Gorka Berden: Kapitalizem nas je grdo razvadil

Gorka Berden, ki je igro študirala v Parizu, vam je najbrž poznana kot Miša iz serije Da dragi! Da, draga! Pravi, da se, odkar se je vrnila v Slovenijo, počuti kot v malem kokonu, v katerem sicer lepo živimo, smo pa premalokrat presenečeni. Zelo dobro zna prisluhniti sebi in svojemu telesu, veliko pa razmišlja tudi o tem, kako poskrbeti za naš planet.

Igro ste študirali v Parizu, kako se spominjate tega obdobja?

Poleg samega mesta, nad katerim sem bila navdušena, mi je bilo v Parizu najbolj všeč to, da sem imela vzporeden študij na mednarodni igralski šoli. Ure igre v francoščini in enako število ur tudi v angleščini, kar je bilo zelo dobro, saj sem lahko sledila kar dvema programoma hkrati. Kombinacija dveh pristopov – francoskega, ki je bil bolj moderen in zelo fizičen, in angleškega, ki pa je bil bolj ponotranjen in mentalen – mi je dala res ogromno. 

Je igranje v tujem jeziku težje kot igranje maternem jeziku?

Ne, ravno obratno, igranje v tujem jeziku je pravzaprav še bolj osvobajajoče. Je tako, kot da bi se že od samega začetka igral. Še toliko bolj sem bila navdušena nad tem. Francoščina je jezik, v katerega sem dobesedno zaljubljena, tako da se je bilo igrati z njim pravi užitek.

Še vedno se radi vračate v Pariz …

Pariz je neverjetno lepo mesto. Njegova atmosfera in arhitektura me vedno znova navdušita. Vračam se tudi zato, ker imam tam partnerja. Je barvito mesto, v katerem se mešajo različne narodnosti in ki ponuja veliko kulture. Je mesto, ki me hrani. Všeč mi je, da imaš, ko se premikaš od predela do predela, občutek, da si že v drugem mestu. Ponuja izredno veliko možnosti, vedno imaš občutek, da se ti lahko zgodi kaj novega, kar pa je v Sloveniji malo težje. Majhnost naše države ima določene prednosti, vendar pa smo zaradi majhnosti kdaj pa kdaj tudi omejeni in premalokrat presenečeni.

PREBERITE TUDI

Zalijte fižol s tem pripravkom: Trik, ki ga poznajo izkušeni vrtnarji

Ali se v Parizu počutite bolj kreativno kot v Sloveniji?

Če so stvari nepredvidljive in neznane, se po mojem mnenju lažje rodijo nove ideje, bolj si radoveden, več si upaš in odpre se nov prostor za kreativnost. To, da je na vsakem koraku možnost za presenečenje in malo nevarnosti – seveda v pozitivnem smislu – omogoča absolutno več drznosti. Odkar sem se vrnila v Slovenijo, imam občutek kot da živim v majhnem kokonu. V kokonu nam je sicer fino, udobno, saj v Sloveniji kljub prepričanju večine ne živimo slabo, kakovost življenja je dobra. Medtem pa je v Parizu že samo opazovanje ljudi navdihujoče, na vsakem koraku se ti lahko utrne nova ideja, ki sicer ni nujno vedno izvedena, ampak zagotovo pa takšno mesto spodbuja kreativnost. 

Trenutno vas lahko vidimo v humoristični seriji Da dragi! Da draga! v vlogi Miše. Kako se znajdete na televiziji?

Primarno imam rada gledališče in vloga Miše je moja prva vloga na televiziji. To je čisto drug pristop, ki ga prej še nisem poznala in kjer se vse odvija zelo hitro. Gledališče pa mi je všeč, ker se kreativen proces dogaja pri nastajanju predstave in nadaljuje z občinstvom – vsak večer prinese nekaj novega. Je proces konstantnih malih metamorfoz. Moram pa priznati, da čeprav sem se na začetku bala ne samo televizije, komercialne televizije, ampak tudi klišejske komedije, tega bolj lahkotnega pristopa, je to še ena nova izkušnja, za katero sem hvaležna. 

Kakšne vloge pa vas sicer pritegnejo?

