Simon Štelcer, mladi očka dveh otrok in akademski glasbenik, profesor trobente iz Ruš, je pred leti zbolel za hudo obliko Crohnove bolezni, ki mu je povsem spremenila življenje. Kot pravi sam, najprej negativno, pozneje pa pozitivno. Osem let je od tega in danes o bolezni ni ne duha ne sluha. Kaj je bil Simonov ključ do zdravja in dobrega počutja? Odgovor je pravzaprav povsem preprost: presna prehrana in samozdravljenje s postenjem, redno gibanje na svežem zraku, notranji mir in pozitivno razmišljanje. To so »tablete«, s pomočjo katerih je tudi Simonova bolezen s časom popustila. Več o Chronovi bolezni preberite tukaj.

Gospod Simon, Crohnova bolezen vam je pred leti povsem spremenila način življenja …

Pred približno osmimi leti sem zbolel za hudo obliko Crohnove bolezni, ki mi je življenje v vseh pogledih postavila na glavo. Vse se je spremenilo. Najprej v negativno, pozneje pa v pozitivno smer. Pravzaprav sem se zaradi bolezni začel spraševati, kaj delam narobe, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni. Počasi sem spoznal, da je bilo do takrat vse napačno, tudi sam način življenja. Nisem se zdravo prehranjeval, zelo pogosto sem posegal po hitro pripravljeni hrani v restavracijah, vsak dan sem jedel meso itn. Obroka brez mesa si sploh nisem mogel predstavljati. Moj dan se je začel na tešče s kavo in cigaretami. Nisem se gibal in večino časa sem preživel v zaprtih prostorih.

Crohnova bolezen je sicer bolezen, ki osebo spremlja vse življenje. Težave so lahko zelo velike. Kakšna je bila pravzaprav vaša oblika bolezni? Hkrati pa ne pozabiva, da ste danes trenutno brez težav, ki ste jih odpravili s postom in presno prehrano, drži?

Crohnova bolezen ali tudi regionalni enteritis je kronična vnetna črevesna bolezen, ki povzroča nenehno ponavljajoče se trebušne krče in drisko. Najpogosteje se pojavlja na spodnjem delu tankega črevesa, pa tudi na debelem črevesu, najprej na zadnjiku in koži, ki ga obkroža, sicer pa lahko bolezen obsega celoten prebavni trakt. Znaki Crohnove bolezni so kronična, pogosto krvava driska, bolečine v trebuhu, izguba teka, hujšanje, povišana telesna temperatura. Pri meni so se pojavljali krvava driska, bolečine v trebuhu in predvsem slabo počutje, saj sem bil večino časa brez energije. Ko sem opravil pregled pri svojem gastroenterologu, mi je povedal, da imam Crohnovo bolezen in da bom moral uživati dvanajst tablet vsak dan, do konca življenja. Crohnova bolezen je tako zelo vplivala na moje življenje.

Simon Štelcer crohnova bolezen

Kako konkretno se je to odrazilo na vašem počutju?

Po poklicu sem akademski glasbenik, profesor trobente, in tako sem zaradi utrujenosti vedno manj vadil in vse več spal. Včasih sem komaj čakal, da se dan zaključi. Ob jemanju zdravil postopoma nisem bil več sposoben igrati ali se sprehajati z otrokom ali pomagati pri vsakodnevnih hišnih opravilih, saj sem bil zelo utrujen. Z vsem tem se nisem mogel sprijazniti, zato sem začel iskati alternativne rešitve. Trdno sem bil odločen, da bom bolezen obvladal sam. Brskati sem začel po internetu in najprej naletel na članke svojega današnjega prijatelja Rajka Stropnika. V člankih je pisal o moči posta in presne prehrane ter kako je »basanje« s kuhano, predvsem mesno prehrano pogubno za človeka. Takoj sem začel iskati informacije o postenju in tako naletel na društvo Preporod, ki ga vodi Marjan Videnšek. Z Marjanom sva se slišala po telefonu in prijavil sem se na skupinsko postenje, ki je takrat potekalo v Ribnem pri Bledu.

