Vsak ima v sebi svojega notranjega otroka. To je tisti del nas, ki je v nas zasidral spomine iz otroštva in ki nas je v veliki meri izoblikoval ali vplival na določene ravni vaše osebnosti. Tega dela sebe se lahko zavedamo ali pa ne, dejstvo pa je, da če je ta del nas – torej naš notranji otrok ranjen, težje funkcioniramo kot odrasla oseba.
Ste se kot otrok počutili varno?
Vsak otrok ima pravico, da se počuti varno in zaščiteno. Naloga staršev oz. skrbnikov otroka je, da otroka zaščitijo in mu nudijo varno okolje. Toda vsi starši te odgovornosti ne sprejemajo, nekateri se te odgovornosti niti ne zavedajo ali pa te odgovornosti preprosto ne znajo izpolniti. Varno okolje ne pomeni le, da je otrok fizično zaščiten; da je dovolj oblečen in nahranjen. Varno okolje pomeni varnost tudi v duševnem smislu in na čustveni ravni. Kaj se zgodi, če se v obdobju otrošva nismo počutili varne? Kaj se zgodi, ko je ta občutek ogroženosti stalen in dolgotrajen? Odgovor je, da se v naši duševnosti pojavi ogromna rana. To bolečo rano kot odrasli pogosto nezavedno potlačimo, vendar so njeni vplivi globoki in daljnosežni.
Če vas zanima povezava s svojim notranjim otrokom, razmislite o svojem otroštvu, časovnici svojih zgodnjih let in o tem, kako ste se počutili kot otrok. Ste se počutili varne? Ste v svoji družini občutili pripadnost? Vam je bilo dovoljeno biti to, kar ste? Kakšen je vaš trenutni odnos z notranjim otrokom? Se ga zavedate? Vsa ta vprašanja so izredno pomembna, če si jih še niste zastavili.
Raziskovanje svojega notranjega otroka je ena izmed najpomembnejših in najglobljih načinov dela na sebi in osebni rasti. Veliko našega vedenja in vzorcev v sedanjosti lahko rešimo z raziskovanjem in komunikacijo z notranjim otrokom.
Kdo ali kaj je notranji otrok?
Notranji otrok je tisti del vaše psihe, ki še vedno ohranja svojo nedolžnost, ustvarjalnost, strahospoštovanje in čudeže do življenja. Čisto dobesedno, vaš notranji otrok je otrok, ki živi znotraj vas – in je del vaše osebnosti. Pomembno je, da ostanemo povezani s tem občutljivim delom sebe. Ko smo povezani s svojim notranjim otrokom, se počutimo navdušeni, poživljeni in navdihnjeni od življenja. Ko nismo povezani, se počutimo izgubljeni, nesrečni in prazni.
Kaj pomeni varnost; občutek varnosti?
Varnost ni samo fizična, ampak je tudi čustvena, psihološka in duhovna. Ko se v družinskem okolju počutimo resnično varne, spoštujemo svoje fizične in čustvene meje, sprejmemo pristno lastnost in čutimo bližino in ljubezen s strani družinskih članov (predvsem staršev). Prav tako moramo dobiti dovoljenje za rast in spreminjanje ter izpolnjevanje vseh naših osnovnih fizičnih potreb (hrana, voda, varen dom).
V resnici družine niso popolne. Življenje ni popolno.
V času odraščanja smo večkrat občutili, da se ne počutimo varne. Pogosto tega starši niso želeli namerno. Pomembno si je zapomniti, da so naši starši naredili vse, kar so lahko, s stopnjo informiranosti, izobraženosti in čustvene / duševne zrelosti ki so jo premogli, da bi se vi počutili varne, vendar jim morda ni venomer uspelo. Ne krivite jih. Krivda in zamera služijo le še za stopnjevanje bolečine, ki jo ima vaš notranji otrok. Zato bodite pozorni in spoznajte svoje meje, ko spoznavate ta del sebe.
Tu je nekaj najpogostejših vzrokov, zaradi katerih se nekdo kot otrok ni počutili varno. S katerimi se lahko poistovetite?
- Učili so vas, da ni v redu imeti svojega mnenja.
- Kaznovali so vas, ko ste poskušali povedati svoje mnenje ali drugače ravnati.
- Odvračali so vas od igre ali zabave.
- Niste smeli biti spontani.
- Niste smeli pokazati močnih čustev, kot sta jeza ali veselje.
- Starši ali družinski člani so se vas sramovali.
- Redno so vas kritizirali / zlorabljali.
- Bili ste fizično kaznovani, pretepani.
- Prepričali so vas, da ste odgovorni za svoje starše in njihovo raven sreče.
- Niste bili deležni fizičnih nežnosti, npr. objemov in poljubov.
