Jana Bergant pritegne s svojo pozitivno energijo, navdihujoča pa je tudi njena zgodba. Je ženska, ki se je odločila svoje sanje vzeti v svoje roke in jim slediti. Vse življenje je živela v Ljubljani, danes pa jo najdemo v dolini reke Dragonje, kjer se ukvarja z gojenjem avtohtonih istrskih zelišč ter s pridelavo hidrolatov in eteričnih olj.
Jana je odraščala in vse življenje živela v Ljubljani, preden se je preselila na Obalo, najprej v Koper, nato pa je pred osmimi leti pustila službo in zaživela na podeželju v dolini reke Dragonje, ki je verjetno največje možno nasprotje naše prestolnice. Tu se je zaljubila tako v naravo kot v ljudi in se začela ukvarjati s pridelavo hidrolatov in eteričnih olj. Osemurni delavnik je zamenjala za celodnevno službo na njivi in v domači pisarni, po najinem pogovoru pa je jasno, da je v severni Istri našla dom, ki ga ne bi menjala za nič na svetu.
Zakaj ravno severna Istra? Je to splet naključij ali vas je zaradi nekega razloga pritegnilo prav to območje?
Bilo je naključje, ja. Ko sem se preselila v Koper, sem se še nekaj časa vozila iz Kopra v Ljubljano v službo, potem pa je prišel čas, da jo pustim za sabo. Sprva sem bila še nekaj časa doma, brez nekega profesionalnega izziva, in odločila sem se, da del svojih finančnih sredstev vložim v njivo, v kmetijsko zemljišče. Izkazalo se je, da je tu težko dobiti eno kmetijsko zemljišče v večjem kosu, razen v dolini Dragonje. In res se je tu prodajala ena njiva, velika en hektar, in sem jo kupila, ne da bi sploh vedela, za kaj jo bom uporabljala. Sprva je bila to bolj kot nekakšna investicija. Sem si pa želela, da bi tu lahko nadaljevala tradicijo svoje none – obdelovanje vrta, pridelava zelenjave – in jo prenesla na svojo njivo.
Potemtakem vam kmetovanje ni bilo povsem tuje?
Ne. Moje korenine so na Krasu – tam je bila doma moja nona in tam sem preživela vsa poletja kot otrok. Pri njej sem se naučila vrtnariti in se seznanila z delom oziroma življenjem na vasi. Moja nona pravzaprav ni imela nekih velikih površin, je pa vedno tisti delček zemlje obdelala zase – pridelovala je zelenjavo, tudi drva je pripravljala, in vse to sem se naučila tudi jaz. Med počitnicami sem tako pasla krave, grabili smo travo in delali seno … Vsega po malem. Naučila sem se tudi kuhati po domače, na šporgetu. Zdaj opažam, da mi je vse to dalo zelo veliko. Ob svojem zdajšnjem delu se velikokrat spomnim, kako je bilo pri noni, čeprav mi takrat ni bilo čisto nič všeč, bi raje bila v Ljubljani s svojimi prijateljicami, ampak danes vidim, da je bilo to zame zelo, zelo koristno. Pa tudi kraška pokrajina mi je všeč, ta trdnost. Precej podobno je tudi tu, v Istri – trda zemlja, trda okolica, ampak ljudje so pa tisti mehki del in to mi je res všeč.
Nekako vam je bila istrska pokrajina domača …
Ja, edino, kar je tu drugače in se nekako dotika tudi mojega dela, je pa voda. Kras je … Tam je več podzemnih voda, tukaj pa imam blizu reko Dragonjo, veliko je hudournikov in slapov – pretočnost te vode je tukaj veliko bolj zaznana. Na reki Dragonji je recimo ogromno pritokov in slapov, ki poleti niso tako vidni, ker presahnejo, ampak zdaj – pozimi in spomladi – pa je tega veliko in neverjetno, kako je to lepo. Kar osupneš, ko gledaš to pokrajino. To so taki skriti kotički, ki jih je užitek raziskovati.
