Tajska je država, ki vas navduši z nasmehi in prijaznostjo. Domačini ji pravijo Siam Yiim, kar pomeni Siam – dežela smehljajev. Ponaša se z lepimi plažami, čistim morjem, odlično hrano ter številnimi templji in znamenitostmi. Predvsem pa z nizkimi, dostopnimi cenami. Najlepše je na Tajsko prileteti iz hladne in meglene Evrope sredi naše zime, medtem ko je v tem delu Azije toplo in suho vreme, temperature pa povsem poletne. Monsuni pridejo v sredini maja in vztrajajo čez poletje do septembra, takrat za obisk ni najboljši čas, saj je v zraku veliko vlage.
Tajska je kraljevina, vodi jo kralj Maha Vadžiralongkorn, kralj Rama X. Žezlo je prevzel 50 dni po smrti svojega očeta, kralja Bumibola Aduljadedža, ki je bil najdlje vladajoči kralj na svetu, vladal je namreč kar 70 let. Država je uradno ime Tajska dobila 11. maja 1949, pred tem se je imenovala Siam. Beseda thaj v tajščini pomeni svoboden. Prevod bi se torej lahko glasil: »svoboden narod«.
Na Tajsko se lahko odpravimo v organizaciji turistične agencije, prav lahko pa se bomo z malo iznajdljivosti znašli tudi sami. Velja za varno in prijazno deželo z obilico možnosti ogledov ali poležavanja na plaži.
Tajska ima približno 70 milijonov prebivalcev, od tega jih več kot 8 milijonov živi v Bangkoku, mesto domačini poznajo pod imenom Krung Thep ali mesto angelov. Krung Thep je skrajšana oblika najdaljšega imena mesta na svetu, ki je zapisano tudi v Guinnessovi knjigi rekordov, in res je, tega daljšega imena ne uporablja nihče.
V prestolnici je zaradi velikega števila prebivalcev vedno gneča na cesti, vozijo po levi strani, tu je polno avtomobilov in tuk tukov ter številnih motornih koles, a nikjer ni opaziti slabe volje, trobljenja ali predrzne vožnje. Po Bangkoku se je najlaže prevažati s tuk tuki, motornimi taksiji ali sky trainom, neke vrste nadzemnim metrojem.
Ljudje
Prva stvar, ki jo opaziš, so ljudje in njihova neverjetna prijaznost. Njihov jezik tudi tistim, ki , ki ga ne razumemo prijetno zveni saj je melodičen, izgovorjen z neko nedorečeno nežnostjo v glasu.
Tudi pozdrav je nekaj posebnega. Rahel naklon glave in skupaj stisnjene dlani ob bradi ter vedno z nasmeškom: »Wai.« V pozdrav ne iztegujejo rok, kot smo pri nas vajeni, le rahlo nagnejo glavo in se nasmehnejo. Njihova prijaznost se še posebej občuti na severu Tajske, ki je v primerjavi z jugom bolj turistično nedotaknjena.
Telesna konstitucija Tajcev je krhka in majhna in zdi se, kot da so narejeni po meri za svoje pozdrave. Delujejo mlajši kot so v resnici, pravzaprav težko oceniš njihovo starost. Moški veljajo za hitre in iznajdljive, ženske pa slovijo po svoji lepoti.
Oblečeni so preprosto in skoraj vedno v bombažna oblačila, lepa svilena oblačila hranijo za slovesnejše priložnosti. In visoka temperatura povzroči znojenje le tujcem. Vsaj tako se zdi, ko potujemo po Tajski.
Budistični menihi
Po dostopnih podatkih na Tajskem obstaja več kot 30.000 samostanov. Pogosto vidimo menihe, oblečene v značilna oblačila oranžnih barv, včasih tudi rjavih tonov, ki označujejo, kateremu budističnemu redu pripadajo. Obleka je narejena iz posebnih naravnih vlaken in zavita okoli telesa, da jim prekriva čim več kože. Budistom je prepovedano ubijati živa bitja in to velja tudi za komarje. Obleka jih tako varuje tudi pred njimi. Na nogah imajo natikače, glavo obrito. Delujejo prijazno, kot da dejansko nosijo s seboj dobroto in mir. Njihova prva pot po hrano je okoli šeste ure zjutraj.
