Ko magistrica ekonomskih znanosti postane kmetica

Valeriji Verhovnik, za prijatelje Vale (ljudje se je spominjajo kot ene od udeleženk resničnostnega šova Kmetija išče lastnika), se je pred petimi leti življenje obrnilo na glavo. »V šovu me je zasvojila svoboda, ki ti jo da narava. Ko človek ni obremenjen s službo, ko ti tempa življenja ne uravnavajo več drugi in se prilagajaš samo še živalim. Takrat sem se prvič vprašala tudi, kakšno hrano jemo.« Po desetih letih službovanja v gospodarstvu, letu in pol na univerzi in dveh letih v gostinstvu se je poslovna ženska prelevila v kmetico. Visoke petke je zamenjala za gumijaste škornje, uspešno opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo za živinorejko in se za nameček naučila še voziti traktor. »Kot mlada prevzemnica kmetije sem letos morala opraviti nacionalno poklicno kvalifikacijo za živinorejko, ki zahteva tudi izpit za traktor. Če ne znaš voziti traktorja, ne moreš biti živinorejec,« se na vsa usta zasmeji simpatična Vale.

Poleg živali – ima 32 oslov, 20 govedi, 20 koz, 3 pujse, dve ovci, enega konja, zajce, mačke in dva nadvse simpatična psa – se ukvarja tudi s kmečkim turizmom, izdelavo marmelad in zelenjavnih namazov ter gojenjem ekološke zelenjave in aronije. »Po štirih letih smo je letos nabrali 100 kg. Iz nje, pa tudi iz drugega sadja in zelišč delam sirupe, marmelade in čaj.« Letos na policah v njeni kuhinji (mimogrede, v starem štedilniku, tako kot včasih, ves čas gori ogenj) stoji 30 steklenih kozarcev, v katerih ima shranjena posušena zelišča. Aromatične čajne mešanice so namenjene gostom, ki pridejo na kmetijo. Nekateri samo na enodnevni obisk, veliko pa jih na kmetiji Gačnik, v zadnji hiši v Gorenji Trebuši, preživlja svoj dopust. Obiskovalci so navdušeni tudi nad njenim kruhom, ki ga peče v kmečki peči, in odlično hrano. Vale je odlična kuharica, kar so pred kratkim opazili tudi kulinarični ocenjevalci ene od revij. Na kmetijo, ki leži na nadmorski višini 920 metrov in je le nekaj kilometrov oddaljena od Vojskega, najvišje ležeče vasi na Primorskem, najlažje pridete iz Idrije.

PREBERITE TUDI

Te 4 korenine prinašajo hitro olajšanje dihal jeseni — Zeliščarka nam je razkrila preverjene recepte

Ste odlična kuharica. Kje ste se naučili kuhati?

Od nekdaj rada kuham. Tako zelo, da sem se po osnovni šoli hotela vpisati na srednjo kuharsko šolo. Ker sem imela predobre ocene, mi niso pustili, da bi se vpisala na to šolo. Potem zanalašč nisem hotela iti v gimnazijo in sem se raje vpisala na srednjo ekonomsko šolo. Bilo mi je všeč, tako da sem se vpisala še na ekonomsko fakulteto, kjer mi je šlo zelo dobro, imela sem visoke ocene. V študiju sem tako uživala, da sem takoj, ko sem ga končala, vpisala še magisterij. Čeprav sem bila precej ambiciozna in sem se videla kot uspešna poslovna ženska, je nekje globoko v meni ves čas tlela želja, da bi imela lokal, v katerem bi sama pripravljala hrano.

Želja se vam je delno izpolnila eno leto pred vašim odhodom v resničnostni šov.

Ko sem delala na univerzi, je ena od študentk iskala nekoga, ki bi v lokalu njenega fanta prevzel vodenje financ. Dala sem odpoved in bila skoraj dve leti vodja lokala, urejala sem papirje, skrbela za finance. V lokalu sem tudi delala, kelnarila, pripravljala domač sladoled. Tečaj za pripravo sladoleda sem šla delat celo v Rim, naredila sem tudi tečaj za barmana in se naučila, kako se naredi prava italijanska kava.

Ko ste se ravno dobro vpeljali, ste v resničnostnem šovu Kmetija išče lastnika okusili še, kako je biti kmet.

Ko sem šla na kmetijo, sem v glavi imela samo to, da bom, če zmagam, lahko odprla svojo oštarijo. Živali in kmetovanje me sploh niso zanimali. Ko pa sem bila tam, sem ugotovila, da me delo na kmetiji veseli, še najbolj delo z živalmi. Nič mi ni bilo težko, čeprav sem se morala vsega naučiti.

