Najverjetneje ste že slišali za idejo notranjega otroka, ki se skriva v nas. Čeprav gre za koncept, ki ga je mogoče interpretirati na različne načine, se večina strinja, da lahko na notranjega otroka gledamo kot na nekakšno seme, iz katerega je vzklila naša osebnost. To seme smo torej po eni strani »prerastli«, vendar se še vedno skriva v nas. Tako je z nami, tudi ko se tega ne zavedamo. Neupoštevanje potreb, ki jih ima naš notranji otrok, lahko privede do številnih težav, zato je zelo pomembno, da razumete ta del svoje osebnosti – del, ki predstavlja izvor vsega, kar ste danes …
Obdobje do 10. leta starosti naj bi bilo še posebej pomembno
Upoštevajte, da vaš notranji otrok ne ve vsega tistega, kar veste sami. Notranjega otroka bi lahko namreč opisali kot tisto, kar smo bili, preden nam je svet »pokazal«, kako se moramo obnašati, razmišljati, čustvovati ipd. Gre torej za osebo, ki je precej manj podvržena zunanjim vplivom, kar ima seveda tako pozitivne kot negativne plati. Čas izoblikovanja tistega dela naše osebnosti, ki se kasneje »spremeni« v notranjega otroka, naj bi bil približno do 10. leta starosti. To obdobje lahko tako razumemo kot čas »kaljenja semena«. Gre za čas, ko kot gobe vsrkavamo izkušnje; ker je tisto, kar doživljamo, za nas pogosto povsem novo, je vtis precej močnejši kot v poznejših življenjskih obdobjih. Različni občutki se pospešeno shranjujejo v naše nezavedno, to pa je nato tisto, kar nas spremlja tudi v odraslosti.
Morebitni travmatični dogodki do 10. leta starosti imajo lahko izjemno velik vpliv na naše nadaljnje življenje. Pri tem morate upoštevati, da ni univerzalnega pravila, na podlagi katerega bi lahko določene dogodke opredelili kot travmatične. Interpretiranje dogodkov je zelo subjektivno, kar velja še posebej za otroško doživljanje. Čeprav se vam ni zgodilo nič takega, kar bi kot odrasla oseba označili za hudo travmatičen dogodek, je bila lahko otroška interpretacija določenega dogajanja povsem drugačna. Obenem pa morate vedeti, da niso pomembni zgolj dogodki sami na sebi, ampak tudi to, kakšni so bili odzivi okolice, ali ste dobili podporo, ki ste jo potrebovali, ali ste se lahko komu zaupali itn.
Notranji otrok je pogosto prežet z občutki krivde
Pomanjkanje izkušenj je pogosto krivo za to, da si otroci pripisujejo krivdo tudi v situacijah, na katere nimajo praktično nobenega vpliva. Če na primer vidijo starša, ki se prepirata, lahko čustva žalosti in jeze, ki jih zaznavajo, dojamejo kot nekaj, za kar so odgovorni sami. Tudi če lahko kot odrasla oseba vidite, da niste bili krivi za tisto, kar se je dogajalo, ostaja vaš notranji otrok še vedno obremenjen s krivdo – in ta notranji otrok ni nekaj zunanjega ali minulega, ampak nekaj, kar je del vas. Tako s sabo nosite tudi vsa čustva tega otroka.
Vaja, ki vam lahko pomaga potolažiti notranjega otroka …
Negativnih čustev in neutemeljenih prepričanj, ki jih (morda povsem nezavedno) nosite s seboj, se lahko osvobodite le tako, da se naučite razumeti in potolažiti otroka v sebi. Poskušajte se v mislih vrniti v obdobje do 10. leta starosti. Kateri so bili dogodki, ki so vas še posebej pretresli oziroma zaznamovali? Zapišite jih ter poskušajte najti povezavo med tistim, kar ste čutili takrat, in kasnejšim potekom vašega življenja. Ko je ta del za vami, je zelo priporočljivo napisati pismo svojemu notranjemu otroku. Kaj je tisto, kar bi mu povedali, če bi bili takrat ob njem kot odrasla oseba? S čim bi ga poskušali potolažiti? Kako bi mu razložili situacijo, da bi ga osvobodili krivde in drugih negativnih občutkov?
Ta vaja je lahko za večino ljudi izjemno koristna, zato je smiselno, da jo ponavljate v rednih intervalnih. Če so bile izkušnje, s katerimi ste se morali spopasti v zgodnjem otroštvu, še posebej travmatične, pa je vsekakor zelo priporočljivo, da imate pri naslavljanju svojega notranjega otroka tudi podporo terapevta. Proces bo namreč tako bistveno manj naporen.
Preberite tudi: 21 znakov, da imate ranjenega notranjega otroka