Ptice so pomemben pokazatelj stanja v okolju

Ptice, edinstvene zaradi svojih letalnih sposobnosti, so čudovita in nadvse zanimiva bitja. Ocenjuje se, da v ptičjo družino sodi med osem in deset tisoč različnih vrst, med katerimi najdemo izjemno velike, kot so denimo noji, ali pa zelo majhne, na primer kolibrije, vsaka izmed njih pa ima svoje pomembno mesto v sistemu organizmov.

Ptice sodijo med najbolj proučene in raziskane skupine organizmov. Ornitologija, panoga, ki se ukvarja s proučevanjem ptic, je znanstveno in ljubiteljsko razširjena po vsem svetu, vseeno pa je človeštvu uspelo kar precej vrst teh živali pripeljati do izumrtja. Z namenom, da se te pernate živali – veliko vrst je namreč ogroženih – zaščiti pred posledicami velikih sprememb, ki jih je na obličje našega planeta odtisnil človek, so začela nastajati razna društva in organizacije, pri nas je to Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki se trudijo delati za dobro ptic, ne nazadnje pa tudi za dobro človeštva. Ptice so seveda del ekosistema, brez njih pa bi bilo naše okolje nepredstavljivo drugačno, kot ga poznamo.

O njihovem mestu v naravi in naši odgovornosti do njih smo se pogovarjali z Uršo Koce, doktorico bioloških znanosti, ki je že dvajset let aktivno vpeta v društvo. Nad pticami se je navdušila že v času študija, se začela vključevati v različne prostovoljske dejavnosti in popise, v okviru društva pa se je usposobila tudi za prepoznavanje in proučevanje ptic. Med delom mlade raziskovalke na Nacionalnem inštitutu za biologijo je opravljala doktorat, prav tako s področja ekologije ptic, nato pa se zaposlila v društvu.

PREBERITE TUDI

Trik naših babic: Tako enostavno lahko razmnožujete monstero doma

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije – DOPPS

DOPPS je največja nevladna organizacija za varstvo narave v Sloveniji, katere delo resda temelji na pticah, vendar se tam še zdaleč ne konča. »Naše poslanstvo pravi, da delamo za varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij, s čimer prispevamo k varstvu narave in s tem tudi dobrobiti družbe,« pojasni Urša Koce. Društvo prek širokega spektra dejavnosti upravlja tri naravne rezervate, to so Ormoške lagune, Iški morost na Ljubljanskem barju in Škocjanski zatok pri Kopru. Člani se trudijo, da bi predvsem najbolj ogroženim vrstam zagotovili ustrezne življenjske razmere, obenem pa se ukvarjajo tudi s pripravo strokovnih podlag, študijami za različne namene, monitoringi in raziskovalnimi dejavnostmi, pri katerih sodeluje tudi mnogo prostovoljcev, ter ne nazadnje tudi z izobraževanjem – zlasti mladih. Današnja mladina je namreč tista, ki bo primorana vzeti stvari v svoje roke in nadaljevati to poslanstvo, če si želimo živeti v okolju, kakršnega smo vajeni. Kot vsa živa bitja imajo tudi ptice svojo vlogo v ekosistemu, ki pa je odvisna tudi od tega, za katero vrsto gre. Z varstvenega vidika je pomembno predvsem to, da so dobri pokazatelji stanja v okolju, pove Urša Koce in razloži: »Če gre pticam slabo, vemo, da gre naravi na splošno slabo in da je tam treba ukrepati.«

Najbolj ogrožene so ptice, katerih življenjski prostori se krčijo

Takšne spremembe – s strani človeka – se dogajajo izredno hitro, prehitro, da bi se narava nanje zmogla pravočasno prilagoditi. Sogovornica najprej izpostavi ptice kulturne kmetijske krajine: »Zadnji dve desetletji beležimo velik upad populacij travniških vrst ptic, kar je posledica tega, da izginjajo biotsko pestri ekstenzivni travniki, ki so pomemben habitat teh ptic.« Po eni strani jih kmetje spreminjajo v njive, preostale pa intenzivno gnojijo in večkrat na leto kosijo, kar za ptice, ki gnezdijo na tleh, v travni ruši, pomeni velike izgube zarodov. Po drugi strani se raba travnikov ponekod, denimo na Krasu, tudi opušča, tovrstne površine pa zaraščajo z grmovjem oziroma jih intenzivno pogozdujejo, kar prav tako pomeni izgubo habitata za te vrste. Velik problem v kulturni krajini je tudi obsežno krčenje mejic. Tik pred izumrtjem je denimo črnočeli srakoper, v Sloveniji nekdaj pogosta vrsta, ki so jo močno skrčile velike sistemske spremembe v kmetijski praksi, s kraških travišč pa je zaradi zaraščanja tako rekoč izginil vrtni strnad. Podobno se življenjsko okolje nekaterih vrst, na primer velikega škurha, nekaj gnezdišč katerega lahko danes na prste ene roke preštejemo na Ljubljanskem barju, krči na območjih mokrotnih travnikov.

