Mirjam Grilc, zeliščarka s Šenturske gore, ki opaža na slovenskih tleh nevaren trend vsesplošnega ropanja zdravilnih zeli meni, da zeliščarstvo postaja vse bolj razvrednoteno. Pred mnogimi leti sta si z možem Gregorjem Grilcem uredila lično, skoraj idilično zeliščarsko kmetijo na pobočjih Šenturške gore. Na posestvu najdete do 60 različnih zeliščnih vrst, iz katerih temnolasa Mirjam dela čaje, kreme in zdravilne izvlečke. Pri njih čas teče drugače.
Kdor se znajde na vrhu Šenturške gore, zagotovo globoko vdihne in reče: Kakšen zrak! Kako lepo diši, pa le streljaj od Kranja in Ljubljane. Prav tam čez, mimo kmetije Grilčevih, vleče veter, ki menda prihaja prav z morja. Ta vetrni koridor, obilo sonca in neokrnjena narava so kot nalašč za zdravilne bilke, ki končajo pod blagovno znamko Aelita, zelišča z gore, ki, mimogrede, pomeni tudi kraljica z Marsa.
Daleč od ponorelega sveta
Mirjam je otroštvo preživljala v prestolnici, a v Rožni dolini, zato je bila v bistvu ves čas v stiku z naravo. Dobro se spominja, da takrat še nihče ni govoril o slabem zraku in onesnaženosti, zato so kostanj in vse naravne dobrote nabirali v neposredni bližini Ljubljane. Privlačnost do zdravilnih listov, cvetočih rož in korenik je torej obstajala že v prvih letih življenja. A zgodba bi se morda zasukala drugače, če ne bi spoznala Gregorja Grilca, nekdanjega smučarja, in se odločila za življenje v hribih.
Na Šenturško goro se je družina preselila pred 15 leti. Začeli so z majhnim vrtom, potem pa prostor večali – vsako pomlad so se malo premaknili na druge travnike. Gregor je poskrbel za zasnovo vrta, obdelavo zemlje, okopavanje, kultiviranje, težje presajanje starih rastlin in tako z ženo delil delo na ekološki kmetiji. V ograjenem posestvu se sprehajajo damjaki in košute, ki so po eni strani zanimivi za obiskovalce, po drugi po koristni za podrast in strma pobočja. Da je živeti v naravi balzam, se močno zaveda, a na žalost traja samo od petka popoldne do ponedeljka zjutraj. Med tednom je večinoma v avtu, v Ljubljani in Mariboru. »Včasih traja nekaj ur, da se odklopim, umirim misli in da se telo sprosti,« pove odkrito Mirjam, ki je zelo umirjena sogovornica, hkrati pa gostu daje poživljajočo energijo.
Vrtovi, lesene ute, nadstreški, klopce in vse drugo je Gregorjeva idejna zasnova. Kot bi nekdanji smučar, ki se danes ukvarja s strehami, točno vedel, kaj si želi žena in kaj prispeva ne le k uspehu zeliščarskega posla, ampak tudi k notranjemu miru. Pogled v dolino je edinstven. Na eni strani Kranj, na drugi Ljubljanska kotlina. Lesena klop okoli starega hrasta vabi k počitku in človeku se kar naenkrat nikamor več ne da. Ob stopnicah živahno barvijo trobentice v lončkih, simpatičen šnavcer Dino radovedno išče pozornost. Ob srkanju enega od njenih čajev poslušamo zgodbo: »Najprej sem zelišča nabirala, se o njih učila, brala.
Šele kasneje sem si upala misliti, da bi jih lahko tudi gojila. Pri tem sem si skozi leta nabrala izkušnje, ki jih ni mogoče nikjer prebrati. Ker ti tega enostavno nihče ne pove. Srečevala sem se s vplivom različne zemlje na zeli, pa vreme jo je včasih zagodlo. Še dobro se spomnim, kako sem prva leta eksperimentirala in sadila iste reči na različne konce,« se spominja Mirjam, ki, mimogrede, ob začetkih leta vedno izda prekrasne zeliščne koledarje oziroma lunine koledarje za vsak dan.
Življenje sredi zelišč
Kot kaže, je umikanje v naravo trend, ki je prevzel veliko Slovencev. A želje so eno, resničnost pa drugo. Družina Grilc je imela veliko volje in nekaj sreče. Kot pove Mirjam, ta sodobna zeliščarica, samosvoja in za nekatere celo nekoliko posebna, saj ne skriva čustev, ampak hitro pove in pokaže, kaj misli in hoče, je na tej gori zelo srečna. Same lepe besede pove tudi o vaščanih, čeprav se tam gor držijo bolj zase in ne hodijo drug drugemu na kavo kot v prestolnici, recimo. A saj tudi časa nimajo. Delo na podeželju je lepo, a trdo.
Mirjam verjame naravi in narava ji vrača. Svojo srečo je našla v sajenju, gojenju, iskanju in nabiranju zelišč, za katera pravi, da so prastara zdravila, na katera smo dandanes kar malo pozabili. Včasih pa je vsaka hiša imela osnovna zelišča. Namesto tega imamo domačo lekarno zdravil za glavobole. V tistem kratkem času sem dobila občutek, da zna pogledati in videti, kaj se skriva za maskami ljudi. Zato je tudi sama zelo iskrena. In zna svetovati, kaj bi lahko storili, da bi bilo bolje. Je odličen vir idej.
»Občasno pripravim oglede kmetije s svetovanjem, delavnic pa ne vodim več, ker mi vzamejo preveč časa in energije. Poleg tega mislim, da se človek ne more in ne sme ukvarjati s preveč rečmi hkrati, ampak je bolje, da se osredotoči na tisto, ki jo najbolj obvlada. In potem, ko dela s srcem, pridejo rezultati. » A pogosto ljudje ali nimajo idej ali pa si ne upajo,« pove gospa srednjih let, svežega videza, ki je hkrati tudi mama sinu in hčeri.