Vrste zanemarjanja v otroštvu
Nadalje razčlenimo načine, kako ste se kot otrok počutili nevarno in neljubljeno (če ste imeli nefunkcionalno vzgojo).
1. Čustveno zanemarjanje
Vaši starši / skrbniki niso pokazali zanimanja za vaše čustvene potrebe po ljubezni, podpori in / ali zaščiti, zato ste razvili nizko samopodobo in nizko raven samospoštovanja. Začeli ste ignorirati svoje čustvene potrebe. Naučili ste se skrivati, se izogibati svojih čustve ali jih zatirati, saj so bila le-ta povezana z občutki zapostavljanja iz vašega otroštva. Razvili ste psihološke ali fizične bolezni, povezane z vašo nezmožnostjo poslušanja, sprejemanja in spoprijemanja s svojimi čustvi.
2. Psihološko zanemarjanje
To vrsto zanemarjanja so v otroštvu manifestirali vaši starši / skrbniki, ki osebe, ki vas poslušali in vas niso sprejeli ter spodbujali, da bi bili, kdor ste. Ko ste odrasli, ste verjetno razvili nizko raven samopodobe, zaradi oblik zlorabe, kot so posmehovanje, odpuščanje, previsoka pričakovanja, ko so vas prezrli, zavrnili ali nenehno kaznovali. Razvili ste globoko problematiko jeze tako iz nerazrešenih otroških travm kot zaradi nezmožnosti ljubiti samega sebe. Zasnovali ste zasvojenosti in nevrozo, da bi v svojem življenju ustvarili napačen občutek udobja in varnosti. Razvili ste psihološke in / ali telesne bolezni. Imate težave pri ohranjanju zdravih in spoštljivih odnosov.
3. Fizično zanemarjanje
Na osnovni in temeljni ravni sta fizična varnost in prehrana bistvena elementa ljubečega odnosa. To lahko vidimo v naravi, ko starši negujejo svoje potomce s hrano, domom in zaščito. Ko pa tega primanjkuje, se lahko razvije nizka samozavest, motnje prehranjevanja (anoreksija, debelost), vzdrževanje nezdrave prehrane, samopoškodovanje. Pojavi se lahko obsesivno kompulzivna motnja, tvegano in drzno obnašanje ter zasvojenost z drogami, alkoholom, nasiljem, hrano itd.
Koristno je vedeti, da številni problemi izvirajo iz našega otroštva, vendar nas obsojanje ne bo pripeljalo nikamor. Ljudje so žrtve žrtev, kar pomeni, da je bil razlog, da so se naši starši / skrbniki obnašali tako, kot so se, najverjetneje zaradi neprimerne vzgoje, njihovi starši pa so imeli iste travme – in tako se začaran krog vrti.
21 znakov, da imate ranjenega notranjega otroka
Bodite pozorni na spodnje znake. Pomagali vam bodo prepoznati splošno stopnjo ranjenosti vašega notranjega otroka. Bolj kot se boste v spodnjih točkah prepoznali, bolj morate resno razmisliti o delu na sebi in zdravljenju in negovanju svojega notranjega otroka.
- V najglobljem delu sebe čutim, da je z mano nekaj narobe.
- Ob novih dogodkih oz. aktivnostih čutim tesnobo.
- Sem prizanesljiv in predober do ljudi in ponavadi nimam močne identitete.
- Sem upornik. Počutim se bolj živo, ko sem v konfliktu z drugimi.
- Čutim krivdo, ko se zavzemam zase.
- Sem tekmovalen, vedno želim doseči kar največ.
- Sebe štejem za strašnega grešnika in se bojim iti v pekel.
- Nenehno se samokritiziram.
- Sem perfekcionističen.
- Imam težave z začetkom ali zaključkom stvari.
- Sram me je, da izražam močna čustva, kot sta žalost ali jeza.
- Redko se jezim, ko pa to naredim, postanem besen.
- Spolne odnose imam tudi takrat, ko jih v resnici ne želim.
- Nikomu ne zaupam, niti sebi.
- Sem odvisnik ali sem bil od nečesa zasvojen.
- Na vsak način se želim izogniti konfiktom.
- Bojim se ljudi in se jih izogibam.
- Za druge se počutim bolj odgovorno kot zase.
- S starši si nisem bil blizu.
- Moj najgloblji strah je, da bi me kdo zapustil in naredil bom vse, da razmerje obstane.
- Bojim se reči ne.
Če ste na deset ali več teh izjav odgovorili pritrdilno, mora biti delo na sebi oz. z vašim notranjim otrokom na vrhu seznama prednostnih nalog. Če ste na pet ali več teh izjav odgovorili pritrdilno, morate resno razmisliti o ponovni vzpostavitvi povezave s svojim notranjim otrokom.
Preberite tudi: 7 razlogov, zakaj se včasih zlomijo tudi sicer močne ženske
