Simptomi Alzheimerjeve bolezni so manj izraziti pri tistih bolnikih, ki vsak dan vsaj nekaj časa preživijo v družbi konj, jih negujejo in skrbijo zanje. Tako so pokazali rezultati raziskave, ki je bila objavljena v strokovni publikaciji Anthrozoos. Skupina bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo, ki je sodelovala v raziskavi, je lahko konje krtačila, krmila in jih sprehajala. Kot ugotavljajo raziskovalci, so bili bolniki po tej izkušnji še večino dneva bolje razpoloženi.
Terapija s pomočjo konj se sicer tudi pri nas že zelo dobro uveljavlja. Predvsem je v pomoč otrokom in mladostnikov z različnimi čustvenimi in razvojnimi težavami. Vedno več raziskav pa dokazuje, da lahko tovrstna oblika terapije koristi tudi odraslim.
Terapija s konji se tako ob bok postavlja drugim oblikam terapij z živalmi, na primer s psi ali mačkami, ter ponuja novo možnost za zmanjševanje simptomov demence brez uporabe zdravil. Kot se je izkazalo v prej omenjeni raziskavi, bližina konj resnično pozitivno vpliva na bolnike z demenco in pomaga lajšati simptome tega obolenja, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, orientacija, razumevanja, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje.
Kot navajajo raziskovalci, je druženje s konji nadvse pozitivno vplivalo na starostnike, ki so sodelovali v raziskavi. Takoj so bili bolje razpoloženi. Poleg izgube spomina in drugih prej omenjenih sprememb pa se pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo pojavi tudi sprememba v osebnostnih karakteristikah. Bolniki postanejo depresivni, se upirajo, pogosti so tudi agresivni izpadi … Obstoječe terapije se osredotočajo predvsem na to, kako ublažiti duševne obremenitve pri bolnikih in njihovih svojcih. Ob vsem tem se pogosto pozablja, kako zelo pomembno je, da se bolniki že zdaj, ta trenutek počutijo dobro. Čeprav se tega trenutka pozneje najverjetneje ne bodo več spomnili, je prav, da je navkljub bolezni njihovo življenje srečno in kakovostno.
Osem starostnikov z Alzheimerjevo boleznijo je center, kjer so izvajali terapijo s konji, obiskovalo enkrat tedensko mesec dni. Imeli možnost česati konje, jih sprehajati in hraniti. Raziskovalci so opažali, kako zelo pozitivno je na bolnike vplivalo druženje s konji: bolniki so se smejali in pogovarjali z živalmi ter ob vsem skupaj vidno uživali. Celo tisti najbolj uporni so se vključili v dogajanje, prav tako pa so raziskovalci bolnikih opažali znatno izboljšanje vedenjskih vzorcev, ki so sicer povezani z demenco. Tudi svojci bolnikov so poročali, kako pozitivno je na njihove drage vplivala ta izkušnja. Eden od svojcev je na primer povedal, da se njegova mama nikoli ni spomnila, kaj je počela čez dan, o dnevu, ki pa ga je preživela v družbi konjev, pa je razlagala z velikim navdušenjem.
Tekom raziskave se je pokazala še ena pozitivna stran terapije s pomočjo konj: ta je med drugim pozitivno vplivala tudi na telesno dejavnost bolnikov. Vsi bolniki, ki so sodelovali v raziskavi, so namreč imeli določene težave, povezane z gibanjem. Ob stiku s konji so bili vsi močno motivirani, da poskušajo premagati te svoje omejitve. Nekateri, ki so bili sicer ves čas na invalidskem vozičku, so na primer želeli vstati, tisti, ki so sicer le redko hodili, so izrazili to željo. Seveda jim je bilo za pomoč ves čas na voljo ustrezno usposobljeno osebje. Bolniki so bili tako z vsakim obiskom centra, kjer se je izvajala terapija s pomočjo konj, bolj aktivni in mobilni. Raziskovalci pa izboljšanje na vseh ravneh pripisujejo tudi spodbudnemu okolju, v katerem so druženja potekala.