S skodelicami v rokah, se počasi drug za drugim pomikajo v sprevodu, ljudje pa jim v skodelice darujejo hrano, predvsem riž, včasih tudi denar. Menihi sami ne kuhajo, hrano, ki jo dobijo si hranijo tudi za poznejše obroke. Pri jedi naj bi bili skromni, kot se spodobi za meniško življenje, a v zadnjem času, tako pravijo novice, je hrane preveč in menihi postajajo vse bolj podobni okrogloličnemu Budi. Ostanke hrane sicer namenijo domačim živalim.
Menihi v zahvalo za darove recitirajo, učijo nauke in svetujejo. Turistom dovolijo fotografiranje. Na Tajskem naj bi vsak tajski moški vsaj enkrat v življenju odšel v samostan za najmanj tri mesece. Med šolskimi počitnicami v samostane odhajajo tudi dijaki in študenti.
Tajska hrana
Tajska hrana je raznovrstna. Poizkušamo jo lahko kot ulično hrano, ki jo pripravljajo v majhnih premičnih kuhinjah ob cestah, v majhnih restavracijah, kjer navadno jedo lokalni prebivalci ali v elegantnih in velikih klimatiziranih restavracijah, kamor zahajajo turisti. Ena izmed takih je vrteča se restavracija na vrhu ene najvišjih zgradb Bangkoka, Baiyoke Sky. Visok razgled in visoke cene. A najbolj očara prav ulična hrana, ki je zaradi obilice odjemalcev ves čas sveže pripravljena in za naš okus tudi eksotična.
Ko se sprehajamo po mestih, nam v nosove ves čas silijo omamne dišave kuhane in dušene ter pečene hrane. Včasih so lahko vonjave tudi premočne, še posebej v kombinaciji s prevročim in prevlažnim zrakom. V restavracijah za turiste so okusi prilagojeni zahodnim standardom, najdemo celo pico, hamburgerje in dunajske zrezke. Vendar, če želimo spoznati Tajsko moramo pokusiti tudi tajske okuse.
Sladko-kislo, sladko-slano ter številne začimbe so glavne lastnosti tajske hrane. Zanimivo, da (razen v ocvrtih jedeh) v hrani težko najdemo maščobe in to je verjetno tudi vzrok vitkosti Tajcev. Tudi porcije so manjše, ravno prave, da si za nekaj časa potešiš lakoto.
Na potovanju po Tajski boste redko našli kruh, morda le v boljših hotelih. Največkrat je glavni spremljevalec jedi svetovno znani tajski beli riž, imenovan tudi jasminov riž, dolg in manjši, kot ga poznamo pri nas. Tu moramo omeniti riževe rezance, iz katerih pripravljajo številne jedi. Tajci so hkrati največji izvozniki riža na svetu, na potovanju skozi deželo nas povsod spremljajo riževa polja. Pridelovanje riža ni lahko, a o tem kdaj drugič.
Na Tajskem je užitek jesti večkrat dnevno, kot to počno tudi domačini. Čez dan jedo z uličnih stojnic, zvečer pa je na vrsti glavni obrok, večerja.
Ena najpriljubljenejših jedi med turisti je pad thai, rezanci s sojinimi kalčki, rakci, sojino omako, ribjo omako in arašidi, vse skupaj pa lepo postreženo na bananinem listu.
Pomladanski zvitki, ki jih postrežejo s sladko-kislo omako, prav tako dražijo brbončice, pa juha iz zelenega čilija, ocvrti riževi rezanci, ražnjiči, ocvrte banane, ves čas v loncih na vozičkih brbota ali se cvre.
Seveda ne moremo mimo eksotičnih gosenic, mravelj, čričkov, žuželk itd., nam Zahodnjakom tako tuja hrana, ki pa se baje odlično poda kot prigrizek k pivu singha.
Ponudba sadja je izjemna, sočni ananas, mango, male banane, papaje, zmajev sadež in seveda slavni durian, najbolj smrdeč sadež na svetu. Ponekod ga ne smemo prinesti niti v hotel, na vhodu nas na to opozarjajo napisi in fotografije. Strogo prepovedano ga je tudi voziti na javnem prevozu in kdor tega ne upošteva, plača visoko kazen.