Spremembe, ki so spremljale vašo selitev na podeželje, so torej pozitivne, kajne?
Ja, zelo. Ne me narobe razumeti, tudi Ljubljana mi je ljubo mesto. Navsezadnje sem tam hodila v šolo, imela dobro službo, kjer smo se zelo dobro razumeli … V bistvu sem vse življenje preživela v Ljubljani in vse je bilo pozitivno, ampak mene je nekam vleklo … Prišlo je do tega, da mi je Ljubljana postala preozka. Želela sem si živeti nekje drugje, iti v tujino, potem pa sem videla, da to ni tako enostavno, da kar vzameš kufer in greš. No, in potem sem se odločila, da bom šla na Obalo. To je bila ena najboljših stvari – to sem začutila že takrat –, kar sem jih naredila v življenju. Tukaj so ljudje povsem drugačni, okolje je drugačno, vse je drugačno, zato se izredno dobro počutim tu. Kar sem si želela v tujini, sem našla v Sloveniji, ampak na drugem koncu. Našla sem se tukaj med ljudmi in v tem okolju, všeč mi je navezanost na kmetijska zemljišča in na vodo. Tako Dragonja kot morje sta mi dala veliko.
S kakšnim delom si zdaj zapolnite svoj vsakdan? Se ukvarjate le z zelišči?
Zadnji dve leti delam pod novim imenom Bonistra, ki zajema botaniko in Istro, potem pa je tu še ta bon kot dobro (buon se izgovori bon in v italijanščini pomeni dobro, op. a.). V mojem fokusu so zelišča, hidrolati, eterična olja in naravna kozmetika iz tega. Pa seveda malo turizma, malo izobraževanj … Vse pa je iz Istre. Tudi sama sem nekako ozavestila, da je Istra prostor, na katerem se lahko veliko gradi – ne samo olivno olje in vino, ampak še marsikaj. Tu se odkrivajo nove zgodbe, odpirajo se nove poti in definitivno imajo zelišča velik potencial. Vendar pa moraš za uspeh imeti tudi neko svojo zgodbo. Če bi bila samo zelišča, hidrolati in eterična olja … To delajo povsod po svetu. Moraš biti drugačen in tu je drugačna ravno ta avtohtonost zelišč.
Katera avtohtona zelišča pa gojite?
Zadnjih pet let jih imam osem, to so melisa, rman, rožmarin, lovor, šetraj, sivka, smilj in cipresa. Zdaj pa bom, pod novim imenom, dodala še tri, in sicer muškatno kaduljo, žajbelj in mirto. Zdaj jih je že kar veliko. Muškatna kadulja je recimo tukaj tudi avtohtona, pa se to nekako ne ve. Enako je z mirto, ki ima tudi naravna rastišča, in tudi nje ljudje ne poznajo dobro. Tako da nekako oživljam tudi kulturno dediščino. Tudi to se mi zdi pomemben segment. Nimam nekih velikih količin, ampak se širim postopno. Vse dam tudi v analizo na Fakulteto za farmacijo, ker moram vedeti, še preden izdelke ponudim ljudem, za kaj in kako zelišče deluje ter kako ga uporabljati.
Kako pa se ta avtohtona zelišča razlikujejo od tistih, ki rastejo drugod po Sloveniji?
Pri rastlinah so zelo velike razlike, v kemotipih in podvrstah. Uporabo izdelka – hidrolata in eteričnega olja – najbolj opredeli njihova kemijska sestava, na to pa vplivata sama zemlja, podnebje … Če bi enako zelišče, isto rastlino pravzaprav, posadili tu in npr. na Štajerskem, bi se kemijska struktura končnih izdelkov zagotovo razlikovala. Zaradi različne kemijske sestave imajo končni izdelki tudi različno delovanje, pozitivni učinki rastline pri nekaterih pridejo bolj do izraza. To je pomembno. Bolj ko greš v te detajle, vedno več jih spoznavaš, in vedno bolj se zavedaš odgovornosti, ki jo imaš kot proizvajalec, da dejansko poveš, za kaj in kako se to uporablja. S kemijsko sestavo in strokovnimi raziskavami se danes dokazujejo tudi naši tradicionalni reki. Mi pravimo npr. rožmarin za spomin in rožmarin, ki raste pri nas, je kemotip cineol, za katerega je znanstveno dokazano, da vpliva na naš kratkoročni spomin. V Dalmaciji raste isti rožmarin, ki pa ima drug kemotip, zato tam našega reka ne poznajo.