Ogrožene so tudi ptice, ki živijo v rečnih strugah. »Zlasti po 2. svetovni vojni je potekala obsežna regulacija rečnih strug, s čimer smo izgubili veliko značilnih naravnih rečnih habitatov, kot so loke, prodišča, naravne erodirane stene … Te so zdaj utrjene, reke so kanalizirane, izgubile so naravno dinamiko, ki je ustvarjala bivališča za kar nekaj vrst ptic.« Mednje sodijo na primer breguljka, vodomec, mali deževnik in mali martinec. »Z dodatnim utrjevanjem in zidanjem nasipov reka umira, z njo pa izumirajo ptice in druge vrste, vezane na te ekosisteme,« poudari Urša Koce. V naravno rečno dinamiko močno posega tudi gradnja hidroelektrarn, zaradi teh ogromnih posegov pa bodo ptice utrpele še veliko nadaljnje škode, če bomo to dopustili. V nekaterih primerih lahko škodo ublažimo z umetno ustvarjenimi in vzdrževanimi gnezdišči, vendar to žal niso optimalni habitati.

Ptice ne poznajo državnih meja

O izključno slovenskih vrstah ptic (endemitih) ne moremo govoriti, vendar pa dobra ohranjenost gozdov, sploh v primerjavi z zahodno Evropo, prispeva k temu, da pri nas še vedno gnezdijo nekatere ptice, ki so marsikje drugod že izginile. »To so predvsem gozdne vrste, na primer različne vrste detlov – triprsti, belohrbti, srednji … V zahodni Evropi so procesi degradacije okolja veliko prej napredovali, tako da v tem smislu lahko rečemo, da imamo tudi kakšne posebnosti,« pove Urša Koce, a opozori, da tudi Slovenija sledi zahodnoevropskim trendom. V dvajsetih ali tridesetih letih se lahko današnja situacija povsem obrne. »Načeloma vsi zagovarjamo zeleno prihodnost, vprašanje pa je seveda, kaj tisti, ki o tem govori, s tem misli. Ni nujno, da je vse, kar naj bi bilo zeleno, res v korist narave in ljudi,« kompleksnost problema opiše sogovornica. Trendov ni lahko obrniti, se pa Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije trudi na to problematiko opozarjati in na podlagi strokovnih argumentov vplivati tudi na odločitve odgovornih.

Vsakdo lahko pomaga

Kaj lahko posameznik naredi za lepšo prihodnost ptic in posledično tudi za našo? Urša Koce pravi, da je načinov veliko. Da ne bi škodovali posameznim živalim, jih nikar ne hranimo s predelano hrano, ker jim ta škoduje. Poskrbimo, da bo naš vrt prijazen do ptic – poskusimo se ukvarjati z eko načini vrtnarjenja brez kemičnih pripravkov, na vrt zasadimo avtohtone plodonosne grmovnice, ki jim bodo v večjem delu leta zagotavljale naravno hrano, lahko namestimo tudi kakšno gnezdilnico. Veliko lahko naredimo tudi, če se odločimo sprejeti nekatere splošnejše ukrepe: »Čim manj trošimo, ne trošimo več, kot potrebujemo, in se kakšni stvari tudi odrečemo, ker je potrošništvo veliko gonilo vsega, kar se dogaja v naravnem prostoru.« Sogovornica opozori, da sta izredno pomembna tudi splošna ozaveščenost posameznikov in sodelovanje pri zagovorniških akcijah ter civilnih pobudah za zaščito okolja. »To področje v Sloveniji še potrebuje razvoj, da bi ljudje kot posamezniki bili ozaveščeni in znali sami, na osnovi dostopnih informacij presojati, kaj je dobro za okolje, in potem tudi ukrepati.« Opolnomočimo se lahko z aktivno vključitvijo v društvo, kot je denimo DOPPS, kjer se srečujemo in sodelujemo s podobno mislečimi ljudmi. Posameznik lahko torej prispeva veliko – od manjših ukrepov do takih, ki morda zahtevajo malo več. Dejstvo je, da je prihodnost okolja, ptic, pa tudi mnogih drugih organizmov in naše vrste, povsem v naših rokah. Čas je, da se tega začnemo zavedati. Naj ptice še dolgo žvrgolijo!