Razen delati na zemlji …

Tega me je bila groza, saj sem imela fobijo pred črvi in deževniki.

Se vam je te fobije do zdaj že uspelo znebiti?

Ko smo na naši kmetiji prvič zorali zemljo, sem se s svojim strahom morala soočiti. Sprva mi je šlo na bruhanje, vsakič, ko sem videla kakšnega črva, teh pa je bilo v zemlji, kjer 20 let nihče ni kmetoval, ogromno, sem kričala na ves glas. Potem sem si nadela najdebelejše rokavice in se podala v svoj strah. Zdaj si te male živalce upam prijeti z golo roko, tudi pogovarjam se z njimi. (smeh)

Ko vas je lastnik pripeljal na ogled kmetije, ste imeli v glavi idejo, da bi se šli kmečki turizem. To in še veliko več, zdaj zares počnete.

Nekoč sem po televiziji gledala dokumentarec o norveškemu paru, ki se je iz mesta preselil v divjino. Nihče jima ni verjel, da bosta preživela. Danes ne samo, da sta popolnoma samooskrbna, sredi divjine imata celo restavracijo z Michelinovo zvezdico. Tudi moja želja je bila imeti samooskrbno restavracijo, kjer se večina hrane, ki se ponudi gostu na krožnik, pridela tam.

Tudi pri vas ljudje na krožnik dobijo samo doma pridelano hrano, le še Michelinova zvezdica vam manjka.

Čisto vsega ne pridelamo sami. Imamo svojo zelenjavo in meso, jajca in mleko pa dobimo na sosednjih kmetijah. O Michelinovi zvezdici pa ne sanjam. (smeh) Razlog je v tem, da želimo ljudem ponuditi avtentične okuse, kar pomeni, da na naših krožnikih ni kreacij in niso modni, so pa okusni. Velikokrat me ljudje sprašujejo, s čim sem začinila meso, pa jim povem, da sem ga samo osolila in spekla. Ne verjamejo. Želim jim dokazati, kakšna gromozanska razlika je v okusu med doma pridelano in vzrejeno ali v trgovini kupljeno hrano.

Zelenjavo ste na začetku pridelovali tudi za prodajo, zdaj jo imate samo še za svoje potrebe.

Ko sem začela s kmetovanjem, sem obdelovala štiri hektarje površine. Pridelala sem toliko zelenjave, da sem jo prodajala na ekološki tržnici v Ljubljani in na tržnici v Idriji. Ko pa sem se intenzivneje začela ukvarjati s kmečkim turizmom, se mi ni več izšlo. Pridelava zelenjave mi je vzela preveč časa. Bilo je veliko dela za malo denarja. Zdaj zelenjavo pridelujem samo še na enem hektarju, kar zadošča za naše potrebe in potrebe naših gostov. Gosti, ki pri nas kampirajo, si zelenjavo lahko natrgajo tudi sami.

Ljudje se pogosto čudijo, da kljub 20 kravam nimate mleka.

Večina ljudi sploh ne ve, da krava dobi mleko šele, ko prvič skoti. Če hočeš imeti mleko, moraš telička dati stran od mame. Zato teličke ali ubijejo ali jih začnejo pitati. To se mi zdi grozno in prav lahko razumem, zakaj se ljudje odločajo, da postanejo vegani.

Torej mleka nimate iz humanih razlogov?

To ni ravno glavni razlog, glavni razlog je ta, da enostavno dva človeka ne zmoreva vsega. Naša kmetija se imenuje Naš raj, pa ne zato, ker mi živimo v raju, ampak zato, ker naše živali živijo v raju. Ne vem, ali še kje v Sloveniji živali živijo na tako veliki površini kot pri nas. 20 krav živi na 18 hektarjih in so spuščene celo leto. Sama ne bi mogla živeti od tega, da bi ubijala živali zgolj za denar. Zato imamo kljub subvencijam iz osnovne kmetijske dejavnosti na naši kmetiji izgubo.

Kaj če se zgodi, da vam še subvencije ukinejo?

Sem zagovornica ukinitve subvencij, sploh na takšen način, ko se izplačujejo sedaj. Sama zagovarjam subvencije za kmete na podlagi izkazanih prihodkov. Kmet, ki nič ne ustvari, ne more imeti subvencij. Sicer pa so največji prejemniki subvencij angleški dvor in evropski poslanci. In dokler bodo oni imeli zemljo, subvencij nikoli ne bodo ukinili. (smeh)

Če sem vas prav razumela, vas rešuje turizem.

