Ali je spiritualnost oziroma duhovnost nekaj, kar je zapisano že v naših genih? So nekateri ljudje že po naravi bolj nagnjeni k spraševanju o tem, kako smo se znašli tukaj, kaj je smisel življenja in kaj je tisto, kar »poganja vesolje«? Ali obstaja poseben predel naših možganov, ki je povezan z različnimi oblikami duhovnosti? Prav s tovrstnimi vprašanji so se ukvarjali znanstveniki, ki so o svojih ugotovitvah poročali v reviji Biological Psychiatry.
Duhovnost – tema, ki si nedvomno zasluži tudi pozornost nevroznanstvenikov
Pred objavo uvodoma omenjene študije je bilo na voljo relativno malo nevroznanstvenih raziskav, posvečenih preučevanju duhovnosti pri človeku, kamor je vključena tudi religioznost. Raziskovalci, ki so pripravili študijo, objavljeno v reviji Biological Psychiatry, so menili, da gre nedvomno za temo, ki si zasluži tudi pozornost nevroznanosti. Navsezadnje se kar približno 80 odstotkov ljudi opredeljuje za religiozne. Ta odstotek pa je še višji, če upoštevamo tudi tiste, ki sicer niso religiozni, vendar bi se opisali kot duhovna oseba, ki verjame v metafizično resničnost.
Preučevane spremembe po kompleksni operaciji možganov
Raziskovalci so si pri iskanju »možganskega centra za duhovnost« pomagali s t. i. mapiranjem omrežja lezij. V okviru raziskave so bili analizirani podatki za 88 oseb, ki so prestale nevrološko operacijo, in sicer zaradi možganskega tumorja. Obenem pa so bili vključeni sveži podatki za 105 bolnikov, pri katerih so bile odkrite možganske lezije, torej območja s poškodbami tkiva. Vse osebe so morale izpolnjevati poseben vprašalnik – tako pred operacijo kot po operaciji. Eno od vprašanj, ki so bila del tega vprašalnika, je bilo povezano prav z duhovnostjo. Bolniki so morali namreč odgovoriti na vprašanje o tem, ali se imajo za duhovno oziroma spiritualno osebo.
Identifikacija ključnih možganskih povezav
Analiza podatkov je razkrila, da je povezava med operacijo možganov in duhovnostjo precej kompleksna. Pri nekaterih osebah je ostala samoopredelitev tudi po operaciji praktično nespremenjena, spet drugi pa so poročali o določenih spremembah – pri nekaterih od njih se je občutek za duhovnost po operaciji okrepil, drugi pa so postali po operaciji manj spiritualni. Toda kljub mešanim odzivom je raziskovalcem uspelo izluščiti določene ponavljajoče se vzorce. Na podlagi vprašalnika so identificirali možganske povezave, ki naj bi bile ključne, ko gre za duhovnost ….
Posebej pomembno naj bi bilo dogajanje v periakveduktalni sivi možganovini
Še posebej pomembne naj bi bile povezave v delu možganov, ki se imenuje periakveduktalna siva možganovina. V tem delu lahko najdemo tako pozitivna kot negativna vozlišča. Ko so bila zaradi lezij prekinjene povezave med pozitivnimi vozlišči, se je spiritualnost pri osebah zmanjšala. Prekinitev povezav med negativnimi vozlišči pa je bila povezana z diametralno nasprotnim učinkom, torej z okrepitvijo spiritualnih občutkov. Opisana korelacija je bila zaznana pri analizi obeh baz podatkov.
Duhovnost neločljivo povezana z nevrobiološkimi procesi?
Ugotovitve znanstvenikov seveda še ne dokazujejo jasne vzročno-posledične povezave, vendar se zdi, da smo vendarle korak bližje razumevanju duhovnosti pri človeku. Sodeč po najnovejših ugotovitvah, so tovrstni občutki precej bolj telesni oziroma fiziološko pogojeni, kot si običajno predstavljamo, saj se zdi, da so tesno povezani s fiziološkimi spremembami v naših možganih. Duhovnosti torej ni mogoče zares razumeti brez upoštevanja kompleksnih nevrobioloških procesov. Očitno so nekateri deli možganov pri tem še posebej pomembni. Kot se zdi, je ključna periakveduktalna siva možganovina – del možganov, ki je med drugim povezan z občutkom strahu, uravnavanjem bolečine in altruističnim delovanjem.
