Prijava
Odpeljali smo se v prikupno vasico Morava, ki leži na Kočevskem sredi travnikov, gozdov in senožeti. Na obrobju vasi je čudovit razgled na okoliško pokrajino in hribčke, kot so Ajbik, Mošenik, Kapič in Goteniško pogorje. Vasica ni velika, a je polna življenja, po cestah se podijo otroci s kolesi, slišati je živali in delovne ljudi.
V ta kmečki okoliš se je pred dobrim letom s svojo šestčlansko družino preselila Dragana Tekič, pred tem je živela v samem centru prestolnice. “Vse se je začelo s tem, da sem bila brez službe in sem želela nekaj početi. Nisem mogla biti vse dneve doma, nujno sem morala ven, med ljudi,” pripoveduje Dragana. Tako je odšla na Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje in tamkajšnjo sekretarko gospo Anito Ogulin vprašala, ali bi lahko prostovoljno pomagala. Tako je začela s prostovoljnim delom v skladišču s humanitarno pomočjo, kjer je bilo veliko oblek, ki jih dobri ljudje darujejo socialno šibkejšim. Nekega jutra, ko je prišla pomagat, je Ogulinova dobila zanimivo elektronsko sporočilo. Pisala sta ji mož in žena, lastnika velike kmetije v vasi Morava, in ji ponudila streho nad glavo za številčno družino.
Ker je družina res velika, so tudi njim ponudili možnost, da odidejo daleč proč iz Ljubljane, na kmetijo, sredi gozdov in travnikov. “Ko me je Anita vprašala, ali bi šli živet na kmetijo, nisem niti dojela, kaj me sprašuje. Težko se je odločiti za takšno veliko spremembo,” se spominja Dragana. Ljubljane so bili že navajeni, otroci so hodili tja v šolo, v vrtec, imeli so prijatelje, obšolske dejavnosti, avtomobila niso niti potrebovali. Življenje v Ljubljani je čisto drugačno, vse je na kupu, veliko je ljudi na enem mestu, gneča in hrup. “Bila sem zmedena. Skupaj z Anito smo prišli na kmetijo na obisk, pa še vedno nisem vedela, kaj bi. Čez en mesec sem se ponovno vrnila na kmetijo in jo prišla gledat,” razlaga Dragana. Kmetija je bila daleč od prijateljev in znancev, ki so jih imeli v Ljubljani. Selitev bi pomenila popolnoma novo okolje in nove ljudi. Spominja se, da je ves čas razmišljala, ali bi bilo to prav tudi za njene otroke, ki so že navajeni Ljubljane. Po številnih neprespanih nočeh razmišljanja so se na koncu odločili, da se preselijo.
Vedno je kaj za početi
Mlajša dva otroka sta bila navdušena, saj je tu zanje idealno, imajo veliko prostora za igro, kolesarjenje, tekanje. Mlajša hčerkica je nemudoma spoznala veliko sosedov, ki so jih lepo sprejeli. Več težav je bilo s starejšima sinovoma, najstnikoma, ki sta se nekoliko težje ločila od prijateljev in življenja v Ljubljani.
“In tako smo se preselili. To je bila velikanska odločitev in mislim, da si je marsikateri ne bi upal sprejeti,” meni Dragana. Na začetku ji je bilo težko. Ni poznala sosedov, tedaj še ni poznala lastnikov kmetije, ni vedela, ali bodo odnosi med njimi korektni. “Ampak nimamo nobenih problemov ne s sosedi ne z lastniki kmetije, vsi so prijazni, vsi so v redu. Ne vem, ali bi se zdaj vrnila nazaj v Ljubljano,” pravi. Tu se počuti svobodno, vedno ima kaj za početi, dela ji nikoli ne zmanjka, kar jo zelo veseli. Je deloven človek in življenje na kmetiji se ji zdi odlično, tako zanjo kot za družino. Njen partner je žal močno bolan in težko kaj dela na kmetiji. Zato mora Dragana poprijeti tako za ženska kot moška opravila in tega jo je bilo na začetku najbolj strah – da česa ne bi zmogla. Ampak ji zdaj ni žal: “Tu nihče ne gleda na čas. Kar mi ne bo uspelo narediti danes, bom pa naredila jutri. Nihče me ne preganja, res mi je luštno.”
