V antiki so s to zdravilno rastlino zdravili kašelj, pa tudi zunanje rane, zmečkanine, otekline in opekline. Stebla, prepojena s smolo, so uporabljali kot bakle. Od tod pa verjetno izvira ime lučnik. Zdravnik iz Frankfurta Adam Lonicerus je lučnik prvi uporabljal kot odlično zdravilno rastlino, ki pomaga proti kašlju, pri srčnih obolenjih, povišani telesni temperaturi, za celjenje ran in hitrejšo rast las.

lučnik

Lučnik, ki je pomagal pri različnih tegobah, sta prva omenila Hildegarda in Paracelsus. Danes se uporabljajo le cvetovi, medtem ko so včasih uporabljali tudi liste in korenino. Za lučnik danes obstaja več različnih imen, kot sta denimo papeževa sveča in svečnik. Lučnik raste na sončnih, prodnatih tleh, v gramoznicah, ob železniških progah in po gozdnih posekah po vsej Sloveniji. Gojimo pa ga lahko tudi na vrtovih. Cveti od junija do septembra in celo dlje, ko je cvetje v polnem razcvetu.

Pomembne vse sestavine lučnika

Ker iridoidi hitro reagirajo, postanejo cvetovi rastline hitro rjavi. Takšna pa je brez vrednosti. Posušene cvetove hranimo eno leto. Suhi cvetovi vsebujejo sluzi, različne iridoide (katalpol, aukubin) in triterpenske saponine. Za ugodne učinke lučnika so pomembni tudi flavonski glikozidi, flavonolni glikozidi, predvsem rutin, in flavonoidni glikozidi (hesperidin) ter fenolkarboksilne kisline (ferulna, kavna kislina). Cvetovi vsebujejo karotenoide, ki jim dajejo značilno barvo, in invertni sladkor, ki daje cvetom sladek okus. Za lajšanje različnih težav so pomembne vse sestavine lučnika …

Več o lučniku in recepte za situp, čaje in obkladke iz lučnika boste našli v tiskani reviji Bodi eko, december 2016 >>