Ker nimamo dovolj gozda, temveč samo travinjo, sem se takoj, ko sem prišla na kmetijo začela ukvarjati tudi s kmečkim turizmom. Najprej smo postavili piknik prostor, potem smo začeli urejati sobe. Zdaj imamo 14 ležišč, od lani pa ob hiši oddajamo tudi prostor za kampiranje.

Od kod prihajajo turisti?

Večina gostov je tujcev, največ jih prihaja iz Belgije in Nizozemske, smo pa imeli tudi že goste iz Avstralije, Izraela in Katarja. Slovenci za dalj časa običajno ne pridejo.

Poleg skrbi za živali, imate jih približno 80, obdelovanja polj, nabiranja zelišč, kuhanja kosil s po pet hodi, vkuhavanja marmelad, sokov, peke kruha, aktivni ste tudi v Društvu kmečkih žena in deklet Vojsko, v prostem času še najdete čas, da kaj nakvačkate ali pa zaigrate v kakšnem dokumentarnem filmu. Kako zmorete?

(smeh) Zadnje leto, ko z mano živi Darko, mi je precej lažje. Je pa res, da oba delava povprečno 12 ur dnevno. Lani so klicali iz Statističnega urada Slovenije, kjer so opravljali anketo o kmetih. Eno od vprašanj je bilo, koliko ur povprečno delamo, pa sem odgovorila, da 12. Nekaj časa je bilo na drugi strani telefona vse tiho, potem pa mi je fant, ki je anketo opravljal, rekel, da tega odgovora ne more vnesti v računalnik, ker je najvišja postavka, ki mu jo dovoli računalnik, 10 ur.

Z Darkom Mislovičem sta se spoznala v šovu Kmetija išče lastnika.

Darko je bil v šovu moja motivacija, ko sem bila na tem, da izpadem. Je zelo miren človek, ki ga težko spravite iz tira, predvsem pa zelo, zelo delaven.

Sta že dolgo par?

Dobro leto.

Prvo leto so na kmetijo pogosto ljudje prišli samo za to, da so vas videli. Se vam to še dogaja?

Še vedno. Stopijo iz avta in me gledajo. Ko jih vprašam, ali bodo kaj popili in pojedli, mi rečejo, da so me prišli samo pogledat. Ko si me ogledajo, se usedejo v avto in odpeljejo. (smeh)

Ne morem verjeti, da si ne vzamejo časa, da bi si ogledali kmetijo in prelepo naravo. Ali vodene oglede po kmetiji sploh imate?

Imamo jih za turiste, ki bivajo pri nas. Ker nimam izpita za turističnega vodnika, jim lahko pokažem samo kmetijo, znamenitosti in naravne lepote morajo poiskati sami.

Na kmetiji imate tudi različne delavnice.

Smo tudi učna kmetija, zato organiziramo tudi različne delavnice. Tujce zelo zanima peka kruha v krušni peči, kjer ga pečemo enkrat na teden. Imamo pa tudi zeliščarske delavnice. Pri nas je narava še neokrnjena, na naših travnikih raste skoraj vse, celo arnika, ki je že skoraj nikjer več ni. Travnikov zaradi višine tudi ne moremo kositi več kot enkrat letno, tudi z gnojevko jih ne gnojimo. Arnika na travnikih, ki jih polivajo z gnojevko, namreč ne raste več.

Ali zdravilna zelišča tudi prodajate?

Ne, imamo jih samo za svojo uporabo. Če bi jih hotela prodajati, bi jih morala še dodatno gojiti na 0,02 hektarja veliki površini.

Domnevam, da so tujci nad našimi zdravilnimi zelišči navdušeni.

Ne samo tujce, zdravilna zelišča zelo zanimajo tudi Slovence. Še celo otroci pri nas obožujejo zeliščne čaje. Sploh če jim dodam še kanček soka aronije in medu ter jim ga ponudim kot ledeni čaj. (smeh)

Otroci pri vas verjetno neznansko uživajo?

Ne vsi. Eni čisto padejo noter, drugi pa so na smrt nesrečni. Sploh najstniki. Tiste najbolj osrečim, ko jim povem, da imamo brezžično povezavo. Se nam je že zgodilo, da so družine zaradi nesrečnih otrok predčasno zaključile dopust. Nekoč je 13-letnik tretji dan tako jokal pri zajtrku, razlog je bil, da nimamo hrane iz trgovine ter da pogreša McDonald’s, da so se starši odločili, da ga odpeljejo nazaj v civilizacijo.

