Stavba je pokrit objekt, v katerega se lahko vstopi in je namenjen bivanju ali opravljanju dejavnosti. Upoštevano mora biti zadnje stanje gradbene tehnike, ki v trenutku, ko se projektira ali gradi, pomeni doseženo stopnjo razvoja tehničnih zmogljivosti gradbenih proizvodov, procesov in storitev, ki temeljijo na priznanih izsledkih znanosti, tehnike in izkušenj s področja graditve objektov, ob hkratnem upoštevanju razumnih stroškov. To velja pri projektiranju in gradnji novih stavb, rekonstrukciji obstoječih stavb ali njihovih delov in pri vzdrževanju stavb ter spremembi namembnosti.
Razvoj v stavbarstvu je silovit, vendar navzven neopazen. Stavbe so videti take kot zadnjih nekaj tisoč let. Bistven napredek gradnje stavb je bil okoli 15. stoletja, ko so začeli vgrajevati zastekljena okna in zidati dimnike za odvod dimnih plinov iz kurilnih naprav. Potem pa je razvoj zastal do začetka 20. stoletja.
Tradicionalne stavbe so energijsko potratne in ne nudijo bivalnega udobja, kakršnega si danes želimo. Povprečen energijski razred stavb, zgrajenih pred 1980, je G (več kot 210 kWh/m2a), nove ali rekonstruirane stavbe pa ne smejo preseči energijskega razreda B1 (25 kWh/m2a).
Dimniki
Sprva so v stavbah uporabljali odprta ognjišča, dim se je zadrževal v prostorih in uhajal skozi netesnosti. To je bilo neprimerno iz zdravstvenih razlogov in požarno nevarno. V 15. stoletju so, predvsem v velikih stavbah, začeli zidati dimnike iz opeke. Dimniki na strehah ali ob stavbah so bili edina vidna sprememba stavb v daljšem razdobju.
Okna
Okna so več kot odprtine v steni. So pomemben element stavb, saj omogočajo dnevno osvetlitev, stik z naravo, zajem sončne energije in prezračevanje, pa tudi zaščito pred neprijetnimi vplivi okolice.
Začetki oken segajo v pradavnino, ko so bivališča imela odprtino v južni steni. Pozimi je nizko sonce sijalo daleč v prostor, poleti pa je nadstrešek varoval prebivalce pred žgočim soncem. Odprtina z nadstreškom, obrnjena proti jugu, je že tisočletja osnovno načelo pasivne gradnje.
Odprtina v steni ima precej slabosti, največja je izguba toplote. V hladnem in vetrovnem vremenu so jih zastirali ali zapirali s fiksnimi, prosojnimi sloji papirja, kože, lesa ali stekla. Stekla v oknih so v Evropi množičneje začeli uporabljati v 15. stoletju, na Kitajskem šele v 20. stoletju.
Enojna zasteklitev je energijsko potratna, zato so v 19. stoletju v Evropi začeli vgrajevati dvojna okna, v 20. stoletju so začeli vgrajevati izolacijska stekla, zdaj pa vgrajujejo energijsko učinkovita stekla.
Sodobna okna ustrezajo mnogim zahtevam stavb: zaščita pred mrazom ali vročino, hrupom, vetrom, dežjem, vandalizmom, neprijetnimi pogledi …
Elektrika, vodovod in kanalizacija
Elektrifikacija stavb se je začela po koncu prve svetovne vojne. V petdesetih letih je bila večina stavb v Sloveniji že priključena na električno omrežje.
Hkrati z elektrifikacijo so začeli graditi javne vodovode za oskrbo stavb s pitno vodo. Kljub temu še danes marsikje v Sloveniji nimajo pitne vode iz javnih vodovodov.
Urejena kanalizacija ščiti javno zdravje, preprečuje nastajanje in širjenje bolezni ter preprečuje onesnaževanja nadzemnih in podzemnih voda. Čeprav so kanalizacijo poznali že v antičnem Rimu, še prej na Kreti, v Mezopotamiji in v Indiji, so v srednjem veku nanjo pozabili. Šele v začetku 20. stoletja so v večjih mestih pospešeno začeli graditi kanalizacijske sisteme, ki so omejili širjenje nalezljivih bolezni in zmanjšali stopnjo umrljivosti. Sodobna kanalizacija zbira odplake, jih prečisti in očiščeno vodo vrne v naravno okolje. Kljub večtisočletni tradiciji, obvezni priključitvi na kanalizacijo in zavedanju o koristi kanalizacije, je v Sloveniji več kot 900.000 prebivalcev brez priklopa na kanalizacijo, kar je zaskrbljujoče.
