Fižol – vir zdravja z našega vrta

Fižol je vrtnina, ki jo imajo radi skoraj vsi. Visokega, nizkega, takega za stročje ali zrnje, s pisanimi, črnimi, sivimi, zelenimi ali v druge odtenke barv odetimi zrni lahko srečamo na mnogih slovenskih vrtovih. Za prehrano so pri fižolu pomembni stroki in zrnje, ki se skriva v njem. Strok ima v naravi sicer vlogo, da ščiti zrnje pred zunanjimi vplivi. Tako zrnje kakor tudi strok pa se med različnimi sortami fižola razlikujejo.

Nekaj besed o pridelavi fižola

Fižol sejemo na sončne in tople lege v rodovitna, rahla in vlažna tla. Sejemo ga v maju, v toplejših predelih Slovenije pa lahko tudi že aprila. Če je v času setve še hladno, setveno površino prekrijemo s kopreno ali pa ga sejemo v plastičnem tunelu. Temperatura tal za setev fižola mora biti nad 10^oC Sejemo lahko po eno seme, lahko pa tudi po več semen hkrati. Glede na način setve tudi prilagodimo razdaljo. Če sejemo po eno seme, naj bo med semeni 8 cm razmika, med vrstami pa 40 cm. Če se odločimo za setev v kupčke, naj bo med njimi 15 cm razmika, med vrstami pa 50 cm. Visoki fižol sejemo 3 cm globoko. Fižol najbolje uspeva, če ga gojimo zraven paradižnika, kumar, krompirja, rdeče pese ali redkvice. Ne sejemo pa ga zraven čebule, česna ali graha. Med vrste posejemo ali sadimo šetraj, ki ga varuje pred napadom uši.

Po setvi je priporočljivo fižol zaliti, še posebej, če je v času setve daljše obdobje suhega vremena. Pozneje v obdobju rasti pa fižola ni več treba zalivati, izjema so sušna obdobja, ko ga moramo obvezno zalivati. Fižol moramo tudi okopavati. V času cvetenja ga rahlo osujemo. To storimo zato, da odstranimo plevele in prezračimo zemljo, s čimer omogočimo fižolu boljšo rast. Ko je visoki fižol visok nekaj 10 cm, mu postavimo oporo, da se bo lahko lepo vzpenjal, tako bodo tudi stroki ostali čisti. Kot metuljnica se sam oskrbi z dušikom iz zraka, zato ga ne gnojimo s hlevskim gnojem. V času cvetenja ga pognojimo z zrelim kompostom.

Visoki ali nizki fižol?

Razlika med nizkim in visokim fižolom je, kot že ime pove, v višini , ki jo doseže fižol v svoji rasti. Nizki fižol doseže približno višino 60 cm, medtem ko lahko visoki fižol zraste tudi 2 m in več (npr. Limski fižol tudi do 4 metre).

Visoke in dekorativne fižolove »stene« uporabljamo kot zaščito pred vetrom, na primer za kumare.

Fižol za zrnje ali stročji fižol

Sorte ločimo tudi na te, katerih pridelek so stroki, ki jih redno trgamo in sproti pojemo oz. jih kot stroke vlagamo v kisu, zamrzujemo … Pri sortah za zrnje pa pri večini stroki niso primerni za porabo, ampak samo za pridelovanje zrnja. Ko stroki dozorijo, jih poberemo, dosušimo na zračnem prostoru in izluščimo zrnje, ki ga shranimo v platnenih vrečah ali zamrznemo. Tu so tudi sorte, pri katerih lahko pojemo nekaj strokov ter nekaj pustimo za zrnje, taka sorta je npr. Čudo Piemonta.

Zrnje ohrani skoraj vse sestavine, če ga pred kuhanjem namakamo v hladni vodi in nato kuhamo na zmernem ognju.

Fižol malo drugače

• Fižolov šotor

Na vrtu lahko postavimo zanimivo, drugačno oporo visokemu fižolu, ki bo obenem skrivališče za otroke. Palice, ki jih bi sicer pozneje potrebovali za oporo fižolu, postavimo v obliki indijanskega šotora. Palice naj bodo dolžine vsaj dva metra, še boljše, če so daljše. Spodnji del palic zapičimo v enakomernih razmikih v obliki kroga. Zgornji del palic pa prekrižamo skupaj in jih zvežemo za stabilnejšo strukturo. Fižol bo lepo rastel in imel oporo, otrokom bo pa v vročih dneh prijetno skrivališče in prostor za počitek med delom na vrtu.

• Fižol na balkonu ali terasi

Na trgu najdemo paleto sort fižola, tudi take, ki so tudi zelo lepe, dekorativne obenem pa stroke obiramo in porabimo za prehrano. To sta lahko na primer Turški (laški) fižol Emergo in Limski fižol Dela Papa. Oba sta bujno rastoča. Zaradi velikih listov in pozneje lepih cvetov jih lahko na balkonih in terasah uporabimo tudi, da si naredimo rahlo senco na delu terase ali balkonu.