Pogosto imamo ljudje mnogo dvomov in vprašanj o postenju. Ne predstavljamo si, kako bi dan lahko preživeli brez hrane, kaj storiti, ko začne »kruliti« po želodcu in se pojavi lakota. Kako se upreti hrani … Vaša sprememba je bila kar velika, z mesne in živalske prehrane na presno in pozneje na postenje. Kako so torej potekale vaše priprave in prehod na post? Kako ste pravzaprav zmogli?

Na post sem se pripravil tako, da sem dva tedna prej užival večinoma surovo sadje in zelenjavo, največkrat zmiksano. V Ribno pri Bledu me je pripeljala moja partnerica Vesna, ki mi je ves čas stala ob strani ter me spodbujala. Brez nje mi ne bi uspelo. Post se je začel z zadnjo večerjo, kjer smo jedli sadje, se spoznavali, pripovedovali, kakšne težave in bolezni nas mučijo, ter se sproščeno pogovarjali. Kot zanimivost naj povem, da je bil med nami tudi doktor medicine, ki je prav tako prišel na desetdnevni post.

Kako pa je potekalo samo postenje, kaj ste doživljali ob njem in kaj se je takrat dogajalo z vašo Crohnovo boleznijo?

Prvi dan posta še ni bilo sprememb, bil sem grozno utrujen in malo me je bolela glava. Lakoto med postenjem pa sem čutil samo do drugega dne, potem pa nič več. Post je potekal tako, da smo zjutraj spili sveže stisnjen sadni sok, popoldne je bil na vrsti zelenjavni prevretek, zvečer pa spet sadni sok. Po jutranjem soku smo bili zelo aktivni. Včasih smo prehodili tudi do deset kilometrov. Tretji dan sem opazil, da je krvavitev popolnoma izginila. Četrti dan sem začutil veliko umirjenost in lahkotnost, vedno bolje sem se počutil, krčev in krvave driske ni bilo več. Deseti dan posta sem se odločil, da bom post podaljšal na 21 dni. Moram pa povedati, da sem se po desetem dnevu postil z izredno lahkoto. Dnevi so minevali kot za šalo in o krvavih driskah, krčih, slabem počutju ni bilo ne duha ne sluha.

Kot zanimivost pa naj omenim še to, da se v času posta telo pospešeno razstruplja in izloča vse strupe, ki so se z leti nabrali. Telo ne dobi trde hrane in energije ne porabi za prebavljanje hrane, temveč za samozdravljenje, telo začne nekako »jesti« samo sebe, vendar je to del samozdravljenja telesa in je povsem naravno. Najprej se začne pri bolnih tkivih in tako se sproži samozdravilni proces, ki ga zmore samo naše veličastno telo. Po vsem tem sem se zato najbolj od vsega bal, kako v življenju naprej po 21-dnevnem postenju. Kaj bo, kaj me čaka.

Kako ste torej nadaljevali življenje po 21 dneh brez hrane in kaj, poleg prehrane, se je še spremenilo?

Po postenju sem prešel na 100-odstotno presno vegansko prehrano. Užival sem predvsem zelene smutije, sadje, zelenjavo in malo oreščkov ter semen. Shujšal sem, in sicer z 92 na 67 kilogramov. Po približno mesecu dni po končanem postu pa sem začel pridobivati tudi na teži in v šestih mesecih pridobil zdajšnjo težo 83 kilogramov. Visok sem 188 cm in imam popolnoma primerno težo glede na telesno višino. Hkrati sem se začel tudi zavedati, da sem zelo ukrotil za uradno medicino neozdravljivo bolezen. Moj zdravnik najprej ni bil preveč navdušen, čez čas pa je rekel, naj nadaljujem s tem, kar počnem, saj so krvni izvidi takšni, ki bi si jih vsak želel. Po postu se mi je začelo zbujati tudi zanimanje za naravo, mir, tek v naravi … Mislim, da se v času posta človek zazre vase z večjo mirnostjo in poslušnostjo do svojega telesa, kot bi se v vsakdanjem tempu življenja. Zato post priporočam tudi zdravim ljudem, da se umirijo in okrepijo svoj imunski sistem.