To je sicer zelo predvidljivo, ampak rada imam vloge močnih in zanimivih žensk, priznam, da so me takšne vloge vedno pritegnile – da je ženska večslojna in skrivnostna. Nikoli nisem bila navdušena nad eteričnimi vlogami mladih, naivnih žensk, vedno me je vleklo h karakternim vlogam in pa modernemu dokaj telesnemu igralskemu pristopu. Vsi igralci imamo sicer preference, a vseeno se rada lotim vlog, ki mi na prvi pogled ne dišijo, in si rečem, da bo morda toliko zanimivejše in se bom morda toliko več naučila, saj mi to ni primarno blizu. Tako kot recimo pri Miši, ki je zelo daleč od tega, kar sem jaz. In mi gre včasih močno na živce! Večkrat, ko preberem scenarij, se v tem resnično ne najdem in si rečem, »Joooj, a res, tega pa ne bom rekla!« Ampak hvala bogu, zato pa smo igralci! (smeh)

Vas je kakšna vloga kdaj preveč posrkala vase?

So igralci, ki delajo po metodi Strasberga in imajo prepričanje, da morajo vlogo res doživeti tako, da postanejo oseba, ki jo igrajo. To meni nikoli ni bilo blizu. Pravim, da se igramo – čeprav se igramo resno, se še vedno igramo. Nikoli nisem prakticirala pristopa, da zdaj pa nisem več Gorka, ampak vloga, ki jo igram. Vem, da so lahko težave s tem, poznam nekaj ljudi, ki so se kdaj malo preveč vživeli. Res pa je, da če dlje časa živimo z določeno vlogo, povzamemo določene kretnje, besede, ker ne gre drugače. Če z vlogo živiš vsak dan, če jo študiraš, zlasti v gledališču, kjer je vse telesno izražanje še bolj potencirano, bo v nekem trenutku prišlo do prekrivanja. Zdaj gotovo večkrat spustim kakšno Mišino, zadnje čase komu pogosteje rečem butelj. (smeh) 

Zdi se, da gledališče zanima vedno manj ljudi …

Zdi se mi, da je velika škoda, da je gledališče v zatonu in da se ga daje na stranski tir. Subvencij ni, občinstva ni, gledališče pa brez teh dejavnikov ne more preživeti. Veliko sem razmišljala o tem, kako ljudi pripraviti, da bi šli zopet z veseljem v gledališče, da jim to ne bi pomenilo neke stare zaprašene stavbe, ki nikogar ne zanima. Kako narediti gledališče atraktivno za to občinstvo, ki raje doma gleda resničnostne šove? Zdi se mi, da je to zelo težko, saj zelo počasi dojemamo, da je treba narediti nove prijeme. Sicer se je zadnje čase razvilo veliko komedij, muzikalov in stand up-ov in zame so to vse tipi gledališča. Glede na krizo, v kateri smo se znašli, mi je popolnoma razumljivo, da ljudje, ki so morda v črnem obdobju, ne želijo gledati zatežene tragedije, pri kateri bodo dve uri vzdihovali in bo še tam vse narobe, ampak da si želijo razvedrila. Treba bo najti nove forme in nov pristop. Ponovno ustvariti željo in zaželenost. To pa je zelo težko, če od nikoder ni podpore. Mislim pa, da nič ne more nadomestiti tega, da si v živo pogledaš igralce na odru, to nikakor ni isto kot gledanje serij po televiziji. Upam tudi, da ne bodo ljudje čez nekaj let komunicirali samo prek družbenih omrežij, da se bomo zavedli, da je komunikacija v živo drugačna, pristnejša in naravnejša. Upam, da moderen način komunikacije ne bo pokopal izkušnje gledališča. 

Kako skrbite za svojo psihofizično kondicijo, ki je igralci potrebujete veliko?

Za psihično zelo veliko, za fizično pa malo manj. Se strinjam, da je oboje zelo pomembno. Vsako leto se trdno odločim, da se bom redno ukvarjala s kakšnim športom, ampak kar koli poskusim, po mesecu ali dveh opustim. Je pa res, da nimam avtomobila in se vsepovsod vozim s kolesom, zelo rada pa grem tudi na sprehod v naravo. Glede psihične kondicije, pa zelo dobro skrbim zanjo, saj zelo hitro občutim, kdaj psihično nisem v redu, tega se zavem in potem naredim vse zato, da se mi psihična kondicija uravnovesi, ne bi si dopustila, da bi šlo predaleč. 

Kako pa to naredite?

Prva stvar je umik, mir. Ko čutim, da je vsega preveč – psihičnega in fizičnega stresa – se umaknem in zame zunanjega sveta ni več. To pomeni, da ne odgovarjam na telefon, sama sem doma, nikogar ne vidim – popolnoma se izoliram. Drugače me pomiri vroča kopel, kozarec dobrega vina in dobra hrana. Če sem bolj v formi, se zelo rada družim s prijatelji, to pride seveda potem, ko sem iz faze, ko si želim biti sama s seboj. Moj recept je torej umik od zunanjega sveta, da se umiriš in uravnovesiš, potem na stvari veliko lažje pogledaš z drugega zornega kota. 

