Multidisciplinarna skupina znanstvenikov je pred nedavnim objavila prispevek, ki se osredotoča na znanstveno obravnavo t. i. izkušnje skorajšnje smrti. Med drugim ugotavljajo, da so opisi tovrstnih izkušenj malodane univerzalni, saj so si med sabo zelo podobni, ne glede na kulturno okolje in druge okoliščine. Tako jih ni mogoče odpraviti kot halucinacije, ampak so lahko tudi zanimiv predmet znanstvenega preučevanja. Številna vprašanja, povezana s smrtjo, ostajajo namreč še vedno neodgovorjena …
Kako definirati smrt?
Vprašanje, kaj je smrt, se zdi na prvi pogled zelo preprosto. Toda oblikovanje jasne definicije je v resnici vse prej kot enostavno. To je postalo še posebej očitno z napredkom znanosti oziroma tehnologije. Kdaj je smrt resnično ireverzibilna? Odgovor na to vprašanje se nenehno spreminja. Dolgo časa je bila smrt opredeljena z ustavitvijo dihanja in srčnega utripa. Toda nadgradnja metod za oživljanje oziroma t. i. kardiopulmonalno oživljanje je postavila tovrstno definicijo pod vprašaj. Osebo, pri kateri ni mogoče zaznati dihanja in srčnega utripa, je namreč mogoče »oživiti«. To pomeni, da ni šlo za »ireverzibilno smrt« ali pa da oseba ni bila zares mrtva. O smrti torej ni mogoče govoriti kot o absolutnem stanju, ampak kot o procesu, ki ga je mogoče vsaj do neke točke zaobrniti, pri čemer postaja razpoložljivi časovni okvir vse daljši. Na točki, ko bi v preteklosti nad neko osebo že povsem obupali, se oživljanje danes pogosto šele začne, pri čemer so pogosto uspešni tudi poskusi oživljanja, ki se je začelo zelo pozno. Ne le da je smrt težko opredeliti fiziološko, ampak se težave pojavljajo tudi pri opredelitvi kognitivnega vidika smrti. Znanstvenikom sicer še ni uspelo dokazati »resničnosti« izkušenj skorajšnje smrti, vendar jim po drugi strani prav tako ni uspelo ovreči legitimnosti tovrstnih izkušenj.
Osupljiva sorodnost opisov skorajšnje smrti
Kot omenjeno, se v različnih kulturnih prostorih in časih pojavljajo presenetljivo sorodni opisi »bližnjega srečanja s smrtjo«. Ti opisi pogosto sledijo precej predvidljivemu narativnemu loku. Izkušnja se običajno začne z občutkom ločenosti od lastnega telesa. Zavest se okrepi, pri čemer se oseba pogosto zaveda, da se je znašla v neposredni bližini smrti. Naslednja faza opisov običajno vključuje potovanje. Ljudje, ki so za las ušli smrti oziroma ki so se »vrnili v življenje«, pogosto pripovedujejo, da so imeli občutek, da potujejo proti specifični destinaciji. Sledi »analiza življenja«, ki je zagotovo eden od najbolj tipičnih sestavnih elementov izkušnje skorajšnje smrti. Oseba na svoje življenje pogosto pogleda kot zunanji opazovalec ter analizira svoja dejanja, odločitve, odnose z bližnjimi itn. Pripovedovanje se pogosto zaključi z besedami, da se je na koncu pojavil občutek, da so se vrnili »domov«.
Ali je mogoče izkušnjo smrti razložiti s pomočjo elektroencefalografije?
Opis se zdi na prvi pogled podoben psihedeličnim doživetjem, vendar je po drugi strani jasno, da se izkušnja skorajšnje smrti vendarle razlikuje od halucinacij, prividov in izkušenj, ki so povezane z uporabo psihedeličnih drog. Pri slednjih gre običajno za precej bolj unikatno izkušnjo, ki ne sledi tako strogo začrtanemu tematskemu loku. Eden od razlogov, zaradi katerih je postalo znanstveno preučevanje smrti – oziroma stanja, ki se zdi od zunaj podobno smrti – izvedljivo, je povezan s spoznanjem, da pomanjkanje kisika ne povzroči takojšnjega in ireverzibilnega odmrtja možganskih celic. Celice namreč odmirajo postopoma, pri čemer lahko proces traja tudi več ur. Tako se ponuja priložnost za preučevanje fizioloških in mentalnih procesov, ki so značilni za približevanje »ireverzibilni smrti«. Sodobna znanost je že ponudila nekaj zanimivih ugotovitev. S pomočjo elektroencefalografije (EEG) je bilo denimo ugotovljeno, da je mogoče med približevanjem smrti zaznati intenzivnejše GAMA-valovanje, kar bi bilo lahko povezano z okrepljenim stanjem zavesti in zavedanjem »bližine smrti«.