Alexander Naseka in Nina Bogutskaya, priznana ruska znanstvenika, ki se ukvarjata s preučevanjem sladkovodnih rib, sta mestno življenje hladnega Sankt Peterburga zamenjala za življenje na vasi, pod našimi Alpami. V Dolskem so, skupaj s 17-letnim sinom Petrom, našli svojo srečo, številne prijatelje in ljubezen do psov. Ukvarjajo se namreč z vzrejo jazbečarjev, s katerimi si dobesedno delijo dom; psi so povsod, v kuhinji, v dnevni sobi, na stopnišču, v spalnici … Po hiši se razlega lajež, na ustnicah se skriva nasmeh. »V Sloveniji imate vse, kar si želimo,« je jasna Nina, »prijazne ljudi, prelepo naravo, odlično lokalno hrano, vrhunska vina. Tako smo srečni, da smo tu.«
Pot v Slovenijo vas je peljala iz 2500 kilometrov oddaljenega Sankt Peterburga, kjer sta kot raziskovalca delala na ruski akademiji znanosti, na oddelku za zoologijo. Zakaj ste se odločili, da si boste dom ustvarili ravno tu?
Nina: Preden smo prišli v Slovenijo, smo nekaj časa bivali v Avstriji, potem pa je Alexander tu dobil službo. Kot ihtiolog, preučevalec rib, dela v malem zasebnem podjetju, raziskuje razmere, v katerih živijo ribe lokalnega območja, povezani pa so tudi širše; z nacionalnim inštitutom za biologijo, Zavodom za ribištvo Slovenije, veliko delajo s sosednjima Avstrijo in Hrvaško. Služba se nama je zdelaodlična priložnost, da se preselimo v Slovenijo, ki je zelo lepa dežela, mešanica slovanske in avstrijske. Tu nam ustreza tudi podnebje, v Sankt Peterburgu, mestu na severu Rusije, je namreč zelo hladno, veliko bolj nam ustreza toplejša klima, všeč pa nam je tudi, da imate v Sloveniji veliko hribov in gora. Tudi naravne in kulturne znamenitosti se nam zdijo tu izjemno zanimive in jih, če nam le dopušča čas, z veseljem odkrivamo in obiskujemo.
Alexander: Sicer pa Slovenijo obiskujemo že skoraj 20 let, prvič smo bili tu, prav v Dolskem, že leta 1997. S tega območja poznamo ihtiologe, prijatelje in eden izmed njih nas je nekoč povabil, da bi prišli živeti v Slovenijo. Spomnim se, da smo sedeli na vrtu in se pogovarjali, da bi se preselili. In to se je zgodilo 15 let pozneje.
Po poklicu sta zoologa, natančneje ihtiologa, doktorirala sta na nacionalni Univerzi v Sankt Peterburgu, izdala sta več strokovnih in publicističnih člankov, predavala na mnogih univerzah, sta tudi avtorja in soavtorja številnih knjig, tudi knjige v slovenščini Ribe in ribolov na območju srednje Save. Kako pravzaprav poteka vajino delo?
Nina: Z izobrazbo, ki sva si jo pridobila, preučujeva ribe, opisujeva njihove značilnosti, odkrivava nove vrste, o njih izdajava publikacije. Študirava njihovo morfologijo, razširjenost določene vrste, ekologijo. To počneva že, odkar sva končala fakulteto. Povezana sva s slovenskimi fakultetami ter inštituti, veliko pa delava tudi z drugimi državami; Nemčijo, Avstrijo, Kanado, s tamkajšnjimi univerzami in muzeji, kjer imajo prikazano genetiko rib. Pri tem bi izpostavila dunajski Muzej naravne zgodovine, kjer imajo res odlično ohranjene in zelo stare zbirke rib, tudi z območja Slovenije, ki je nekoč pripadala Avstro-Ogrski. Nekatere izmed teh zbirk so stare tudi 200 let. Z Alexandrom zastopava Slovenijo na Dunaju na področju rib. V Muzeju naravne zgodovine, na oddelku za ihtiologijo in genetiko rib, dela tudi doktorica Anja Palandačič, ki prav tako predstavlja Slovenijo. Skratka, veliko tudi obiskujeva muzeje, preučujeva nove in stare vrste, jih med seboj primerjava.