Domnevam, da sicer k vam prihajajo ljudje, ki tudi v dolini živijo bolj zdravo in pazijo, kaj dajo v usta.

Večina naših gostov je visoko izobraženih in dobro situiranih, zanje je to način življenja. Belgijci mi povedo, da je pri njih navada, da se ob sobotah zapeljejo do prvega ekološkega kmeta in si sami naberejo zelenjavo za ves teden. Zadnja leta tudi opažam velik porast vegetarijancev in veganov. Zanimivo je, ko pri nas marsikateri vegetarijanec ali vegan vseeno jé tudi meso, potem ko vidi, kako pri nas živali živijo.

Kakšne pa so v tujini cene ekološke zelenjave v primerjavi z našimi?

No, te so pa nore. Lani se mi je zdelo smešno, ko so bili Nizozemci in Belgijci čisto fascinirani nad našim paradižnikom volovsko srce. Pri nas je ta paradižnik eden najbolj običajnih, pri njih pa je eksotika. Njihovi ekološki kmetje jim ga prodajajo po 7 evrov za kilogram.

S čim so vas tujci še presenetili?

Letos je bila med mojimi gosti tudi petčlanska družina iz Genta v Belgiji. Povedali so mi, da imajo doma zajčke in vrt, na katerem zelo radi delajo. Ko so se naužili naše narave, so me prišli vprašat, ali bi lahko za kratek čas pulili plevel na mojih njivah. Do konca dopusta so mi opleli štiri grede. (smeh)

Kaj je tujcem na vaši kmetiji najbolj všeč?

Naši gozdovi. Všeč jim je, da se lahko prosto sprehajajo po njih, pa to, da v bližini ni civilizacije, samo neokrnjena narava.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost ekološke pridelave hrane pri nas?

Na področju sadja in zelenjave so potrošniki pri nas že zelo ozaveščeni. Največji problem sta mleko in meso. V Sloveniji mislim, da samo mlekarna Planika odkupuje ekološko mleko, v vseh drugih mlekarnah ga zmešajo z navadnim mlekom in ga kmetom plačajo enako kot neekološkega. Še večji problem je pri mesu. Ne moremo ga prodati. Klavnice ga ne odkupujejo oziroma v zelo malih količinah, če pa že ga, nam ponujajo isto ceno, kot jo plačajo za konvencionalno pridelano meso.

Tega pa ne razumem.

Cena govedine zadnjih 10 let pada, meso, uvoženo iz tujine, pa je cenejše kot pri nas. Zato država 80 % mesa uvozi, največ iz Avstrije in Madžarske.

To razumem, kje pa se zatakne pri ekološko pridelanem mesu?

Težava je v tem, da je ekološko meso pridelano na naraven način. To pomeni, da se teliček kravi, ki je bila oplojena na naraven način, skoti na travniku. Po naravni poti ta teliček tudi raste. Pije materino mleko in jé travo, pozimi pa seno. Čez nekaj mesecev naš teliček tehta 100 kilogramov, v primerjavi s pitancem, ki jih ima 300. Tak teliček za trg ni zanimiv. Stroški klanja so isti, mesa pa je za dve tretjini manj. Edina rešitev bi bila, da bi sami naredili obrat za predelavo mesa, kar pa je ogromna investicija, ki si je trenutno ne moremo privoščiti.

Kakšni so vaši načrti za naprej?

Z Darkom se še odločava, kako naprej. Nekaj let, za kolikor imava še podpisano pogodbo o najemu kmetije, bova še ostala tu, potem pa bova videla. Živeti od ekološko usmerjene visokogorske kmetije, ki leži na območju z omejenimi dejavniki – smo v zaščitenem območju Gačnik, kjer veljajo še strožji pogoji kot v Triglavskem narodnem parku –, je sila težko. Pa birokracije je vedno več. Dobro, da sem visoko izobražena, da znam pravilno izpolniti vse obrazce in evidence, ki jih država zahteva od nas. Ogromno je tudi nepotrebnih izobraževanj. Vsako leto poslušamo ista predavanja. To je čista izguba časa. V tujini je biti ekološki kmet veliko preprostejše. V Avstriji, kamor nas pogosto peljejo na oglede, so ekološki kmetje pravi gospodje. Ne vem. Mogoče bova začela iskati kakšno kmetijo, kjer so pogoji kmetovanja prijaznejši kot na tej višini.

Preberite tudi: Iz centra prestolnice na kočevsko kmetijo