Ena najuspešnejših slovenskih igralk, Iva Krajnc, ki se ponaša tako z bleščečimi odrskimi kot tudi filmskimi nastopi, s svojimi vsakodnevnimi ravnanji dejavno prispeva k lepšemu, bolj ‘eko’ svetu, v prihodnosti pa si želi, da bi imeli v Sloveniji čim več dobrih okoljevarstvenih projektov, kakršen je bila akcija »Očistimo Slovenijo«, ter dovolj časa in priložnosti, da se bo vanje lahko aktivno vključila.
Bodi eko: Na kaj najprej pomislite ob oznaki eko?
Iva Krajnc: Najprej pomislim na proizvod, ne na kakršen koli proizvod, pač pa na nekaj, kar naj bi bilo v sožitju z naravnim. Brez genskih sprememb.
Ste v trgovini pozorni na to ali imajo proizvodi, ki jih kupujete, oznake ‘eko’, ‘bio’ in podobno?
Običajno da. Sem ena tistih, ki v trgovini porabijo precej časa za to, da preberejo zapise na etiketah. S tem mislim predvsem izdelke, ki jih kupujem prvič.
Uporabljate eko čistila, kozmetiko?
Kolikor jih/jo pač lahko. Zaradi narave mojega poklica pri ličenju žal ne morem uporabljati samo izdelkov, ki imajo samo popolnoma naravno sestavo. Zelo malo je ponudnikov, ki bi bili močni na področju profesionalnih ličil, ki jih uporabljamo v gledališču, pri filmu. V prostem času uporabljam malo ličil, kar se tiče negovalne kozmetike pa vsakodnevno uporabljam predvsem dr. Hauschko. Kar se tiče pralnih praškov, sem sicer preizkusila bolj ‘zeleno’ varianto, vendar sem imela nanjo reakcijo, zato sem do tega nekoliko skeptična.
Opravljate kakšna vsakodnevna ‘zelena’ ravnanja?
Recikliram. To je stvar, o kateri sploh ne razmišljam. Zdi se mi, da naj se o tem sploh ne bi več razmišljalo, to je neko dejanje, ki bi moralo biti samo po sebi logično. Če je le možno, se izogibam nakupovalnim vrečkam in raje uporabljam vrečke iz blaga. Vozim se s kolesom, trudim se, da ne bi brez potrebe onesnaževala okolje. Včasih je pač treba kam tudi z avtom. Če bi imela večjo možnost, bi se namesto avta odločila raje za vlak. Poleg tega se izogibam pitju ustekleničene vode. Kadar sem v tujini, preverim, ali mi led ne škodi – in če mi, kupujem ustekleničeno vodo, sicer pa raje pijem vodo iz pipe. Kupovanju ustekleničene vode se skušam ogniti tudi zaradi nepotrebnega kopičenja plastike in ker mislim, da je cela zgodba zgolj marketinške narave. Danes lahko kupiš vode z okusi, vitamini, minerali, vodo za hujšanje in še kaj bi se našlo …
Ste kdaj razmišljali, da bi se aktivno vključili v boj za čisto okolje?
Sem. Tule s seboj imam neko stvar. (pobrska po torbici) Manca Košir mi jo je dala … (izvleče pisan letak) Gre za akcijo, ki sicer ni samo eko, ampak tudi socialno naravnana. Projekt, reče se mu Krilca, na primer vključuje spodbudo, da ob rojstvu otroka zasadiš drevo. V bližnji prihodnosti bo projekt zaživel z večjo javno akcijo. Zdi se mi, da je osveščanje ljudi vse prevečkrat povezano zgolj s prehrano. Resda je hrana osnova, je začetek, obstaja pa še toliko drugih dejavnosti, s katerimi pripomoremo k boljšemu sožitju in sobivanju z naravo. Vseeno pa Slovenci nismo tako na samem repu, kar se ekološke osveščenosti tiče. Mogoče zaostajamo za našimi sosedi Avstrijci, kjer ekološko osveščenost krepi tudi država s subvencijami. Na primer: prijateljica, ki živi v Avstriji, mi je povedala da vsi bodoči starši, ki se odločijo uporabljati pleničke, ki jih je mogoče reciklirati, te dobijo zastonj. Teh pa ni tako malo …
Ko sva se zadnjič srečali, ste bili še veganka …
Po nekaj letih veganstva sem se pred časom odločila na svoj jedilnik znova uvesti hrano živalskega izvora. Načeloma še vedno jem pretežno vegansko, se pa občasno zatečem k ribam.
