sem, da je za moje stanje pravzaprav kriva hrana. Naj kar takoj omenim Hipokratov rek, ki pravi: »Hrana naj bo vaše zdravilo in zdravilo naj bo hrana.« Tako sem odkrila knjigo nemškega avtorja Helmuta Wandmakerja »Proč s kuhinjskim loncem« in odločila sem se, da preneham jesti kuhano hrano in tako prešla na presno prehranjevanje.
Stanje se je izboljšalo že po nekaj dneh! Hkrati sem začela bolj pozitivno razmišljati, umaknila sem se od ljudi, ki veliko obsojajo, kritizirajo in so nasploh negativni. Lahko rečem, da so z mojo spremembo mišljenja sami odšli iz mojega življenja. Vseeno pa sem še vedno sledila navodilom zdravnikov in še naprej uživala zdravila proti artritisu in seveda še proti bolečinam.
Kdaj ste se potem odločili za postenje?
Na začetku leta 2000 nisem več mogla stopiti na noge. Pomagala sem si z berglami. Kljub velikim težavam pa sem redno hodila v službo. Vozil me je sin ali mož, me pospremil do pisarne in tudi po službi je bilo enako. Tako se je odvijalo približno pol leta. Medtem sem bila tudi en teden v bolnišnici zaradi hudega akutnega napredovanja bolezni. Po treh mesecih sem se zopet učila samostojno hoditi – nekaj korakov, kot majhen otrok.
Torej, diagnozo sem prejela leta 1999, leta 2000 je bolezen hudo napredovala in na prvi post sem šla leta 2001. Pred tem pa sem začela, kot že omenjeno, s presno hrano. Post mi je priporočila kolegica, ki si je z njim pozdravila cisto na jajčniku. Pred tem postenja sploh nisem poznala oz. vedela sem zanj, le nisem vedela, kako se ga izvaja pravilno. Tako sem dobila informacijo o organizaciji, ki organizira skupinska postenja v naravi ter tudi predava o tem. In sem šla. Od takrat naprej se redno postim, prebiram literaturo o tem, poslušam medije in izkušnje ljudi …
Kakšna je bila vaša prva izkušnja s postom?
Prvo resnejše postenje sem opravila pred približno 16 leti. Že prej sem prakticirala 24-urno do 36- urno postenje ob luninih menah. Daljši post me je mikal, a nanj še nisem bila psihično pripravljena. Za daljše, 21-dnevno postenje sem se odločila po kratkem premisleku in seveda zaradi svojih bolezenskih težav. Prve tri dni sem imela rahel glavobol, nato sem se nekaj dni počutila zelo lahka in brez težav. Pozneje so prišli dnevi, ko sem se počutila popolnoma sesuto. Po telesu so se pojavljale bolečine v tistih organih, s katerimi sem imela težave v preteklosti. Po mojih spoznanjih se je telo čistilo, saj so bolečine v naslednjih dneh zginile. Večkrat sem se počutila precej utrujeno.
V času posta sem bila vseskozi močno aktivna. Veliko sem hodila, ker je gibanje med postenjem zelo pomembno in ga mnogi zelo priporočajo. Hodila sem na daljše sprehode in tudi na hribovske celodnevne ture. Zjutraj sem vsak dan telovadila po eno uro, kar počnem še vedno. Takrat sem zaradi redne službe vstajala vsaj uro pred drugimi za opravljanje vaj.
Kako ste shajali z dnevi brez hrane?
Ti sploh niso posebej težavni, razen prvih nekaj dni, ko čutiš lakoto. Večja težava je popostni čas, ko se moraš zelo počasi privajati nazaj na čvrsto hrano in ne smeš pojesti preveč. Vsaj toliko časa, kot je bil dolg post, naj bo tudi popostni čas, v katerem ješ samo presno (surovo) hrano, ker so prebavni organi malo »počivali«, zdaj pa jih je treba počasi navajati na delo, sicer se pojavijo težave in s postom nisi dosegel pričakovanj. V postnem času sem imela kar veliko energije za vsakdanje delo, ker organizem ni porabljal energije za prebavljanje hrane.
Od prvega postenja je preteklo že veliko let in naučila sem se, kako se pravilno pripraviti na post, da bo prijeten. Zdaj se na post pripravljam dlje časa tudi psihično, mesec dni pred postom pa jem izključno presno hrano. Posta se že vnaprej veselim in komaj čakam, da z njim začnem. Ko se pogovarjava, sem 15. dan na postu in se odlično počutim. Včeraj sem bila pri zdravniku na preventivnem sistematskem pregledu za ožilje in srce. Moji izvidi krvi so bili popolnoma v redu. Zdravnik me je pohvalil in priporočeno mi je bilo, naj še naprej živim po svojem prepričanju.
Kako sami izvajate postenje?
Sama delam postenje po Breussu. Prve tri dni sem samo ob vodi, nato pijem čaj za ledvice in žajbljev čaj, v dopoldanskem času pa tudi največ do dva dcl pesinega soka na dan po Breussu, po majhnih požirkih. Prvi, včasih še drugi dan, imam včasih manjši glavobol, potem pa mine, tretji dan se mi občasno zaradi prehitrega vstajanja malo zvrti v glavi in včasih me oblije tudi vročina. Potem se stanje normalizira in počutim se dobro. Poleg tega zjutraj redno telovadim, se ukvarjam z vnuki, doma kuham in pečem za družinske člane brez kakršne koli želje po hrani.