Alexander: Ker je najino delo akademske narave, je pomembno tudi, da pridobiva dovolj podatkov, se pravi čim več vrst rib. Zato sva veliko v naravi, v vodi, v rekah in jezerih,saj morava ribo najprej ujeti in jo potem primerjati z drugimi ribami te vrste. Če najdeva kakšne razlike, je to prvi znak za bolj poglobljeno raziskovanje in opise. Trenutno raziskujeva novo vrsto ribe v reki Donavi in v vseh njenih pritokih, vse do Črnega morja, tudi v Savi, kar pomeni, da bo to nova vrsta ribe tako za Slovenijo kot za celotno območje reke Donave. Tako, da se dogaja, da se tudi na območju Slovenije odkrije kakšna nova vrsta ribe.
In eno novo vrste ribe sta v Sloveniji že odkrila, v reki Dragonji, če se ne motim.
Alexander: Res je, v Dragonji sva odkrila novo vrste ribe, ki pa ni nova le za Slovenijo, temveč za ves svet, kar pomeni, da je pred tem še nihče ni odkril in opisal. Poimenovala sva jo Squalius janae, po najini prijateljici Jani Zupančič. Tisti, ki ribo odkrije, ima namreč pravico, da ji izbere tudi ime, je na neki način avtor te vrste. To je ustaljena praksa, vrsto ribe, ki sva jo prav tako odkrila, sva sicer že poimenovala tudi po sinu Petru.
Imamo v Sloveniji veliko zanimivih vrst rib?
Alexander: V Sloveniji živi veliko različnih vrst rib, za najino raziskovanje pa je najzanimivejša Soča, ki je zelo drugačna od drugih slovenskih rek.
Pa se kdaj ribe znajdejo tudi na vašem jedilniku?
Nina: Ja, seveda, ampak ne ribe, ki so najin znanstven material. (smeh) Sicer pa večinoma preučujeva majhne, neužitne ribe, tudi piškurje, ki so izjemno zanimivi in imajo prav poseben življenjski cikel; ličinke piškurja živijo na rečnem dnu in se hranijo z mikroorganizmi, potem pa se po približno treh do osmih letih preobrazijo v odraslega piškurja, se drstijo in v roku dveh, treh mesecev poginejo. Piškurji sicer živijo na celotnem območju donavskega in jadranskega porečja, tudi v porečjih Save, Drave, Mure in Vipave.
Veliko se ukvarjate z živalmi, tudi s psi, odkar ste v Sloveniji se posvečate njihovi rodovniški vzreji. Od kod ta ljubezen do živali?
Alexander: Živali so del naših življenj že od nekdaj, že v Rusiji smo imeli miši, podgane, mačke, ribe, pse. Ker pa smo tam živeli v centru mesta, si nismo mogli privoščiti več kot dva, tri pse. Sprva smo imeli valižanske terierje, ki pa jih je težko vzgajati, saj so zelo aktivni in potrebujejo veliko prostora. Potem pa smo se odločili, da kupimo jazbečarje. Začeli smo s petimi, potem smo dobili mladiče in tako je število naraščalo … Trenutno imamo 10 odraslih jazbečarjev in več generacij mladičev. Ko ugodimo vsem potrebnim veterinarskim standardom, pa si želimo imeti še več psov.
Nina: Sprva se pravzaprav nismo zavedali, v kaj se podajamo, pa tudi pasme miniaturnih jazbečarjev v Sloveniji pred petimi leti sploh niso bile zaželene. Zelo malo ljudi je želelo imeti kunčjega in resastega jazbečarja. Danes je drugače, interes za te pasme se je zelo povečal. Menim, da je tudi Slovenijo zaobjel ta svetovni trend pritlikavih psov, saj so trenutno povsod v modi majhni psi, vseh pasem. Sicer pa moram povedati, da imam sama zelo rada tudi domače živali. Naša velika želja je, da bi imeli miniaturnega prašička, majhne koze, pa posebne ovce s črno glavo, ki živijo v Angliji in na Irskem, tako imenovane ovce Suffolk. Vse to si želimo imeti, ko bomo kupili hišo.
S svojimi jazbečarji se udeležujete tudi razstav in tekmovanj po vsej Evropi, na njih se predstavlja tudi po 5 do 6 vaših psov hkrati. Številni izmed njih dobivajo najvišja priznanja. Vaš samec pasme pritlikavi resasti jazbečar Toni pa je registriran kot najboljši primer te pasme v Sloveniji v letu 2015. Skratka, vzreja vam gre odlično od rok.
