Mnogo žensk bije tiho bitko s poporodno depresijo. Naslednja zgodba naj nas spomni, da ni vsako materinstvo po porodu obdano le s srečo in veseljem, temveč je čas po rojstvu otroka lahko tudi obdan z občutki teme, osamljenosti, strahu, obupa, negotovosti in žalosti.

Poporodna depresija Zgodba

V Montgomery-u, v Alabami, sta živeli Allison in Julie. Bili sta sosedi in najboljši prijateljici; obe sta bili namreč ženi vojakov. Skupaj sta se veselili tudi nosečnosti – skoraj hkrati sta tudi zanosili. Ves čas nosečnosti sta delili lepe trenutke, saj sta ogromno časa preživeli skupaj. Skupaj sta se sprehajali, si delili nasvete, obiskovali slaščičarno in se imeli lepo. Allison je bila zaposlena v šoli; učila je majhne otroke, ki jih je imela neizmerno rada. Zaradi svojih izkušenj z otroki je Julia zaupala Allison glede vsega; sprejemala je enake odločitve kot Allison, nakupila je celo enake potrebščine, kot so kozmetični izdelki za dojenčka, otroški voziček, avtomobilski otroški sedež in ostalo. Allison je Julie pomenila veliko; bila je njena prijateljica, soseda in mentorica hkrati.

Ko je Allison rodila hčerko Ainslee, jo je Julia vprašala, ali nanjo vplivajo kaj poporodni hormoni. Julia je bila radovedna, saj je želela vedeti, kaj jo čaka po rojstvu otroka. Spraševala jo je po počutju in tudi to, ali morda veliko joka. Allison ji je odgovorila, da včasih res joka, a da so to le solze sreče, ko Ainslee pridobi na teži ali ko kaj »ušpiči«. Pohvalila je tudi svojega partnerja, kako dober mož in oče je. Julie jo je naravnost občudovala: zdelo se ji je, da je Allison tako lahko prenašala nosečnost in kasneje materinstvo. Le 200 metrov stran je Allison doživljala povsem drugačno zgodbo. V resnici se je potihem borila s poporodno depresijo, za katero Julie ni vedela.

Poporodna depresija

Julijina prijateljica Allison je 28. junija 2016 izgubila svojo skrito bitko s poporodno depresijo. Na ta dan je za seboj pustila čudovito 4 mesece in pol staro deklico, ljubečega moža in nešteto družinskih članov in prijateljev, ki so jo oboževali. V poslovilnem pismu svoji družini je zapisala: »Tako mi je žal, da nisem vedela, kako bi opisala to bolečino in si nisem poiskala pomoči«.

Julie je delila to zgodbo zato, da poporodna depresija ne bi bila več tabu tema in da mame, ki se s tem borijo, ne bi čutile sramu ali krivde, ter da bi prosile za pomoč. To je tema, o kateri je zelo težko govoriti. Poporodne depresije se ne bi smeli sramovati, saj gre za prilagoditev na nov način življenja matere in vpliv hormonskih sprememb na um in duševno stanje. Nobena ženska ne bi smela sama nositi brutalne teže poporodne depresije. Občutek krivde je namreč nekaj, kar si vsiljujemo sami in kar nam vsiljuje tudi družba. Materinstvo je lahko naporno, čeprav se o tem ne govori. Družba govori le o tem, kako je materinstvo lepo, čudovito in pisano, zato se mnoge ženske, ki tega ne čutijo, soočajo z občutki krivde, strahu in sramu. Mamice bi v tem primeru morale poiskati strokovno pomoč ali se zaupati partnerju, prijateljem ali družinskim članom.

Če trenutno sami doživljate podobne občutke, vedite, da niste slaba mati ali ženska. Vse to lahko rešite, poporodna depresija vam le popači spomine in podaja lažne občutke, vendar se to lahko ustavi. Ne bojte se poiskati pomoči.

Preberite tudi: Kako prepoznati poporodno depresijo in kako ukrepati?