Kako je napredovala slikovna diagnostika

Od leta 1895, ko je žarke X odkril nemški fizik W. C. Röntgen je slikovna diagnostika zelo napredovala in poleg rentgenskih žarkov danes uporablja tudi druge vire valovanj, preiskave kombinirajo s kontrastnimi sredstvi, slikovno gradivo obdelajo z digitalnimi tehnikami, uporabljajo pa jih tudi za izvedbo različnih posegov, ki nadomestijo nekatere klasične operacije. Vendar pa ni vsaka preiskava primerna za ugotavljanje vseh bolezenskih sprememb in vse ne prikažejo naše notranjosti enako natančno.

RTG (Rentgensko slikanje)

Rentgensko slikanje je še vedno najpogostejša slikovna diagnostična metoda pri odkrivanju bolezni v pljučih, za akutna in degenerativna stanja na kosteh in sklepih ter poapnelost žil. 

Rentgenski aparat odda snop žarkov, ki prehajajo skozi telo in padejo na detektor. Pri tem se žarki oslabijo na različnih tkivih in organih, kar je osnova za kontrastnosti dobljene dvodimenzionalne slike. Po izklopu napetosti sevanje preneha.

Vendar se rentgenskemu slikanju ni dobro prepogosto izpostavljati, saj spodnja meja za varno dozo ionizirajočega sevanja ne obstaja. Najobčutljivejše na sevanje so celice kostnega mozga: bele krvničke (levkociti) in mezgovne celice (limfociti). Očutljive so tudi spolne celice, celice vrhnje plasti kože in sluznice prebavil ter ščitnica.

Večje doze žarkov uporabljajo za slikanje hrbtenice in trebuha, manjše pa za posamezne slike kosti, pljuč in zob.

Rentgensko slikanje uporabljajo tudi kot presejalno metodo za odkrivanje raka dojk (mamografija) pri ženskah med 50 in 69 letom. Dobro so pregledne dojke z veliko maščobnega tkiva. Pri dojkah z veliko žleznega tkiva pa lahko ostanejo nekatere spremembe prikrite. Sliko pregledajo ločeno trije radiologi in če ni dovolj jasno za kakšno spremembo gre, se odločijo za dodatne preiskave.

CT (Računalniška tomografija)

Ta metoda je podobna rentgenskemu slikanju, le da se rentgenska cev in vrsta detektorjev vrtijo v ohišju okrog bolnika in pri tem naredijo več tisoč natančnih posnetkov. Tako v nekaj sekundah nastane množica podatkov, ki omogočajo nastanek trodimenzionalnih slik v višji ločljivosti od klasičnih rentgenskih posnetkov.

Omejitev CT preiskave je, da je razlika v gostoti določenih tkiv, npr. trebušnih organov, relativno nizka. Zato računalniško tomografijo pogosto kombinirajo s kontrastnim sredstvom, ki ga bolniku vbrizgajo v žilo, da dosežejo večje razlike v gostoti tkiv, pojasni Nathan Jenko, dr. med., spec radiolog iz Kraljeve ortopedske bolnišnice v Birminghamu.

PREBERITE TUDI

Vročina in suša: popolna kombinacija za pepelasto plesen na vrtu – kaj lahko storite?

Računalniška tomografija se veliko uporablja pri diagnostiki mnogih mišičnih in kostnih bolezni, pri spremljanju napredovanja in uspešnosti zdravljenja rakavih bolezni. Velika prednost preiskave je, da natančno prikaže mesto tumorja in njegovo razširjenost v druge organe. Glavna pomanjkljivost pa je ionizirajoče sevanje, ki je precej večje kot pri rentgenskem slikanju.

PET/CT (Pozitronska emisijska tomografija)

Najpogosteje se uporablja za prikaz obsega in lokacije rakavih tvorb v organih in mehkih tkivih. Pri tem uporabijo različna sredstva, npr. izotop 18F-fluoro-deoxy-glukoza, ki ga bolnik popije in se potem kopiči v metabolno aktivnih tkivih. Rakave celice namreč porabijo več glukoze kot zdrave celice, zato se v telo vnese radioaktivna snov, ki je vezana na glukozo. S slikanjem se nato prikaže poraba glukoze v organih in tkivih ter katere celice in tvorbe so zdrave in katere so rakave. Na tak način ocenjujejo tudi učinkovitosti zdravljenja.