Lastnika kmetije sta tu živela še pred leti, zdaj živijo v hiši, oddaljeni okoli deset kilometrov. Kmetijo sta v celoti oddala njeni družini. “Tukaj živimo sami, a prihaja lastnik pogosto na kmetijo in skupaj delava. Smo v zelo dobrih odnosih, v bistvu imamo skoraj že družinske odnose. Vse je sproščeno, vse preprosto,” opisuje. Če slučajno pride do kakšnega nesporazuma, se usedejo in v miru pogovorijo. Pred lastnikoma kmetije se ji ni treba skrivati, ni ji treba zamolčati nobenih stvari. Že ko je prišla na kmetijo, ji je bilo bistveno to, da imajo z lastniki odprte karte, da so med seboj odkriti. “Z lastnikoma imamo odkrit odnos, povemo si, če nas kaj moti. Nihče ni zahrbten, in to mi je zelo všeč,” pravi Dragana.
Vrtiček je premajhen za šestčlansko družino
Na vrtna opravila se ji ni bilo težko navaditi, saj je v mladosti že imela vrtiček, kjer je rada preživljala svoj čas. Veliko stvari se je spomnila, veliko stvari je že znala: “Če pa česa ne vem, vprašam tiste, ki vedo. Vsi pa vsega tudi ne moremo vedeti.” Pod hišo ima njivo, kjer ji zelenjava lepo uspeva, a je njiva za njeno veliko družino premajhna. Rada bi pridelala toliko zelenjave, da bi si lahko naredila veliko ozimnico in jim čez zimo ne bi bilo treba kupovati nobene dodatne zelenjave. Zato namerava v kratkem zorati že večjo njivo in se za naslednjo zimo bolje pripraviti. Letos niso pridelali dovolj zelenjave, da bi zdržala čez zimo: “Poleg tega potrebuješ tudi nekaj let, da vidiš, kakšne količine moraš posaditi, da jih bo dovolj za zimo. Ta vrt, ki ga imamo zdaj, je res premajhen za nas. Tu imamo zelenjave le za sproti. Že letos sem sicer zorala en košček dodatne njive, a ga nisem zagradila, kar me je veliko stalo, saj so mi košute vse pojedle,” pripoveduje. Tu je namreč veliko košut, ki so dokaj udomačene in obožujejo zelenjavo. Poleg tega skočijo zelo visoko in ograja, nižja od dveh metrov, nič ne pomaga.
Od vse hrane, ki jo pridela, se ji zdi najbolj uporaben krompir, saj ga lahko uporabi v številnih jedeh. Poleg tega ga lahko pridela zelo veliko, v shrambi bo obstal dolgo časa, pa še dober je. Veliko je sadila tudi papriko, paradižnik in korenček, saj je vso to zelenjavo lahko uporabiti in shraniti za zimo. Iz paradižnika dela mezgo, ajvar, pa tudi staraš, ki ga imajo vsi zelo radi. Za sataraš potrebuje le nasekljano čebulo in papriko, ki ju osoljeni na olju praži, dokler ne postaneta mehki. Nato doda nasekljan paradižnik in vse skupaj pusti toliko časa kuhati in nato pražiti, da paradižnik spusti svoj sok. V takšen sataraš rada vmeša jajca in ga takega pojedo. Sataraš pa pogosto shrani v vrečke in nato v zamrzovalnik, da ga kasneje uporabi za omako ob mesu, lahko tudi ob rižu.
Posadila je tudi veliko zelja, ki ga dajo večinoma kisati. Poleg tega je zelje zelo priljubljeno zaradi svoje dolge obstojnosti. Lani so imeli z zeljem veliko smolo, saj je bilo veliko glav gnilih in neuporabnih. Letos je zgodba drugačna in njeno zelje je čudovito. Za ozimnico daje zamrzniti tudi jušno zelenjavo, denimo korenček, kolerabo ali peteršilj, zamrzuje pa tudi narezano zelenjavo za razne omake, tudi stročji fižol ali grah uporablja. “Grah sem letos naredila samo za poizkus. Imela sem ga le za dve majhni posodici, da sem sploh ugotovila, ali je tu zemlja primerna zanj,” pravi. Ko je prišla v vas, ji je nekaj ljudi dejalo, da določena zelenjava tu ne uspeva, kot denimo paradižniki ali paprika. Ker je pa Dragana trmasta in vztrajna, je vseeno poskusila in posadila nekaj sadik. Lani je vse odlično uspevalo, letos pa so paradižniki zaradi velikih količin padavin zgnili. “Na začetku so bili paradižniki lepi in polni plodov. Kasneje pa so začeli gniti. Mislim, da smo nabrali samo tri paradižnike, vse drugo je bilo uničeno,” je žalostna Dragana. Vse je namreč odvisno tudi od vremena in prav vreme ti lahko prekriža načrte tudi za ozimnico.