Katero je vaše najljubše zelišče in zakaj?
Kaj pa vem … Lahko bi bila mirta. To je sredozemska grmovnica, ki jo bolj uvrščamo v južno Italijo in južno Dalmacijo, ampak raste tudi pri nas. Ima zelo lepe cvetke in ravno ti cvetovi so me zelo pritegnili. Ta rastlina ima čisto samostojno zgodbo, omenjena je npr. v Bibliji, ima pa zelo bogato in globoko tradicijo uporabe. Uporablja se recimo v vencih, v poročnih šopkih, tudi v kakšnih pogrebnih ritualih, če umre zelo mlada oseba … Ima neko mističnost v sebi. Je res vsestransko uporabna rastlina, uporabljajo se lahko listi in plodovi, cenjeni so hidrolati in eterična olja, iz nje se dela tudi veliko likerjev. Kot hidrolat ima zelo dober antiseptični učinek, zelo je blagodejna in se uporablja za nego, čiščenje kože …
Z gojenjem in predelavo zelišč si zapolnite cele dneve. To je res nekakšna služba za ves dan, kajne?
Ja, res je. Saj pravzaprav delam vse, ne le na njivi, tudi spletno stran si naredim sama, se ukvarjam s kupci, sama naredim poslovno in marketinško strategijo … Delo je zelo pestro in dinamično, ampak se najdem čisto v vsem. Čutim, da je prav, da vse sama naredim, ker je to le moja izbira. Svoj posel moraš poznati, za vsako stvar vedeti, kako in kje je nastala. To me kar zapolnjuje. Zdaj ravno poteka obdobje petih let, odkar sem dala prve izdelke na trg. Imam zelo dober trend rasti, vendar pa se to širjenje dogaja postopno. Za zdaj lahko vse to obvladujem sama, razen poleti, ko je čas za pletje ali žetev. Sicer pa, če se dobro organiziraš, veliko zmoreš sam. Tako je: malo si moraš upati, predvsem pa moraš zaupati samemu sebi.
Ste pa omenili, da je nujno tudi povezovanje …
Seveda, ko se začneš povezovati, se odprejo še marsikatera vrata. Jaz veliko sodelujem z Univerzo na Primorskem pa tudi s tukajšnjo kmetijsko zadrugo, saj se oboji prav tako zavedajo pomena te lokalnosti, avtohtonosti, in veselim se, da bomo tudi v prihodnje skupaj naredili kaj dobrega. Sem pa v tem prostoru zaznala tudi to, da veliko ljudi tu zna kmetovati in si želi gojiti tudi zelišča. Ko se name obračajo z vprašanji, kaj posaditi, jim svetujem, naj izberejo avtohtono. Če nekdo pokaže zanimanje za gojenje avtohtonih zelišč, nima pa ne znanja ne želje po trženju izdelkov, jim lahko sama ponudim ta del sodelovanja – odkupim zelišča in jih sama tržim dalje, ker že imam neki trg, blagovno znamko – to je moja ideja za prihodnost, ko se bom odločila širiti tudi na mednarodni trg in bodo potrebne večje količine. Tako povezani lahko naredimo res veliko in počasi nastaja nekakšna mreža zeliščnih kmetij. To se dogaja postopno, saj je za tovrstno povezovanje potrebnega veliko zaupanja. Vsak kmet, vsaka zeliščna ali pa turistična kmetija imajo drugačno zgodbo, ki jo lahko ponudi na ogled, povezani pa lahko obiskovalcem prikažemo celotno istrsko zgodbo.