Ob vikendih z možem redno hodim na daljše pohode v hribe (do šest ur), vozim kolo in redno obiskujem domačo savno. Počutje je dobro. Pri vsakem postenju pa se mi občasno pojavijo bolečine na predelih telesa, kjer sem imela v preteklosti težave. Bolečine so podobno hude kot takrat, ko je bila bolezen prisotna, potem pa izginejo. Skozi vsa ta leta sem s postenji svoje telo očistila strupov, ki sem jih vse življenje vnašala v organizem. Leta 2007 sem imela celo štiridesetdnevni spomladanski post. Pred tem sem imela ponavljajoča se močna vnetja mehurja z bolečinami. Po več daljših postenjih je tudi to izginilo.
Vse spremljajoče težave ob postu sem sprejela kot čiščenje organizma. Vredno je. Še več, s postenjem in presno hrano sem odpravila tudi bolečine v hrbtu, ki se pojavijo le še občasno, ob nepravilni drži ali kakšnem težjem delu. Odpravila sem hude glavobole – migrene, ki so trajale po več dni skupaj. Mislila sem, da se jih ne bom nikoli znebila! A z močjo volje in samodisciplino sem jih premagala.
Kako je ta izkušnja, od hude bolezni in bolečin do ozdravitve, vplivala na vaše življenje?
Popolnoma mi je spremenila način življenja. Za začetek sem začela pozitivno razmišljati, negativne osebe so izginile, prehranjevati sem se začela zdravo, veliko sem se začela ukvarjati s športom, kolesarjenjem, pohodništvom in plavanjem. Tudi v čustvenem smislu. Prej sem bila namreč takoj užaljena, vse me je jezilo, veliko sem se obremenjevala z drugimi, sama sebi pa nisem namenjala pozornosti, skrbela sem za druge, sebe pa sem zanemarjala. Vmes sem nekaj let obiskovala tudi jogo. Ta je bila dolgo časa del mojega delovnega dne že od jutra pri redni telovadbi, ki sem jo začela eno uro pred vsemi drugimi obveznostmi. Bolezen sem sprejela kot opozorilo – sporočilo, da moram nekaj temeljito spremeniti, in nikoli je nisem krivila, da me je prizadela.
Ste se kdaj poglobili v bolezen in vse, kar ste doživljali? Imate odgovor, zakaj se vam je vse to zgodilo?
Velikokrat premišljujem o tem in vedno pridem do sklepa, da sem revmatoidni artritis dobila predvsem zaradi nepravilne prehrane, čeprav uradna medicina še ni ugotovila vzroka za nastanek. Revmatoidni artritis je (avtoimunska) bolezen, ko telo samo napade svoj imunski sistem. Ves čas sem prebirala literaturo o presni hrani in vse, kar sem zasledila o artritisu. Več kot tri leta ni bilo vidnejšega napredka. Res sem hodila in se trudila, vendar so bile še vedno prisotne hude bolečine ob daljšem naporu.
Tudi ko sem se že prehranjevala presno, se moje zdravje ni bistveno izboljšalo, ker sem redno uživala zdravila po navodilu zdravnika, ki je menil, da jih bom morala jemati vse življenje, sicer bom pristala na invalidskem vozičku. Zaradi jemanja zdravil sem morala vsak mesec na pregled krvi, ker sem imela prenizek hemoglobin in prenizek pritisk. Nekako po treh letih sem zbrala pogum in šla na tritedenski post in prenehala jemati zdravila. Tudi po končanem postu še celo leto nisem več jemala zdravil, vendar se je zdravstveno stanje začelo popravljati, počutila sem se dobro in šele po štirih letih presne hrane in večkratnega postenja sem se znebila težav. Kri se je normalizirala, pritisk je postal normalen in tudi oči so se začele popravljati (prej sem imela suhe in slepila me je sončna svetloba). Odgovor je torej: nepravilna prehrana in nezdrav življenjski slog.
Se strinjate, da je post samozdravljenje telesa?
Poleg presne prehrane je post najboljše zdravilo, ki deluje. Vsaj zame. Naj ponovim: »Hrana naj bo vaše zdravilo in zdravilo naj bo vaša hrana.« Ta modrost še vedno velja in tega bi se moralo zavedati čim več ljudi in se po tem tudi ravnati. Pri kršenju teh pravil se lahko bolezen povrne, vendar ni boljšega zdravila kot ponovni post. Sama sem sprejela postenje kot sestavni del življenja. Postim se dvakrat v letu, spomladi (v postnem času) in v jeseni po tri tedne, vmes pa po potrebi tudi dan, dva ali tri. Pri postenju se izredno dobro počutim – lahkotno in občutek imam, da bi lahko telo kar poletelo. Tudi energije imam takrat največ, pa največ sposobnosti za kreativno ustvarjanje.
Vidim, da je odveč vprašanje, kako ste ?
Danes se počutim izredno dobro. Imam veliko energije, dobre volje, pozitivnega mišljenja in uživam v družbi z možem in vnučki, ki jih tudi pogosto paziva. Zavedam se, da se bolezen lahko ponovi v hudi obliki, česar pa ne želim, saj so bile bolečine prehude. Ugotovila sem, da moram, če hočem živeti normalno in kakovostno življenje, spremeniti način razmišljanja – pozitivno mišljenje, veliko gibanja na svežem zraku, dobri in urejeni družinski odnosi ter razumevanje družine in tudi širše družbe.
Opomba: Vsebina te življenjske zgodbe navaja izključno osebne izkušnje omenjene osebe in je informativne narave. Če imate zdravstvene težave, se pred kakršnimi koli ukrepi posvetujte z zdravnikom oziroma ustreznim strokovnjakom.