Nina: Ja, res je. Sicer smo v vzreji še bolj na začetku, a se prebijamo na vrh. Za to pa so potrebne dobre ocene na razstavah in odlični pedigreji. Dober pes namreč pomeni dobro anatomijo, dobro obnašanje, in če dobi tvoj pes na tekmovanju visoko oceno, če komisija odloči, da ustreza ali celo presega standarde, bo postal interes zanj globalen. Ljudje, ki se ukvarjamo z vzrejo, se namreč med seboj poznamo, poznamo pa tudi pse, ki nas zanimajo. V kratkem se s psičko odpravljam na Poljsko, kjer so kupili zelo dobrega samca iz Kanade, potem se, zaradi dobrega pedigreja, odpravljam z drugo psičko v Italijo. Gre za selekcijo, iz dveh dobrih psov lahko nastane pes, ki mu ta kombinacija genov ustreza. Sicer pa imamo veliko ponudb z vsega sveta; ravno zdaj gre eden izmed naših psov na Japonsko, drugi v ZDA, tudi za tri mladiče, ki so stari šele dva tedna, smo že dobili ponudbe. Enega izmed njih pa želimo podariti gospodu iz Italije, ki je v požaru izgubil prav vse pse in bi mu radi poklonili darilo.
Alexander: Menim, da k uspehu pri vzreji psov veliko pripomore najina biološka izobrazba. Osnova za reprodukcijo živali je namreč genetika. To pa je znanje, ki ga imava; poznava pse iz te linije, poznava njihove poteze, če bi, recimo, želela, da ima pes daljšo hrbtenico, bi preučila anatomijo, poiskala pse, ki ustrezajo temu, kar iščeva, pregledala njihove pedigreje. Raziskujeva tudi 10 generacij nazaj, da se prepričava, da je pes dober, stabilen, da ima dober značaj. To je zelo resen postopek, ki je dandanes nekoliko olajšan, saj imamo internet, slike … Ob tem pa moram povedati, da pri parjenju ne dobimo vedno tistega, kar si želimo. Pred kratkim sva namreč našla idealnega samca za našo samičko, mladiči pa niso bili takšni, kot smo pričakovali.
Kako je pravzaprav živeti s toliko psi? Dela je najbrž ogromno. Kaj počnete z njimi, jih peljete tudi na sprehod?
Nina: Delo s psi nama vzame vsaj šest ur dnevno. Vsaj enkrat dnevno jih vodimo na daljše sprehode, in to vsakega po eno uro, kar je še posebej pomembno za mladiče, ki potrebujejo trening. Pri tem sodelujemo vsi, tudi Peter. Za delo s psi je potrebno tudi posebno znanje, poseben pristop, psi so med seboj zelo različni, vsak potrebuje nekaj drugega. Še celo mladiči, pri tako majhni starosti, se razlikujejo; eden je bolj sramežljiv in moramo poskrbeti, da popije dovolj mleka, da ne izgubi preveč teže, drugi je glasen, nenehno proizvaja neke zvoke, tretji želi biti neprestano v ospredju. Psi svojega obnašanja, ko odrastejo, ne spremenijo. Kot tudi ljudje ne. Značaj ostane isti vse življenje. Si pa prizadevamo, da psi ustvarijo dober odnos s krdelom, kjer vlada zelo zapletena hierarhija in kaj hitro se zgodi, da se psi med seboj stepejo, pogrizejo, lahko bi se tudi pobili.
Alexander: Naši psi se lahko svobodno gibljejo po stanovanju, počnejo, kar želijo, imamo tudi zaprt vrt, kjer se radi zadržujejo. Štirje samci so sicer trenutno ločeni od drugih psov, saj so nekoliko težavni in tako želimo poskrbeti, da ne bi prišlo do kakšnega pretepa, še posebej zdaj, ko je psica breja. Drugače pa vsi psi živijo skupaj z nami. Veliko je dela tudi s čiščenjem, vsako izločanje urina, ki je še posebej pogosto pri mladičih, moramo takoj in temeljito očistiti. Psov ne dresiramo posebej, morajo pa znati upoštevati naša osnovna pravila. Teh jih učimo že od začetka, da vedo, kdaj je čas za sprehod, kaj morajo početi … Vse pse tudi treniramo za razstave. Veliko imamo opravka tudi z veterinarji, ko gre za kakšne bolezni, cepljenja, kontrole, rane … Tu bi rad omenil, da je v Sloveniji veliko dobro izobraženih veterinarjev, raven zdravljenja živali je tu v primerjavi z Rusijo, izjemno visoka.