Odločitev za veganstvo torej ni bila povezana z etičnim načelom veganstva, da naj živali ne bi izrabljali za hrano?
Za veganstvo sem se odločila, da bi se izognila tej potrošniški in prehranjevalni pretiranosti, potem pa tudi zato, ker nasprotujem mučenju živali in iz potrebe po naravnem ravnovesju. Sčasoma sem ugotovila, da se bolje počutim, če iz jedilnika črtam stvari živalskega izvora. Najbrž sem bila v preteklosti nabiralec, ne plenilec. (smeh) Skozi človeški razvoj se je tudi uporaba hrane spremenila. Danes ne potrebujemo več tako težke hrane, kot je bila včasih. S tem mislim predvsem rdeče meso, v kombinaciji s težkimi ogljikovimi hidrati, ki telo zelo utrudijo. Tudi to je bil eden izmed razlogov, na žalost moram reči, da je bil sebičen, da sem prenehala jesti meso. (smeh)
Zdaj se je meso, pa čeprav zgolj ribe, vrnilo na vaš jedilnik …
Res je. Ker pogosto delam pozno zvečer in včasih tudi cel dan, sem fizično precej obremenjena. V nekem obdobju sem zaznala, da se je po toliko letih veganstva moje telo začelo odzivati na določene beljakovine, ki jih prej sploh nisem opazila. Ne trdim, da je bila ta potreba zdravstvenega pomena. Čutila sem željo po beljakovinah, ki bi me hitreje nasitile in ki bi mi hkrati dale nek zagon za ves dan. Mislim, da takšna majhna odstopanja ne škodujejo. Navsezadnje je vseeno tvoje telo tisto, ki ga moraš poslušati.
Koliko pozornosti posvečate temu, kje vzgojijo sadje in zelenjavo, ki ju uživate?
Imam srečo, da imam sorodnike, ki imajo vrtove. Moja starša imata vrt, tudi babica ga ima in tako naprej. Večinoma mi sadje in zelenjavo prinesejo oni, drugače pa hodim na tržnico, kjer imam nekaj svojih prodajalcev, ki jim zaupam.
Kakšen je vaš odnos do narave? Se počutite povezani z njo?
Glede na to, da sem s Ptuja, torej v bistvu s podeželja, sem že od malega bila v stiku z naravo. Starša imata tudi konje, v bistvu dva konja, vrt … Pomanjkanje narave je bil prvi šok, ki sem ga doživela, ko sem prišla v Ljubljano. Čeprav je Ljubljana izredno zeleno mesto.
Ob kakšnih priložnostih se odpravite v naravo?
Kadar se želim sprostiti, pomiriti. Trudim se, da grem vsaj trikrat na teden v naravo, tudi če ne zaradi rekreacije, lahko samo na sprehod. Drevesa me pomirjajo, veter … To je nekaj nenadomestljivega! Obožujem tudi zime, zelo visok sneg, čeprav ga v mestih ne maram, ker takrat nastane plundra in je nemogoče živeti v tem.
Kateri ekološki problem se vam trenutno zdi še posebej pereč?
Onesnaževanje zraka, grozljivo dejstvo, da ni nekega skladnega zakona, ki bi uredil problem z izpušnimi plini, da Amerika, ki bi kot najmočnejša razvita država tu morala narediti največ, naredi najmanj. Evropa se precej bolj trudi na tem področju, ampak vseeno premalo. Ker se nas posledice v tem trenutku še ne dotikajo dovolj, odlašamo z ukrepi. Mogoče smo že začeli čutiti ta ‘crash’, kako nam narava vrača z vsemi vročinskimi valovi in nenormalno mrzlimi zimami, skratka, z ekstremi. Skrajni čas je, da se na tem področju kaj naredi. Prav tako sem za električne avtomobile. Govedoreja, ki ji tako ali tako nasprotujem, je velik onesnaževalec ozračja. Vemo, da so veliki proizvajalci ogljikovega monoksida ravno krave. To so veliki problemi, ki jih midve tukaj ne bova rešili, samo opozarjava lahko, da ne pozabimo.
Ste optimistični ali pesimistični glede prihodnosti našega planeta?
Želim si biti optimistična, ker drugače res ne vidim razloga za potomstvo.
Preberite si tudi, kaj o ekološki problematiki pravi Jadranka Juras.
Ajda Janovsky, Foto: Matej Rener