Bangkok in njegovi templji
Zgodovina Bangkoka se začenja s 15. stoletjem, ko je bil Bangkok glavno pristanišče za Ayutthayo, takratno prestolnico Siama. Ayyuthaya je v 18. stoletju pripadla Burmi, tajska prestolnica pa se je preselila v Bangkok.
Velika kraljeva palača
Najprej je v Bangkoku treba obiskati kraljevo palačo, kjer je na ogled vse razkošje kraljevine. V palačo se mora vstopiti spodobno oblečen, zato turistom v prekratkih hlačah in rokavih pokažejo smer, kjer dopolnijo svojo garderobo.
Palača je bila zgrajena konec 18. stoletja, ko je bil Bangkok uradno razglašen za glavno mesto Tajske. Celoten kompleks sestoji iz številnih svetišč z lepo zaobljenimi in oblikovanimi strehami v več nivojih, v zelenih, oranžnih in zemeljskih barvah. Vse keramične ploščice se čudovito prilegajo druga drugi in se svetijo. Blišč se opazi takoj. Na stikih so še posebej lepo okrašene z ornamenti, ki delujejo skrivnostno in elegantno, nekakšnimi mitskimi pticami.
Spodnji deli zgradb so bogato pozlačeni in spet v barvah, ki se ponavljajo in tvorijo nekakšen mozaik. Navdušijo nas kipci na zidovih svetišč in ogromni zmaji na vhodih, ki ponosno čuvajo zgradbe. Tu so še stupe v obliki zvonov, ki delujejo, kot da so iz čistega zlata. Med vsemi zgradbami je ogromno zelenja, dreves, ki so lepo umetelno oblikovana.
Tempelj smaragdnega bude
Tempelj Wat Phra Kaew je verjetno najbolj tih tempelj, saj je v njem popolna tišina. To je edini tempelj na Tajskem, kjer ne živijo menihi in kjer v popolni tišini molijo domačini. Na stenah lahko opazimo polno slik iz življenja Bude, na najvišjem delu templja pa je kip Bude v enem izmed položajev joge, narejen je iz zelenega smaragda in visok okoli 60 centimetrov.
Čeprav majhna, je to največja relikvija Tajske in dotakne se je lahko samo kralj, in to trikrat letno, ko se menjajo letni časi, zimski, poletni in deževni. Kralj pride in Budi zamenja ogrinjalo iz čistega zlata, kar tajskemu narodu prinaša srečo.
Tempelj jutranje zore
Eden lepših templjev v Bangkoku je Wat Arun ali tempelj jutranje zore, ki je dobil ime po indijskem bogu zore Arunu in leži ob reki Chao Praya. Vzpon na vrh je po visokih strmih stopnicah in od tam se odpira čudovit razgled na bližnjo okolico. Centralni del templja je visok stolp, ki je simbol gore bogov in središča vesolja. Prekrivajo ga čudoviti mozaiki iz školjk, ploščic in je lepo okrašen.
Tempelj ležečega bude
Tempelj Wat Pho slovi po dveh stvareh. Tu je slovita šola tajske masaže, pridobljeni certifikat zagotavlja znanje in kakovost po vsem svetu. Druga znamenitost je največji ležeči Buda na svetu, ki leži na boku in meri 46 metrov v dolžino. Ves je prekrit z lističi zlata. Okoli njega je postavljenih 108 posodic, kamor obiskovalci lahko vržejo svojo donacijo, kar naj bi prineslo srečo in mir. Kip je res navdušujoč, glava in stopala so dolga po tri metre.
Tuk tuki
Ena izmed zanimivejših stvari v Bangkoku je prevoz z motornim triciklom, imenovanim tuk tuk. Pred vožnjo se je treba pogajati za ceno. Bangkok je preplavljen s tuk tuki s kabino, kjer se vozita potnika, ki sta zavarovana z ograjico. Prostora za prtljago običajno ni. So vseh barv in običajno se uporabljajo za krajše razdalje. Imajo manjše premične strehe, ki varujejo potnike pred nalivi. Treba pa je biti pripravljen na divjo vožnjo, vonj izpuhov in vožnjo do prodajalnic, kjer vozniki dobivajo provizijo za nakupe turistov.
