»Prihodnost ni v kopičenju dobrin in sebičnem materializmu, prihodnost je v potencialih našega uma, v naši ustvarjalnosti, v sodelovanju,« je prepričana Darja Zgonc. Dolgoletna voditeljica in novinarka, ki velja za enega najbolj kredibilnih obrazov v Sloveniji, pravi, da v vsakdanjem življenju skuša ravnati čim bolj preudarno, je racionalna in varčna potrošnica, predvsem pa se ne pusti premamiti trenutnim modnim muham, privlačni reklami ali lepi embalaži, ampak se odloča glede na vsebino.
Kakšno odgovornost prinese vaše delo, poznamo vas kot voditeljico, novinarko, bili ste tudi odgovorna urednica najbolj gledanega informativnega programa pri nas?
Darja Zgonc: Tako uredniško kot novinarsko in voditeljsko delo v mediju s tako velikim dosegom je izjemno odgovorno in prav je, da se te odgovornosti vsi zavedamo. Svet je danes globalna vas, informacije so hitro in lahko dostopne, prek spleta dobivamo enormne količine podatkov o skoraj vsem. Pri izboru pa je treba biti zelo selektiven, saj so ti podatki včasih lahko nenatančni, nepreverjeni ali tudi lažni. Mediji so tisti, ki naj bi ponujali kakovosten izbor pomembnih, preverjenih, natančnih in čim bolj objektivnih novic.
Pri nas veljate za poosebljenje kredibilnosti, ljudje vam zaupajo. Kako zgradiš takšno podobo, in to brez tega, da bi svoje zasebno življenje nenehno izpostavljal javnosti?
Darja Zgonc: Trudim se, da svoje delo opravljam odgovorno in profesionalno. Zelo sem počaščena, da ljudje name gledajo kot na nekoga, ki mu zaupajo – to je za voditelja največ, kar lahko doseže. To se seveda ne zgodi čez noč, zaupanje si gradiš skozi leta, vsak dan sproti, s poštenim, zavzetim delom in iskrenostjo. Kar gre v javnost, mora biti preverjeno, za tem moraš stati. Voditelji v informativnem programu se, po mojem mnenju in izkušnjah, dokazujejo z delom in ne potrebujejo dodatne pozornosti zaradi takšnega ali drugačnega zasebnega življenja. To ni poklic, v katerem bi si gledanost zviševali z lastnimi aferami in škandali.
Večkrat slišimo očitke ljudi, da v Sloveniji redkokatera zgodba doživi epilog? Je to res ali epilogov ljudje ne opazijo oziroma zaznajo?
Darja Zgonc: Kakor kdaj, včasih ljudje epiloge spregledajo, včasih jim mi posvetimo premalo pozornosti, res pa je tudi, da se, če denimo govoriva o razkritjih nepravilnosti, velikokrat dogaja, da epilogov kar ni in ni. Novinarji razkrijemo nepravilnosti, organi, ki so zadolženi za nadaljnje ukrepanje, pa zgodbe ne pripeljejo do konca.
Kako se počuti novinar, ki ogromno dela, časa in energije vloži v razkritje pomembne zgodbe, potem pa se zaradi tega naslednji dan ne spremeni popolnoma nič?
Darja Zgonc: Ne preveč dobro in žal se to prepogosto dogaja. Je pa pomembno, da v takih primerih še naprej opozarjamo na zgodbo in kopljemo še globlje v njeno ozadje, opozarjamo, kdo je odgovoren in kdo bi moral kaj premakniti oziroma spremeniti. Zaradi statičnega in okorelega sistema ter kadrovske podhranjenosti na nekaterih področjih se pri nas določene stvari težko premikajo na bolje in velikokrat je šele pritisk javnega mnenja tisti, ki sproži spremembe. Ko kaj premakneš, pa je občutek res dober; delo, ki ga opravljamo, dobi s tem potrditev in tudi smisel.
Biti izpostavljen takšni količini večinoma slabih novic na dan – postane človek na to kdaj imun? Kako to vpliva na vaše življenje? Se vam uspe kdaj odklopiti?
Danes smo vsi nenehno izpostavljeni informacijam in vsakdo izmed nas potrebuje začasne odklope. V našem poklicu je tovrstno polnjenje baterij – z odklopom od dnevnega dogajanja – pomembno tudi zato, da lažje vzpostavljamo kritično distanco do stvari in ljudi, o katerih poročamo. Sama sem precejšen odvisnik od informacij, vendar se znam tudi odklopiti. Običajno grem na kratek oddih, kolegom pa povem, da bi, če ni ravno nujno, takrat rada imela čim več miru oziroma časa zase.
Kako velik pa je interes ljudi za poročanje o ekologiji in okolju?