Kaj pa Crohnova bolezen?

Danes mineva osem let od tega usodnega postenja. Simptomi so zaenkrat popolnoma izginili.

Kako se sicer danes, po osmih letih brez bolezni, prehranjujete?

Prehranjujem se večinoma presno. Včasih v jedilnik vključim čičerko, ajdo, fižol, ovsene kosmiče, pa še to bolj poredko. Pojem ogromno jabolk, najraje pa imam kislo zelje. Letos pozimi sem ga pojedel 50 kilogramov.

Kaj menite, da je bil vzrok za vaše zdravstveno stanje in ozdravitev?

Vzrok za mojo bolezen so bili neprimerna, predvsem mesna prehrana, cigarete in nemirno življenje. Presna hrana je ključ do zdravja, ob gibanju na svežem zraku in pozitivnem mišljenju! Gre za celoten paket zdravega načina življenja: polnovredna prehrana, večinoma presna prehrana, vsakodnevno gibanje na svežem zraku, izogibanje stresu, kolikor se da, pozitivno mišljenje in uživanje v življenju. To so dejavniki, ki dobrodejno vplivajo na zdravje.

V preteklosti je bilo na vašem jedilniku veliko mesa. Danes ne uživate ničesar, kar bi bilo živalskega izvora, in se počutite zelo dobro. Menite, da je prehrana brez mesa torej bolj naravna za naše telo in organizem?

Naše telo ne potrebuje mesa, ker le-to povzroča degenerativne bolezni. Rastlinska živila nam nudijo vse, kar naše telo potrebuje. Po njih se počutimo lažje in polne energije. Prav tako pa rastlinska hrana zdravi degenerativne bolezni. Nikogar ne želim siliti v takšno prehrano, bi pa priporočil, da en mesec preživite izključno ob rastlinski prehrani in se potem sami odločite. Marsikdo je presenečen nad rezultati in počutjem. Vesel sem tudi, da je kar nekaj sorodnikov, prijateljev in znancev ob moji izkušnji spremenilo svoj odnos do prehrane in v svoje jedilnike vključilo veliko presne rastlinske prehrane (sadja, zelenjave, smutijev), nekateri pa danes celo prisegajo na rastlinsko prehrano.

Lahko morda bolj konkretno opišete, iz česa so sestavljeni vaši obroki in kako poteka vaš dan?

Vsak moj dan je zelo aktivno preživet. Zjutraj najprej naredim smuti iz treh banan, dveh jabolk, petih datljev, velike pesti blitve, žlice kokosovega masla, žlice surovega kakava v prahu, dveh žlic chia semen in litra vode. Nato odpravim sina v šolo, s hčerko Hano pa odideva na tržnico v Maribor po sveža živila. Dopoldne s Hano kolesariva ali pa se sprehajava v naravi. Nato skupaj pripravljava kosilo, zame in za Vesno največkrat solato, Hana in Samo pa imata zelo rada žitarice z zelenjavo. S Hano skupaj kuhava, saj je hči tista, ki preizkuša jedi. Moja solata je sicer sestavljena iz sezonske solate s sončničnimi in lanenimi semeni. Potem pa popoldan preživim na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, dislociranem oddelku Lenart, kjer poučujem trobento. Za malico jem oreščke in sadje. Večer, če nimam kakšnih aktivnosti v orkestrih, preživim doma z vso družino in največkrat ob jabolkih ter včasih tudi presnih sladicah. Temu se vsi težko upremo. Samo, Hana in Vesna pa so že pravi mojstri v teh dobrotah. Dnevne aktivnosti vključujejo tudi vadbo trobente in, če je le mogoče, deset kilometrov teka. Pa tudi ob vikendih je vsa družina zelo aktivna v smislu rekreacije na svežem zraku.