Prijava
Po zaužitju hrane naš prebavni trakt zazna njeno prisotnost, kar sproži t. i. peristaltiko oziroma peristaltično gibanje, katerega osnova je ritmično krčenje gladkih mišic, ki sestavljajo naša prebavila. Proces se začne že v požiralniku in nadaljuje vse do konca debelega črevesja. Upočasnjena peristaltika lahko seveda privede do precej hudih težav z zaprtjem. Vprašanje, kaj je tisto, kar omogoča zaznavanje hrane in s tem proces peristaltike, doslej ni imelo povsem jasnega odgovora. Toda avstralski raziskovalci z Univerze Flinders so se pred nedavnim dokopali do pomembnega odkritja, ki prinaša novo upanje za ljudi, ki se spopadajo s kroničnim zaprtjem …
Odgovor beljakovina, za katero je bila lani podeljena Nobelova nagrada za medicino
Odgovor na vprašanje, kaj je ključno za to, da lahko naša prebavila zaznajo hrano, se najverjetneje skriva v beljakovini, imenovani Piezo2. Gre za beljakovino, ki je bila odkrita šele pred nedavnim. Odkrila sta jo Ardem Patapoutian in David Julius, ki sta si lani prislužila Nobelovo nagrado za medicino – med drugim prav po zaslugi tega odkritja. Znanstvenika sta ugotovila, da ima beljakovina Piezo2, ki je bila odkrita v prstnih blazinicah, pomembno vlogo pri čutnih zaznavah, predvsem pri zaznavanju zelo rahlega dotika. Avstralski raziskovalci so te ugotovitve dopolnili z novim, prav tako izjemno pomembnim odkritjem. Ugotovili so namreč, da beljakovina Piezo2 ni prisotna samo v naših prstnih blazinicah, ampak tudi v črevesju. Prav izjemna občutljivost te beljakovine na rahle spremembe naj bi bil eden od ključnih dejavnikov, ki so v ozadju peristaltičnega gibanja. To pa seveda pomeni, da so lahko z beljakovino Piezo2 povezane tudi težave z zaprtjem.
Občutljivost na pritisk omogoča sproščanje serotonina in s tem peristaltično gibanje
Z občasnim zaprtjem se spopada večina ljudi. Običajno gre za posledico nezadostnega vnosa vlaknin, dehidracije ali pomanjkanja gibanja – oziroma za kombinacijo naštetih dejavnikov. Občasne težave z zaprtjem praviloma niso posebej nevarne. Večinoma jih je mogoče rešiti precej hitro. Po drugi strani pa obstaja tudi ogromno ljudi, ki jih muči kronično zaprtje. Spopadanje s tovrstnimi težavami, ki so še posebej pogoste pri starejši populaciji, je seveda zelo zahtevno. Klasični ukrepi, na primer povečanje vnosa vlaknin, pogosto nimajo želenega učinka, zato si morajo številni ljudje pomagati s precej močnimi odvajali, ki imajo lahko seveda zelo neprijetne stranske učinke.
Nedavno odkritje avstralskih znanstvenikov, ki so o svojih ugotovitvah poročali v priznani znanstveni reviji Gastroenterology, bi lahko tlakovalo pot novim, učinkovitejšim metodam zdravljenja. Kot omenjeno, je bila beljakovina Piezo2 odkrita tudi v človeškem prebavnem traktu, natančneje v celicah, ki prekrivajo naša prebavila. Ko beljakovina začuti fizično oziroma mehansko stimulacijo (dotik/pritisk), se celice odzovejo s sproščanje serotonina, kar spodbudi krčenje črevesja. Hrana se lahko tako nemoteno pomika po prebavnem traktu, dokler ne doseže končnega cilja.
Tarčno zdravljenje z manjšim tveganjem za nezaželene stranske učinke?
Avstralski znanstveniki so obenem odkrili, da se količina beljakovine Piezo2 v našem črevesju z leti zmanjšuje. Prav to naj bi bil eden od najpomembnejših vzrokov za nadpovprečno pogostost težav z zaprtjem pri starejši populaciji. S kroničnim zaprtjem naj bi se denimo spopadala kar polovica vseh oseb, starejših od 80 let. Morebitno zdravilo, ki bi vplivalo samo na celice, ki prekrivajo črevesje oziroma prebavila, bi najverjetneje povzročilo precej manj nezaželenih stranskih učinkov kot klasična odvajala. Raziskovalce sicer čaka še precej dela, toda nedvomno gre za izjemno pomembno odkritje, ki odpira možnost za precej bolj tarčno zdravljenje resnejših težav z zaprtjem.