Ulica khao san
Je najbolj živahna ulica v mestu, polna lokalov, hostlov, prodajaln in prizorišče številnih snemanj filmov. Je kot magnet, ki privablja številne turiste. Hladno pivo, prijetno vzdušje in številne restavracije dajejo utrip temu delu mesta. Frizer opolnoči, rabljeni turistični vodniki, ki jih prodajajo backpackerji, masaže na vsakem koraku, menjalnice, turistične agencije … To je Bangkok, ki ga je treba videti.
Plavajoče tržnice
Večinoma se nahajajo na obrobju mesta, najznamenitejša je Damnoen Saduak, ki jo obišče tudi največ turistov. Njim so namenjeni tudi spominki, ki jih tu prodajajo. Včasih je bila to tržnica le za prodajo hrane. Ob prihodu na tržnico se je treba vkrcati na dolge lesene čolne, ki jih upravlja izkušni voznik. Vožnja je zanimiva, poteka mimo številnih lesenih koč, kanalov, kjer otroci v reki pomivajo krožnike, ženske perejo perilo.
Na bližnjih plodnih zemljiščih gojijo zelenjavo in sadje ter ju nato vozijo na plavajočo tržnico. Številni (na stotine jih je) majhni kanali služijo za namakanje majhnih polj. Zelenjavo in sadje prodajajo na kilogram, kos, lahko sta očiščena ali pa tudi ne, odvisno, komu sta namenjena. Turisti dobijo majhne zvitke, kolute ananasa ali sveže sokove. Največ trgovanja med domačini se dogaja v zgodnjih jutranjih urah in takrat turistov ni veliko.
Kanchanaburi in most na reki kwai
Kanchanaburi je pokrajina, oddaljena približno 160 kilometrov od Bangkoka. Največja atrakcija za popotnike je most na reki Kwai. Most poznamo po odličnem filmu, ki deloma povzema resnične dogodke, deloma pa je zgodba izmišljena. Le kdo ne pozna znamenite koračnice iz filma. Sprehod čez most, ki je spomin na težke čase iz druge svetovne vojne, obudi spomine na tisoče mrtvih v bombardiranju.
Nedaleč od mostu je spominsko obeležje, na katerem je napisana zgodovina mostu, v bližnjem muzeju druge svetovne vojne pa si med drugim lahko ogledamo lokomotivo z vagonom, s katero so Japonci vozili orožje do Burme in razne predmete iz tega obdobja, tudi slike in stvari, ki so služile ljudem v civilnem življenju.
V bližini se nahaja tudi pokopališče s številnimi nagrobnimi ploščicami, mehko zeleno travo in svežim cvetjem. Neverjetna številka 120.000 mrtvih niso samo vojaki, umrli v bojih, so predvsem žrtve, ki so zaradi težkega dela in nečloveških razmer umrle zaradi bolezni in izčrpanosti v neprijaznih temperaturnih razmerah.
Tajska masaža
Le kdo ne pozna znamenitih tajskih masaž? Tradicionalna tajska masaža in masaža stopal sta med najbolj priljubljenimi. Za popotnika je zanimivo, da so masažni saloni tako rekoč tudi sredi ulic, vrveža, še posebej velja to za masažo stopal. Naslanjači, stoli, ležalniki so nameščeni kar sredi ulice ali pred saloni, na njih pa so udobno zleknjeni ljudje, ki jim maserke masirajo točke na stopalih. Za polurno masažo stopal je treba odšteti okoli tri evre, kar prav kliče utrujena stopala turistov k sprostitvi. Klasična tajska masaža pa utegne biti tudi malce boleča, saj gre za razbijanje vozlov na energetskih točkah.
Tajski otoki in plaže
Večina popotnikov ima ob obisku Tajske v potovalnem načrtu vsaj nekajdnevni obisk na katerega izmed čudovitih otokov ali plaž. Bele neskončne plaže, mirno morje in polno zelenja. To je klasična podoba z razglednic. Navduši veliko otokov, morda je med njimi najbolj znan Phuket z znamenito plažo Patong, ki slovi tudi po burnem nočnem življenju in številnem dogajanju, a morda je bolje izbrati bolj umirjeno plažo Kata.