Zanimivo, je to možno tudi v Parizu, ki je znan po tem, da je močno obljuden? Je sploh kdaj prazen?

Človeku se zdi, da Pariz nikoli ni prazen, ker čez dan resnično nikoli ni. Ko sem tam živela, sem se prav tako kdaj vozila s kolesom. Če sem stala dlje zunaj, se mi je večkrat zgodilo, da sem se na kolesu vračala domov, ko se je že pričelo daniti, in takrat ni bilo nikjer žive duše, mesto je spalo. Ko se mi je to zgodilo prvič, nisem mogla verjeti, da se vozim po centru skozi glavno žilo in ni nikjer nikogar. To so trenutki, ko imaš občutek, da je velemesto, kot je Pariz, samo tvoje. Nikoli ne bom pozabila tega nepopisnega občutka – kako mi je mesto, ki mi je bilo res všeč in v katerem sem tako rada živela, pripadalo za teh nočno-jutranjih deset minut.

Na naše zdravje vplivajo tudi medčloveški odnosi, za katere se zdi, da so vedno bolj površinski …

Površinski odnosi so zame del vsakdana, ker žal večinoma tako zdaj svet deluje. Živimo v svetu, v katerem gre vse hitreje in imamo čedalje manj časa – ljudi se spoznava na hitro, hitro se povežeš, ampak samo površinsko, greš in se ne poznaš več. Ampak to je moj delovni svet, kar pa zadeva moje zasebno življenje, pa imam nekaj ljudi, s katerimi imam resnične pristne globoke odnose, s katerimi se pogovarjamo, kar mi je res pomembno. Ko opravim z vsakdanjim življenjem, rečem »v redu, to je to« in se posvetim tistim, ki res štejejo. 

Ali se kdaj zatekate k nasvetom za zdravo življenje ali osebnostno rast, ki jih je dan danes zelo veliko?

Ne zatekam se k nasvetom, saj instinktivno čutim, kaj mi ustreza, in ljudje, s katerimi se povezujem, drug drugemu toliko dajemo, da več ne potrebujem. Ljudje osebnostno rastemo vsak dan, in če čutiš, da rasteš v pravi smeri, kar bi moral čutiti vsak zdrav človek, vsak zase ve, ali je trenutno na pravi poti, če čuti, da se razvija, če raste in če ga stvari izpolnjujejo. Res imam srečo, da sama vem in čutim in mi ni treba ničesar prebrati, da vem, kako se počutim. Zelo hitro ugotovim, ali stagniram ali celo nazadujem ali grem naprej.

Ali razmišljate o našem odnosu do okolja? Kako se v vaš življenjski slog vključuje ekološka ozaveščenost?

Veliko razmišljam o tem. Delam majhne stvari, ampak če bi vsak človek malo razmislil o tem in se poskušal držati teh drobnih stvari, bi se zagotovo poznalo. Nimam avtomobila, ločujem odpadke, med aktivnostjo zapiram vodo, počakam, da je pralni stroj res poln. To so majhne stvari, ampak vseeno lahko z njimi na daljši rok pripomoremo k boljšemu okolju. Zavedam se, da nekateri ljudje nimajo vode, da to ni kar tako, da bomo odprli pipo in bo voda kar tekla. Nisem obsedena z oznakama bio in eko, čeprav pa za določena živila želim, da so bio – na primer jajca. Kadar koli kupim nekaj, kar ima oznako bio, sem vesela in imam občutek, da sem kupila nekaj res zdravega. Tudi pri kozmetiki prisegam na čim bolj naravne izdelke. Ne maram namreč odišavljenih zadev in jih težko prenašam. Že nekaj časa pa kupujem manj in bolj kakovostno. Čim manj konzumiranja, ne maram namreč, da se stvari kopičijo, zato mi je zelo všeč vodilo kakovost in ne količina! Zdi se mi, da ima čedalje več ljudi takšno zavedanje in v vsakdanje življenje postopoma vključujemo male stvari, kar je super. 

Vam je pomembno, da je hrana lokalnega izvora?