V preteklosti ste organizirali veliko delavnic, kako pa bo s tem zdaj, ko ustvarjate pod novim imenom in z novo zgodbo?
Moja zgodba se nadaljuje v malce drugačni obliki kot prej, ampak gre naprej, ker jaz to pač počnem. To vidim kot svoje poslanstvo. Tudi delavnice o osnovah destilacije ter uporabi hidrolatov in eteričnih olj bom še imela, vendar v manjših skupinah, da bo izkušnja bolj osebna. Zelo pomembno se mi zdi, da ljudje usvojijo neke osnove, saj je danes ogromno dezinformacij – internet pač ponuja vse in težko je najti pravo informacijo, prave vsebine. Smo se pa v letu 2019 s še štirimi puncami povezale tudi v društvo aromaterapevtov Slovenije. Naša misija je ponuditi začetnikom pa tudi tistim, ki že imajo nekaj znanja, strokovne informacije o uporabi eteričnih olj in hidrolatov. Sicer so se v zadnjem letu, zaradi trenutnih razmer, naši načrti malce spremenili, ampak vseeno se trudimo. Takšna povezovanja in izobraževanja so zelo velik korak. Se pa povezujem tudi z drugimi, ki delajo ali z zelišči ali pa so kako drugače usmerjeni v zdravo življenje, v naravo. Ravno ta stik z naravo je ključ. Pravzaprav ne potrebuješ veliko, vse je okoli nas, samo treba se je nekako pripraviti, iti ven, to videti in dojeti. Pa seveda ob tem uživati.
Kaj je dolžnost vsakega posameznika v zvezi z ohranjanjem narave?
Jaz npr. včasih kakšne stvari naberem v naravi in kaj je tu pomembno? Da ne ruvaš cele rastline, ampak jo lepo porežeš in s tem kar nekako osvežiš – tako kot režeš na njivi npr. sivko ali smilj, moraš narediti tudi v naravi. Plodov sama sicer ne pobiram, tisti, ki jih, pa se mora zavedati, da ne sme pobrati vsega. Nekaj jih moraš pustiti, za koga drugega in seveda za naravno reprodukcijo. S pravilnim nabiranjem lahko naravi celo koristimo in pomagamo. Malo je treba vseeno imeti znanja, se prej pozanimati, se držati poti … Pa seveda je pomembno, da za sabo ne puščaš smeti! To se mi zdi zelo pomemben del – da v naravi ne uničuješ in da se zavedaš njenega pomena.
Sami ste se zavzeli za to, kar ste hoteli, in marsikomu ste lahko v navdih. Kaj bi svetovali vsem, ki si ne upajo narediti spremembe?
Takole bom rekla: vem, da je v življenju težko in da se včasih znajdemo na cesti brez izhoda, ampak moramo si upati vzeti čas zase in resno premisliti, kaj si pravzaprav želimo. In v tistem, kar si želimo, moramo poiskati rešitev zase. Zdaj je res težko – ljudje izgubljajo službe – ampak te stvari se bodo spremenile. Pomembno je, da se zavedamo, da lahko začnemo z majhnim in da je rešitev tudi v povezovanju. Iskati moramo pozitivne, pristne odnose med ljudmi in to se mi zdi ključno za naprej. Če se med seboj povezujemo pravi ljudje, lahko naredimo veliko – tako zase kot za ohranjanje narave in navsezadnje tudi poslovno – na koncu moramo namreč vsi plačati račune.
Jani Bergant idej in zagona ne manjka. Tudi ko ne gre vse po načrtu, kot na primer zdaj, v trenutni situaciji, polna optimizma zre v prihodnost, se veseli novih izzivov, poznanstev in spoznanj. S svojim delom nekako varuje avtohtonost istrskih zelišč in severni Istri na svoj način vrača vse, kar je ta prostor dal njej.