Sodobni tehnični sistemi
Za doseganje energijske učinkovitosti stavb mora biti zagotovljeno dvoje, učinkovit in tesen toplotni ovoj stavb (tla, stene, strehe in okna) ter tehnični stavbni sistemi: ogrevanje, hlajenje, klimatizacija, prezračevanje, priprava tople sanitarne vode, razsvetljava, avtomatizacija in nadzor, zagotavljanje lastnih obnovljivih virov energije ter zagotavljanje podpore e-mobilnosti.
S toplotnim ovojem in tehničnimi sistemi je treba doseči kakovostno, stroškovno učinkovito bivanje, ob minimalni rabi energije.
Okna: Izpolnjevati morajo mnoge lastnosti: vodotesnost, zrakotesnost, odpornost na veter, energijsko učinkovitost, prepustnost energije sončnega sevanja, zvočno izolativnost, mehanske lastnosti, senčenje, protivlomno zaščito … Poleg tega morajo biti vgrajena po RAL-smernicah.
Ogrevanje: je energijsko učinkovito, nizkotemperaturno. Ničenergijska hiša je tako topla, da zadošča preprosto odzivno radiatorsko ogrevanje.
Hlajenje: v pravilno projektirani in uporabljeni ničenergijski hiši je možno zagotavljati primerne bivalne pogoje brez klimatizacije, zgolj s senčenjem oken in intenzivnim nočnim prezračevanjem.
Klimatizacija: primerno zasnovo klimatizacije je treba zagotoviti z arhitekturnimi rešitvami, naravnim nočnim hlajenjem s prezračevanjem, aktiviranjem konstrukcije in naravnim hlajenjem ter drugimi pasivnimi sistemi. Če vse to ne zadošča, je dovoljeno uporabiti klimatske naprave.
Prezračevanje, navlaževanje in razvlaževanje zraka: zagotovljeno naj bo mehansko prezračevanje tako, da se v bivalne prostore dovaja svež, temperiran zrak, ki v stavbi prehaja v prostore z bolj onesnaženim zrakom, nato se zavrže, vendar ohrani toploto. Načrtovati in vgraditi je treba sisteme za rekuperacijo toplote zraka. Vračanje toplote je ključno, saj se pri prezračevanju brez vračanja toplote zavrže približno 35 kWh/m2a, dovoljena skupna toplota za ogrevanje in prezračevanje pa je 25 kWh/m2a.
Priprava tople sanitarne vode: priporočljiva je raba toplovodnih sprejemnikov sončne energije, v zimskem času pa učinkovite topotne črpalke ali drug učinkovit sistem. Električni bojlerji so dovoljeni le izjemoma.
Razsvetljava: če naravna osvetlitev ne zadošča, se uporabi energijsko učinkovita osvetlitev.
Avtomatizacija in nadzor: nujno za učinkovito delovanje sistemov, v povezavi s pametnimi omrežji.
Zagotavljanja lastnih obnovljivih virov energije: predvidena je raba obnovljivih virov energije, ki se pridobijo v neposredni bližini stavb, recimo sončne elektrarne, v samooskrbi.
Podpora e-mobilnosti: se zagotavlja z izgradnjo pametnih polnilnic ob stavbah, primerno instalacijo in samooskrbo s hranilniki elektrike v stavbah.
Okoljski vplivi: Ničenergijska stavba ima le minimalne vplive na okolje in majhen ogljični odtis ter majhno rabo pitne vode.
Vsi skupaj lahko razbremenimo svet
Z zastarelo miselnostjo ni mogoče doseči želenega bivalnega udobja ob majhni rabi energije. Poleg tega je prepovedana raba elektrike za osnovno ogrevanje stavb in za segrevanje sanitarne vode (razen redkih izjem) in prepovedana vgradnja ogrevalnih sistemov na kurilno olje. Zato so sodobne stavbe popolnoma drugačne od tradicionalnih, čeprav na videz enake.
Nove lastnosti stavb bodo pripomogle, da se bo raba energije v državi do leta 2050 razpolovila in bo dosežen ničelni ogljični odtis, če jih bodo stanovalci pravilno uporabljali. Verjetno bo najtežje spremeniti bivalne navade in ovreči predsodke stanovalcev.