Prijava
Saj poznate tiste majhne jogurtove lončke, lončke namazov, sladoledov, kavic, itd.? Neverjetno, koliko smeti se nabere samo zato, ker ima vsaka stvar svoj lonček ali zavitek.
Prav embalaža je največja težava v današnjem svetu ekologije, ločevanja odpadkov in kopičenja smeti. Če pomislite, je prav tega zagotovo največ tudi pri vas doma. Ne gre za to, da ne bi bili osveščeni, pač pa se tako pač vrti svet. Tudi veganska hrana, ki je med najbolj previdnimi glede onesnaževanja planeta, mora biti pospravljena v neke vrste embalažo, mar ne? Kaj pa, če boste kmalu lahko pojedli tudi zavojček?
Ni potrebno veliko razmišljanja, da ugotovimo, kje se da dobiti najboljše zavitke oziroma kdo je tisti, ki je ‘pogruntal’ najboljšo embalažo. Mati Narava! Če malce pomislite, hitro ugotovite, da je narava najbolje »pospravila« najslajše stvari, kot so kokos, pomaranče, banane. Sicer tiste embalaže morda res ne morete pojesti, vendar pa kaže, da boste kmalu lahko pojedli tisto, v kateri bo pospravljena hrana, ki jo boste kupovali v trgovini. Mar ni to idealna rešitev?
Nov način
V ZDA namreč obstaja podjetje WikiCells, ki je z revolucionarno rešitvijo že poželo navdušenje brezštevilnih zagovornikov zdravega in ekološko osveščenega življenja. Pravijo, da je to način, kako počasi, a vztrajno in uspešno odstraniti plastiko in papir s seznama embalaže. »Tudi hrana, ki je dobra za vaše telo, postane zabavna, ko lahko z njo vred pojeste tudi njeno embalažo!« pravijo.
Gre za užitno, biorazgradljivo embalažo za živila vseh vrst. Navdih so vzeli prav iz narave, zato obstajata dve različici njihove embalaže. Ena je popolnoma užitna membrana, podobna tisti, ki obkroža grozd, in obvaruje hrano in je hkrati del nje. Druga pa je trda in je videti kot zunanja lupina, podobna kokosovemu orehu, in je v celoti razgradljiva.
Dobro delo
Izumitelj WikiCells je harvardski profesor David Edwards, ki je tudi izumil nadomestek za materiale iz polistirena za pakiranje, imenovan EcoCradle, ki uporablja gobe in kmetijske odpadke in je prav tako popolnoma biološko razgradljiva. To seveda še ne pomeni, da bodo zdaj vsi jedli svoje jogurtove lončke, pač pa je David našel dobro zamenjavo.
Uvedel je sladoled v užitni lupini in ima načrte za pomarančni sok, ki bo spravljen v nekakšni koži z okusom pomaranče, in vino, zapakirano v kožni torbici v okusu grozdja. V podobni raziskavi pa je pakistanska ekipa testirala premaze, osnovane na ogljikovih hidratih in beljakovinah, ki bi podaljšali rok trajanja svežega sadja. Njihova raziskava je pokazala, da je bilo sadje s pomočjo nekaterih premazov pri hladnejših temperaturah sveže do šest tednov. Kaj pravite, bi bili vi tega veseli?