Njenega znanja in izkušenj si želijo tudi drugi, zato občasno pridejo dogovorjeni obiski kakšnih društev ali ljubiteljev dišečih posušenih stebelc, ki ponujajo človeku oporo v času težav. Mirjam se razveseli obiska, kadar pa ima sama čas, obišče tudi tujo državo, kot je Švica ali Avstrija, ki sta v botaničnem in zeliščnem smislu pravi raj. »A pri njih travniki, pobočja in vrhovi niso izropani, saj imajo ljudje tudi drugačen odnos do rožic,« pove Mirjam. Kaj neki počne dinamična sogovornica pozimi, mi prileti misel? Piše, se dodatno izobražuje, bere in razmišlja, kaj bo spomladi postorila na svoji ekološki kmetiji.
Pomaga le kakovosten izdelek
Zeliščna trgovinica, obita z lesom, ki stoji na parceli, sicer še ni povsem odprta, a dela na kmetiji že tečejo. »Zdaj že nabiramo trobentice, lapuh in pljučnik. Čaj iz prvih očisti kri, lapuh zaradi vsebovanih sluzi blaži ustna in žrelna vnetja ter hripavost, pa tudi suh kašelj, prav tako pljučnik, ki se uporablja pri obolelih dihalnih poteh. Pri zeliščnih čajih je dobro vedeti, kdaj kaj uporabljate, da pri tem ne pretiravate. Če sami nabirate zelišča, jih morate dobro poznati, da ne bi po nesreči utrgali kaj škodljivega,« pove sogovornica, ki je napisala več knjig, zadnjo letos – Vegeterijanske jedi za vsak okus. Ki pa ni namenjena le vegetarijancem. Ima 160 receptov, ki so sestavljeni tako, da se jim lahko doda meso. Po želji pač.
Pravi, da se je zeliščarstvo mogoče malo izrodilo. Po njenem mora človek zeliščar imeti rad dve stvari: rože in ljudi. Mora jih začutiti. Brez tega je to le posel kot vsak drug. Zeliščarstvo nikoli v zgodovini ni bilo dobičkonosna panoga. Menda je potrebna skromnost, da rože delujejo. »V Sloveniji je nekaj večjih pridelovalcev zelišč in veliko priložnostnih nabiralcev. Na prodajnih policah najdemo vse mogoče. Izdelek pomaga, če je kakovosten, in ne zmešan s kakšnimi čudnimi ekstrakti,« pojasni Grilčeva.
In žalostno doda, da vse bolj opaža, kako nekateri z žaklji hodijo v hribe po zdravila, ki jih je dala narava. Po njenem slovenski zeliščarji tudi niso tako povezani, kot pravijo, da bi radi bili. »Zeliščarstvo se je pri nas kar malo razvrednotilo. Vsakdo je že zeliščar, pozablja pa se na opozorila pri uporabi. Niso vsi čaji za vse težave in vse ljudi. Žal v ospredje prihaja zaslužkarstvo.«
Vsaka roža ima svoj namen
V zeliščarstvu danes ločimo dve smeri, ki se v načinu delovanja močno razlikujeta: klasično zeliščarstvo in moderno, znanstveno, nekateri bi rekli racionalno fitoterapijo. Medtem ko izhaja prva iz tisočletnih izkušenj naših prednikov, je znanstvena fitoterapija utemeljena na strogih znanstvenih merilih, saj temelji na znanstvenih dokazih učinkovitosti in varnosti zdravilnih rastlin in iz njih izdelanih zdravil. Je zato tudi boljša?
Že od nekdaj so se ljudje zavedali, da lahko uporabljajo rastline v zdravilne namene. Ker pa niso imeli lastnih izkušenj ali je bilo njihovo izročilo pomanjkljivo, so se zgledovali po živalih. Tako so opazili, da bolne živali nagonsko poiščejo tiste rastline, ki jim pomagajo ozdraveti. Na osnovi teh opazovanj in človeške intuicije se je razvilo zgodnje, šamansko zeliščarstvo. V tisočletjih so se izkušnje o učinkovanju rastlin in posebne oblike rastlinskih pripravkov prenašale iz roda v rod. Šele mnogo kasneje se je bogata zakladnica znanja in izkušenj zlila v medicinske sisteme različnih kultur.
Te dni, ko čistite okolico ali posedate na prvih sončnih dneh, Mirjam teka po gori in nabira liste, cvetove, korenine. Potem v svoji sušilnici zdravilne zeli suši, jih predela in ustekleniči za vaše zdravje. Daleč stran od glavnih cest, po brezpotju planinskih travnikov. Na vprašanje, katera je morda zanjo posebna ali redka zdravilna rastlina, se spomni na smetliko. »Ta drobna bela rožica za oči je tako krhka in jo je tako težko nabrati, da je resnično neprecenljiva. Saj poznate Pehto, ki je imela bel cvet, ki je pozdravil Mojco?
Take moči smetlika nima, je pa res edina taka rožica za oči in zelo učinkovita. V ljudski medicini se uporablja za lajšanje težav z očmi, kot so vnetje vek, ječmen ter utrujene oči. To je tradicionalno zdravilo rastlinskega izvora, katerega uporaba temelji izključno na podlagi dolgoletnih izkušenj. A uporabljati jo je treba previdno. Vedno prej povprašajte strokovnjaka,« poudari Mirjam. In njen nasvet ljudem? Uporabljajte čaje,tinkture in sploh pripravke iz zelišč po pameti. Ne kupujte kar vsega po vrsti, ampak tisto, kar vam bo pomagalo lajšati težave.
