Prijava
Nekoč je bila sol dragocena kot zlato, danes pa je poceni in ker je poleg tega še dober konzervans, se veliko kuhinjske soli (in s tem natrija) dodaja industrijsko predelanim živilom. V organizem tako nezavedno vnašamo osem- do desetkrat več natrija, kot ga dejansko potrebujemo.
Če je na krožniku preveč soli …
Če naša prehrana vsebuje preveč soli, se to pozna na zdravju. Znaki, ki kažejo na preveliko količino soli v prehrani, so: žeja, utrujenost, šibkost in slaba vzdržljivost, nemir, omotica, zaspanost, motnje srčnega ritma in povečan srčni utrip. Ker sol nase veže vodo, je za tiste, ki je uživajo preveč, značilno tudi nihanje teže zaradi nakopičene vode v telesu.
V resnici potrebujemo več kalija
Natrij, ki ga najdemo v soli, je pomemben mineral, ki nase veže vodo in jo prenaša v celice. Telo bi se brez njega izsušilo. Da bi celice preprečile čezmerno nabiranje vode, izločajo natrij in vsrkavajo kalij. Za delovanje celic je ravnovesje med kalijem in natrijem zelo pomembno. (Da bi ta mehanizem brezhibno deloval, pa je potreben magnezij.) Ker danes s konzerviranimi živili v telo vnašamo veliko več natrija kot kalija, se je ravnovesje med njima porušilo, pri izločanju natrija iz organizma pa se izločajo tudi drugi dragoceni minerali, kot je na primer kalij, ki znižuje krvni tlak in opravlja druge pomembne procese v celicah.
Kako se izogniti preveliki količini natrija
Manj pogosto uživajmo ali povsem opustimo uživanje predpripravljenih jedi, npr. juh iz vrečke, konzerviranih jedi, pa tudi sira, klobas, kečapa, raznih prigrizkov in hitre hrane. Navadimo se, da jedi dodatno ne solimo in raje uporabimo druge začimbe. V prehrano vnesimo več sadja in zelenjave, ki vsebujejo veliko več kalija kot natrija.
Kdaj pravzaprav potrebujemo natrij?
Večjo količino soli potrebujemo samo, kadar se prekomerno znojimo (recimo na potovanju v tropske kraje) ali smo podvrženi izjemnim športnim obremenitvam. Natrij potrebujemo tudi, ko imamo drisko, a v tem primeru ne pozabimo še na druge minerale, kot so kalij, kalcij in magnezij.