• Izkoristek prostora – mešani posevki

Visoki fižol pa lahko sejemo tudi na gredico skupaj s koruzo in bučami. Tak skupni način gojenja so poznali že Maji in Azteki. Vse tri vrtnine imajo svojo vlogo na gredici. Koruza daje oporo visokemu fižolu. Fižol bogati tla z dušikom, buče pa prekrivajo tla, da so hladna, vlažna in brez plevelov.

Konec aprila na gredico posejemo sladko koruzo ali koruzo za pokovko in buče. Ko je koruza visoka 10–15 cm, posejemo fižol (1–2 semeni fižola posadimo 10 cm stran od posameznega stebla koruze). Pozneje šibkejšo rastlino visokega fižola odstranimo, da raste samo ena rastlina fižola na eni rastlini koruze. Med posameznimi rastlinami koruze pa mora biti dovolj prostora, da rastejo buče. Omenjeno zasaditev lahko dosežemo na več načinov in z več primeri zasaditve. Naš predlog je:

Koruza naj raste na gredici v vrstah, ki so med seboj oddaljene 60 cm. Razdalja med rastlinami v vrsti naj bo 30 cm. Po treh vrstah koruze pustimo 1,2 m širok pas, kjer bodo rasle buče. Buče se bujno razraščajo, zato morajo biti 50–60 cm stran od koruze in fižola ter 2 m stran od naslednje buče. Buče redno gnojimo, mlade poganjke buč pravilno razporedimo med koruzo. Premikamo in razporejamo samo mlade poganjke buč, starejši poganjki namreč ne prenašajo premikanja. V družbi koruze in visokega fižola se najbolje obnesejo buče sorte Hokaido, lahko pa seveda izberemo katero izmed rugih sort buč (maslenka oz. Butternut ali bučo špagetarico). Če pa nismo ljubitelji buč, pa lahko posejemo tudi bučke oz. cukine, da imamo več prostora za prehod.

Shranjevanje zrnja fižola

Večkrat mi kdo omeni, da ne sejejo več fižola, ker so imeli v preteklosti težavo s skladiščenjem zrnja fižola, saj je vedno postal črviv.

Fižolar, ki povzroči »črviv« fižol, spada res med najpogostejše škodljivce fižola. Fižolar napada tudi grah, bob in sojo. Bistveno zmanjša kakovost pridelka kot tudi sam pridelek. Zrna, v katerih je ličinka, niso užitna in tudi niso primerna za seme, saj tudi zelo slabo kalijo.

Fižolar je hrošček, dolg 3 do 5 mm, je ovalne oblike, temno rjave barve, obdan je s finimi dlačicami, ki so sivo rumene barve. Njegova ličinka je dolga 4 do 5 mm, belkasto rumene barve, v prvem stadiju ima tri pare nog, v naslednjih stadijih pa je brez nog. Ličinka ima rjavo glavo in debelo, polkrožno zavito telo. Ličinke živijo v zrnih fižola, kjer vrtajo rove. V enem zrnu se lahko razvije več ličink, tako da je na njem tudi po več lukenj. Na leto ima lahko več rodov.

Iz semen v skladiščih, kjer škodljivec preživi zimo, se spomladi seli na vrtove in njive. Samica na vrtu ali njivi odloži jajčeca v stroke fižola, ko začenjajo dozorevati. Jajčeca odlaga v šiv na hrbtni strani stroka, kjer je v notranjosti stroka pritrjeno seme. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se zavrtajo v strok oziroma kar v zrno. Ličinke se včasih zavrtajo komaj takrat, ko smo stroke že pobrali. Tako tudi zanesemo škodljivca nazaj v prostor, kjer skladiščimo fižol.

Da omejimo škodljivca, je pomembno, da napadenega semena ne pobiramo in shranjujemo, fižol čim prej po obiranju izluščimo, shranimo ga v čistih in hladnih prostorih v vrečah iz gostega platna. Fižolu za zrnje med skladiščenjem dodamo nekaj listov lovorja in tako naravno odženemo fižolarja. Če se bojimo oz. sumimo, da je v našem fižolu fižolar, damo zrnje za 10 dni v skrinjo, ga nato vzamemo ven in ga naprej shranjujemo v hladnem in zračnem prostoru. Če škodljivca opazimo komaj v skladišču, pa je priporočljivo, da zrnje po možnosti sežgemo ali globoko zakopljemo. V naslednjem letu pa sejemo fižol na drugo mesto, upoštevamo kolobar. Sejemo samo zdravo zrnje.