Le dobro uro vožnje z gliserjem s Phuketa se nahajajo znameniti otočki Phi Phi, znani iz filma Obala z Leonardom DiCapriem. Popoln raj na zemlji sicer motijo številni obiskovalci, a še vedno je obisk doživetje posebne vrste. Na drugi strani otoka so visoke pečine, na njih se vzpenjajo domačini po lestvah iz vrvi in v razpokah nabirajo lastovičja gnezda, iz katerih skuhajo znamenito juho.
Med bolj znane rajske otočke sodi tudi Koh Samui, ki po mnenju mnogih velja za najlepši in najbolj luksuzen tajski otok. Zalivi z belim peskom, obilica palm in mangrov, kristalna voda in hkrati tudi raj za potapljače. Simbol otoka je Zlati Buda, visok 12 metrov, ki se nahaja na severu otoka.
Starodavni prestolnici tajske
Ayutthaya je bila več stoletij glavno mesto države Siam, kot se je imenovala starodavna Tajska. To je bilo nekdaj najlepše mesto Azije in hkrati tudi eno najbogatejših. Skupaj s številnimi templji naj bi imela nekdanja prestolnica milijon prebivalcev. Mesto je cvetelo in privabljalo trgovce z vsega sveta. Po vdoru Burmancev v 18. stoletju pa je za njimi ostala le vrsta ruševin in ostankov templjev, ki jih je bilo nekdaj okoli 400.
Sukhothai (ali mesto srečne zore) je prva in najstarejša prestolnica Tajske. Ima polno templjev in kipov Bude med številnimi drevesi in lotosi, ki plavajo na jezercih v parku. Obnovljene templje so za javnost odprli leta 1988, ogledamo pa jih lahko s kolesi, motorji, peš ali z vlakcem.
Sever tajske in gorska plemena
Sever Tajske zaznamujejo majhno mesto Chiang Rai in tam živeča gorska plemena. Chiang Rai je mesto, ki je nastalo v 11. stoletju in je bilo sprva v Burmi, nato pa se je v 19. stoletju priključilo Tajski. Mesto je po eni strani mirno, provincialno, po drugi pa slovi po slikovitem nočnem bazarju, kjer lahko kupite vse, kar si zamislite. V Chiang Raiu je največja znamenitost Beli tempelj, okrašen s tisoči mozaikov iz koščkov stekla.
Njegovo izvirno ime je Wat Rong Khun, kompleks pa sestavlja več zgradb. Je sodoben novograjen tempelj, katerega notranjost je zelo posebna, ni pa je dovoljeno fotografirati. Na stenah so namreč liki, za katere velja, da nikakor ne sodijo v verski hram, od pokemonov, Georgea Busha, Osame bin Ladna in podobno.
Na severu se nahajajo številne vasi, kjer živijo gorska plemena. Te so zadnja leta zelo obiskane, najbolj pritegne vas z dolgovratkami. Pleme sicer izhaja iz Burme in na Tajskem jih lahko vidimo le, ker so turistična znamenitost. Živijo v vasi, ki je preurejena v tržnico, na stojnicah pa ženske prodajajo ročna dela. Njihova posebnost so obročki okoli vratu, ki jim jih že kot mladim deklicam natikajo starši ali pa si jih dodajajo same. V davnih časih naj bi bila to zaščita pred napadi zveri, danes je le še okras. Z natikanjem obročev se vrat daljša, ramena pa nižajo.
Tajska je vse našteto in še več. Če imate dovolj časa, so tu še sloni in tigri ter čudovita narava, obisk Zlatega trikotnika, od koder se čez reko Mekong vidi Laos. Prečkamo jo lahko s čolnom, ki pristane na laoški tržnici, kjer so glavna znamenitost kače v žganju, ki naj bi zdravile marsikatero bolezen. A to je že druga zgodba. Kot tajski boks in siamski dvojčki.
Preberite tudi:
- Madeira: To je 8 znamnitosti, ki jih morate obiskati
- Kanarski otoki: Vulkan, plaže in subtropski raj za pustolovce
- Japonska: Fascinantna dežela samurajev, templjev in tehnologije prihodnosti