Poleg iskanja rakavih sprememb se PET/CT lahko uporablja tudi za ugotavljanje vnetnih žarišč in v nevrologiji za opredeljevanje nekaterih vrst demence, pojasni radiolog Nathan Jenko in dodaja, da

PET/CT predstavlja v radiologiji največjo obremenitev telesa z ionizirajočim sevanjem. Trenutne doze so okoli 8-16 mSv, kar je priblizno kot 3-5 letno sevanje iz naravnega okolja ali pa 10-20 poletov do Avstralije.

MR (Magnetna resonanca)

Z računalniško tomografijo se dobro vidijo kosti, vendar pa se hrustanci, meniskusi, tetive in vezi vidijo veliko bolje z magnetno resonanco, ki nudi večjo kontrastno ločljivost med mehkimi tkivi. Trodimenzionalni posnetek pri magnetni resonanci je jasen in natančen ter razlikuje med mišicami, vodo in maščobo.

MR temelji na resonanci vodikovih ionov v močnem magnetnem polju. S pomočjo radijskih valov in računalniške tehnologije zelo dobro pokaže možgane, hrbtenjačo, mišice, srce, žile in organe v trebušni votlini. Ugotavljajo okvare krvnih žil, posledice možganske kapi, vidna so žarišča pri multipli sklerozi, možganski ali hrbtenjačni tumorji in poškodbe, pretok krvi v venah in arterijah, dobro vidne so tudi medvretenčne ploščice. 

Magnetna resonanca velja za varno preiskavo, vendar se odsvetuje nosečnicam v prvem trimesečju, če ni nujna.

UZ (Ultrazvok)

Ultrazvok omogoča živo sliko, kar pomeni da lahko spremljajo pretoke, utripanje srca in peristaltiko črevesja. Posebne sonde v aparatu oddajajo ultrazvočne valove, ki se različno odbijajo od posameznih snovi v telesu, kar naprava pretvori v sliko.

Najpogostejši je UZ trebuha, kjer pregledajo jetra, vranico, žolčnik, žolčevode, trebušno slinavko, ledvici, mehur, prostato, krvne žile v trebuhu (predvsem abdominalno aorto), jajčnike in maternico pa z vaginalnim UZ. Veliko se ultrazvok uporablja za pregled vratnih žil, arterij in ven, sklepov, ščitnice in dojk.

Namen preiskave je ugotavljanje prirojenih anomalij in bolezenskih sprememb organov ter njihove lege, velikosti in strukture.

Obstajajo različne vrste ultrazvočnih preiskav; različne sonde, frekvence in hitrosti valovanja.

Glede na to, da se pri preiskavi energija pretvarja v toploto, kar povzroči gretje tkiva, imajo ultrazvočne naprave omejtive glede uporabe moči pri preiskovanju ploda pri nosečnicah. Starejši kot je plod, manjše je tveganje, pojasni radiolog Jenko in dodaja, da je s sodobnimi ultrazvočnimi napravami slikanje povsem brez tveganja in je to varna preiskovalna metoda.

Ultrazvok ima zelo natančno resolucijo, vendar pa le-ta upada, če želijo slikati strukture, ki so bolj oddaljene od sonde oz. bolj globoko v telesu. Slabo preglednost trebušnih organov povzroča tudi debelost ali plini in zrak v črevesju.

Z ultrazvokom v realnem času spremljajo premike igle pri injekcijah v sklepe in med biopsijo.

Usmerjeni UZ uporabljajo tudi pri razbijanju ledvičnih kamnov in zdravljenju sive mrene.

Glede na to, da pri UZ ni slike, tako kot pri RTG, CT in MR, ki jo zdravnik vzame v roke in pogleda, je rezultat precej odvisen od tistega, ki ultrazvočno preiskavo opravi. Če se nečesa ne vidi, to še ne pomeni, da tam tudi zares nič ni.

Sicer pa za vse preiskave velja, da varnost ni odvisna le od naprav, temveč tudi od znanja in izkušenj preiskovalca ter odločitve katera preiskava je v danem trenutku najprimernejša in smiselna glede na koristi in tveganja.