Najboljše je to, kar je pridelano tukaj in zdaj. Imam nekaj prijateljev, mladih ljudi, ki imajo svoj vrt in so vsi zadovoljni s pridelkom. To se mi zdi krasno, in če bodo šli ljudje naprej v tej smeri, bo zelo veliko narejenega. Mladi ljudje, ki so srečni zato, ker pridelajo svoj krompir in svoje korenje – ja, to se mi zdi res fino. Vendar pa, če ješ samo lokalno hrano, ne moreš vedno dobiti vsega. Navajeni smo, da ob obisku trgovine dobimo, kar koli si zaželimo, in to kadar koli v letu. Moramo se vprašati, kako je to mogoče in kako to k nam prihaja. Vedno se potem odločamo med tem, ali bomo pojedli ananas, ker si ga noro želimo, in bomo zato pozabili na to, od kod je prišel, ali pa bomo pojedli jabolko, ki je zraslo pri nas. Ne vem, ali je sploh še mogoče, da bi se ljudje privzgojili nazaj, da bi jedli samo lokalno hrano. Da bi šla tendenca ekskluzivno k temu, se mi zdi zelo težko verjetno. Kapitalizem nas je namreč grdo grdo razvadil, da takoj dobiš, kar si zaželiš, da nam je vse na dosegu roke. 

Ste uporabnica super živil. Kakšne so vaše izkušnje z njimi?

Mama je nekaj let živela v Braziliji, ko super živila tu še niso bila »in«. Brazilci jih imajo malo morje, iz tega so razvili celo znanost in tam sem se spoznala z njimi. Najprej acai – tam delajo celo sladoled iz acaia, šejke iz acaia. Ko sem ta sladoled pojedla, sem začutila učinek malo blažje kavice, osvežil me je in poživil. V Peruju sem se spoznala z maco, ki je zelo okusna v šejkih. Seveda pa to ni nadomestilo za zdravo prehrano, to so res samo dodatki prehrani, morda dobiš kakšne vitamine, ki jih drugače ne bi dobil, a tudi glede tega pravijo, da preveč kompliciramo, saj imamo superživila na domačem vrtu. To je res, ampak nimam vsak dan možnosti v naravo po svoj regrat in potem kompenziram s tem. In res mi je dober tudi okus, če mi ne bi bilo dobro, se gotovo ne bi silila s tem. 

Poletje je tu, sami niste zagovornica diet. Kako poskrbite za zdrav način prehranjevanja in primerno telesno težo?

Nikoli nisem bila na nobeni dieti in vedno se mi je zdelo, da če hrano uživaš v zmernih količinah in če poslušaš svoje telo, kdaj je res lačno in kdaj kaj potrebuje, je to najboljše ravnovesje, ki mu ga lahko daš. Jem večinoma vse, predvsem pa jem počasi. Pri ogromno ljudeh pa vidim, da izredno hitro jejo in hrano dobesedno hlastajo. Če malo počasneje ješ, jo boljše okusiš, v njej bolj uživaš, jo bolje prežvečiš, znano pa je, da občutek sitosti pride šele po določenem času in zato morda sploh ne poješ vsega, kar je na krožniku. 

Glede na to, da ste živeli v Parizu, lahko primerjate odnos ljudi do okolja tam in pri nas?

Pri nas mnogo bolj skrbimo za čistočo, ko sem se vrnila iz tujine, se mi je Slovenija zdela resnično »spucana dežela«. Ljudje v Parizu še nimajo tako močnega okoljskega zavedanja, čeprav se je v času, ko sem ga zapuščala, že začelo marsikaj premikati tudi v tej smeri – počasi so začeli z ločevanjem odpadkov, ljudje so začeli kupovati bio in eko hrano ter izdelke, pričelo se je vedno bolj govoriti o tem, da moramo paziti na to, kaj delamo s planetom. Nekateri pravijo, da je Pariz zelo umazano mesto, s tem se sicer ne strinjam. Resda so umazani nekateri predeli, kjer je tudi veliko smeti, vendar je to pač veliko mesto z velikim pretokom ljudi in je tovrstne zadeve težje nadzorovati in regulirati. V Sloveniji pa smo res zelo pridni in se zavedamo, da moramo čuvati naravo in zemljo.

Koliko vam pomeni narava?

Sem mestni človek, ampak mest ne bi bilo brez narave, pobralo bi nas. Ravno zato, ker so mesta, mora biti za vzpostavitev ravnovesja čim več narave, da se lahko umaknemo. Takoj ko pridem v zeleno okolje, se usedem, poslušam in opazujem naravo, sem pomirjena. Zaradi zavedanja, da je narava povsod okoli mene – za zdaj še – lažje in boljše živim.

Čemu pa v življenju najraje namenite svoj prosti čas?

Poleg ljudi, ki jih imam najraje, so to potovanja. Najbolj so mi sicer zanimiva potovanja, kjer še nisem bila, saj tako odkrivam nekaj novega in sem nad tem vedno navdušena, sicer pa katera koli potovanja, samo da grem in zamenjam okolje.