Dodala bi kaj v hlev
Dragana ima sicer še veliko želja, kaj bi na kmetiji rada sadila in kaj bi še rada počela. A je z željami zelo previdna, saj se ji pogosto ne uresničijo oziroma so ji načrti v življenju pogosto spodleteli. “Že za letošnje leto smo načrtovali dodati kakšno žival v hlev, pa nam ni uspelo. Imela bi kaj takega, kar ni preobčutljivo. Pa da ni pretirano dela,” je pojasnila. Mora namreč gledati na to, da sama skrbi za štiri otroke, pa za vrt in druge stvari. Zato so nabavo živalce premaknili za kakšno leto, “saj se ne morem že prvo leto ubiti z delom.”
Tu na kmetiji je zdaj vsem prijetno. Še posebej imajo radi poletje na kmetiji, ko so lahko veliko zunaj in počnejo ogromno stvari. Najmlajši imajo najraje napihljiv bazen, kjer so se čez poletje, kolikor je bilo lepega vremena, kopali. “Čisto drugače kot v Ljubljani. Prej smo živeli v samem centru in veliko ljudi se čudi, kako smo se lahko iz centra velikega mesta preselili sem, na kmetijo. Meni se pa zdi to, zdaj po enem letu, čisto normalno,” opisuje.
Domačnost in sproščenost
Je pa pred prihodom na kmetijo potrebovala zagotovilo, da bo lahko tu vsaj štiri do pet let, saj traja samo privajanje zelo dolgo. Poleg tega so tu tudi sprememba šole, vrtca, okolja … “Tukaj smo že več kot eno leto, pa se še vedno lovimo. Lovimo se glede tega, koliko lesa bomo potrebovali za kurjavo čez zimo, koliko zelenjave in podobno. Potrebuješ pač več časa, da se znajdeš, da veš, kaj in kako,” pojasnjuje Dragana. Ji je pa izjemno všeč, da kmetija ponuja nešteto možnosti za delo. Je zelo velika, z ogromno prostora, primernega za kakšno novo njivo. Poleg tega ima kmetija tudi hlev, kamor lahko takoj vseli morebitne nove živali.
Kmetija ima veliko shrambo in klet, tako da jim prostora tudi za ozimnico ne zmanjka. Predstavlja čisto nasprotje Ljubljane in tamkajšnjega stanovanja, kjer je bilo vse utesnjeno in natrpano. Poleg tega ji je všeč, da prihaja na kmetijo zelo pogosto lastnik in skupaj počneta stvari. Skupaj kosita in pospravljata seno, zdaj bodo zamenjali streho in veliko dela je s pospravljanjem podstrešja. Všeč ji je, da dela vsak po svojih močeh, da se vse lepo zmenijo in da se vsi trudijo. “Skupaj poklepetamo, spijemo kavo, ni nobene zadržanosti, sama domačnost. Če bi bila kakšna zadržanost, najbrž ne bi zdržala. Ker potem nikoli ne veš, ali si kaj naredil prav ali ne,” pravi. Na začetku je lastnika za vsako malenkost spraševala, kaj lahko počne in česa ne sme. Počutila se je neprijetno, ker kmetija ni njena in ni vedela, kaj lastniku ustreza in kaj ne. A ji je kmalu pokazal in povedal, da je tudi njegova želja, da se ona in njena družina na kmetiji počutijo domače. Rekel ji je, da ima lahko majhen ali velik vrt, da lahko dodatno zorje zemljo in naredi novo njivo. Lahko nima tudi ničesar, če si ne bi želela zelenjave. Pojasnil ji je, da ima lahko tudi živali, kolikor jih želi in kolikor jih bo lahko imela.
Danes je Dragana na kmetiji sproščena in prav tako njena družina. Velika sprememba, ki so jo doživeli, jih je okrepila z novimi izkušnjami in jim dala lepše ter bolj zdravo življenje. Na trenutke je bilo res težko, Dragani se je bilo težko privaditi tudi na smrtno tišino, ki je ponoči značilna za kmetijo. “V Ljubljani ves čas nekaj šumi, polno je rešilnih avtomobilov, polno mladine, ki ponočuje. Tukaj je popolna tišina in na začetku me je bilo res strah,” pravi in dodaja, da se je tudi tega kmalu navadila ter da ji zdaj popolnoma ustreza. Na kmetiji je življenje bolj zdravo in bolj polno – življenje z naravo, ki bi ga morali okusiti čisto vsi.
Še več zgodb si lahko preberete v naših tiskanih izdajah revije Bodi eko, kjer boste seveda našli še kup drugih zanimivosti.