Pa imate ponoči mir? Morate zaradi psov zjutraj zelo hitro vstati?
Nina: Ne, ponoči psi spijo. Spat gredo ob 9-ih, 10-ih in spijo do jutra, do 6-ih, 7-ih, pozimi še dlje.
Kakšen je vaš največji uspeh na pasjih tekmovanjih?
Alexander: Mislim, da je naš največji uspeh naziv najboljše skupine. S tem so naši psi osvojili prvo, drugo in tretje mesto hkrati.
Psi imajo zelo pozitiven vpliv na človeka in njegovo razpoloženje, zato jih pogosto uporabljajo za razne terapije, tako pri otrocih kot odraslih. V mnogih zahodnoevropskih državah posebej izšolani psi s svojimi vodniki obiskujejo otroke, telesno in duševno bolne ter starejše ljudi v bolnišnicah ali zavodih. Na Japonskem pa imajo v velikih podjetjih tudi posebne pasje sobe, kamor gre lahko posameznik, da se malce sprosti. So psi lahko tudi dobra terapija?
Nina: Ja, verjamem, da so. Delo s psi je namreč velik užitek, osebno obožujem vse, njihov vonj, dotik, vse … Če samo pogledate te pasje mladičke – ali ni to nekaj najslajšega na svetu, taka milina, radost, sreča. Prav tako sem prepričana, da so ljudje, ki imajo pse, tako mentalno kot fizično bolj zdravi. Zaradi psov imajo namreč večjo motivacijo za življenje in se obenem več gibljejo, kajti tudi če so slabe volje, če so depresivni, gredo na sprehod. In potem se počutijo bolje.
Imate s tem kakšne izkušnje? So vam morda kdaj psi pomagali pri stresu ali depresiji?
Nina: Saj nimam časa za depresijo! Tudi če se slučajno spomnim na kaj takšnega, v trenutku pozabim. Če aktivno preživiš dan, na primer, midva imava poleg psov tudi druge obveznosti, službo, velikokrat moram odpotovati v Zagreb ali na Dunaj, če se zbudiš ob 6-ih zjutraj in greš v posteljo ob polnoči ter si ves dan aktiven, si, verjemite, zelo, zelo zdrav človek. In ne misliš na nikakršno depresijo.
Pa ste imeli kaj težav pri privajanju na slovensko kulturo, običaje, na našo hrano?
Peter: Ne! V Sloveniji je, vsaj zame, najboljša hrana na svetu. Vsekakor je veliko boljša kot v Rusiji. Tu je toliko izbire, veliko je tudi domače in bio hrane, ki jo dobiš kar v trgovini. V Rusiji, na primer, v bio hrano velikokrat vmešajo dodatke, ki sploh niso naravni, tukaj tega ni. Sam se tudi pogosto odpravim do lokalnega kmeta, s katerim sva prijatelja, in pri njem kupim mleko in mislim, da je domače mleko veliko bolj zdravo kot mleko iz tovarne. Tudi slovenski kruh je zelo dober, saj obstaja toliko različnih vrst kruha.
Nina: Mislim, da glede na to, da veliko potujemo in prihajamo iz druge države, res lahko rečemo, da je Slovenija dobra država. In menim, da mora država podpirati to lokalno hrano, ta mala kmetijstva, ki so biser Slovenije, to je njena prihodnost. Sama, recimo, kupujem jajca talne reje, od kokoši, ki se prosto premikajo po hlevu, saj menim, da so povsem drugačna od jajc baterijske reje, kjer so kokoši zaprte v kletkah. Tu imaš izbiro. Seveda so težave povsod, ampak Slovenija je res lep kraj za življenje.
Alexander: Rad bi povedal, da obožujemo tudi slovenska vina, ki jih ne le pijemo, ampak se o njih tudi veliko učimo. In Goriška brda; tam je toliko zanimivih vinarskih družin z lastnimi vinogradi, ki sami pridelujejo vino, nekatere pa imajo celo muzeje. V Sloveniji so vina res vrhunske kakovosti.
Za konec še tole: Vaša najljubša slovenska hrana?
Nina: Lignji na žaru.
Peter: Pršut.
Alexander: Domača zelenjava.