To so izjemno pomembne teme, žal pa na to velikokrat pozabljamo. Zdi se, da mnogi, predvsem odločevalci, pozabljajo, da imamo en sam planet. Vsaka odločitev, ki jo sprejemajo politiki, bi morala upoštevati vsa pomembna področja, od ekonomije in družbe do seveda okolja. Če ne bomo pazili na naš planet, namreč kmalu ne bomo več odločali o ničemer. Okoljske teme so torej izjemno pomembne in tudi zanimive, kot take pa jih je treba ljudem tudi predstaviti. Če novinar naredi dober prispevek, bo ta gledalce pritegnil ne glede na temo. Ljudi sicer te teme vedno bolj zanimajo, ni jim vseeno v kakšnem – zdravem ali nezdravem – okolju živijo, kakšno vodo pijejo, kakšno hrano uživajo in kakšen zrak dihajo. To so teme, ki upravičeno prihajajo v ospredje.
Res je, da je vedno več medijskega prostora namenjenega tem temam.
Stvari se premikajo, tudi v Sloveniji postajamo vse bolj okoljsko ozaveščena družba. Še pred nekaj leti ni bilo veliko govora o podnebnih spremembah ali o pomenu lokalne hrane, samooskrbi, trajnostnem razvoju, obnovljivih virih energije in podobno, danes pa so to dnevne teme. To zimo smo denimo veliko poročali o onesnaženosti zraka z mehanskimi delci, pa ne zato, ker bi si novinarji izbrali to tematiko, pač pa zato, ker se tovrstno onesnaženje dogaja, ker pozimi v mestih dihamo zrak, ki je onesnažen in zato zdravju škodljiv. Ljudje, posamezniki in družba v celoti postajamo vse bolj ekološko in okoljsko ozaveščeni, to pa se odraža tudi v medijih.
Verjetno je to tudi posledica tega, da podnebne spremembe vedno bolj občutimo.
Res je. Zadnja leta se vsi soočamo s skrajnimi vremenskimi pojavi, od poplav do suš in izrazite vročine. Pogostost skrajnih vremenskih razmer narašča in očitno se bomo morali navaditi nanje, saj jih bo, kot ugotavljajo znanstveniki, z nadaljnjim segrevanjem podnebja v prihodnosti še več. Kot bo še veliko več beguncev, ne le tistih s kriznih, vojnih območij, kot jih spremljamo sedaj, ampak okoljskih beguncev. Okoljevarstveniki opozarjajo, da se bo sredi stoletja že na desetine milijonov ljudi prisiljeno preseliti zaradi degradacije okolja, izčrpanja virov, pomanjkanja vode … Tega si v tem trenutku najbrž ne moremo niti predstavljati. Po drugi strani pa vidimo, kaj se dogaja z naravnimi viri, kaj se denimo dogaja z vodo, vidimo lahko, kam gre ta svet. Toda tudi svet individualnega kapitalizma dobiva alternative, razvijajo se novi gospodarski modeli, ki ne temeljijo na »meni in mojem dobičku«, ampak na skupnosti, sodelovanju in tudi na občutljivosti za okoljske teme. Prepričana sem, da prihodnost ni v kopičenju dobrin in sebičnem materializmu, prihodnost je v potencialih našega uma, v naši ustvarjalnosti, v sodelovanju.
Kakšna potrošnica pa ste sami, kako dojemate naše potrošniške navade?
Zdi se mi, da ima marsikdo vsega preveč. Ne vsi, kajti nekateri imajo premalo in živijo na robu. Če pa pogledamo srednji sloj, potem lahko rečemo, da veliko ljudi naseda potrošništvu in kupuje preveč. Sama sem zelo racionalen in varčen potrošnik, pri nas hrane ne mečemo v smeti, oblačila, ki so cela in jih ne uporabljam, zamenjam ali podarim, knjige krožijo. Na splošno sem privrženka načela, da je manj več. Ne maram kopičiti stvari, no, morda sem včasih kopičila knjige, ampak to je tudi vse.
Kakšen pa je vaš nasvet, kako naj ljudje izluščijo prave informacije? Ljudje se pravzaprav z lahkoto zmedejo, saj nam mediji ponujajo vedno več alternativ in nasprotujočih si mnenj.
Res je, človek se včasih težko znajde – enkrat je meso dobro, drugič ne, kava je enkrat škodljiva, drugič blagodejna, ene raziskave kažejo tako, druge drugače … Dandanes imamo na voljo veliko virov informacij, najbolje je, da jih po pameti pregledamo in potem presodimo, kaj se nam zdi najbolje. Več ko vemo, lažje se odločamo. Sama se običajno pozanimam tudi pri ljudeh, ki jim zaupam, ker so dobri poznavalci določenega področja. Predvsem pa se ne pustim premamiti trenutnim modnim muham, privlačni reklami ali lepi embalaži, odločam se glede na vsebino.
Kako pa v svoje življenje vključujete skrb za okolje oziroma okoljsko ozaveščenost?
V vsakdanjem življenju skušam ravnati čim bolj preudarno. Preden se odpravim po nakupih, razmislim, kaj zares potrebujemo in česa ne. Če se le da, sadje in zelenjavo kupujem pri lokalnem pridelovalcu ali na tržnici, v trgovino hodim z vrečko iz blaga, najraje grem s kolesom ali peš. Doma ločujemo in pazimo, da ne kupujemo preveč plastične embalaže, kljub temu pa se vsak teden nabere za cel koš plastike, ki se, kot vemo, razgrajuje zelo počasi. Ogromno malenkosti, ki so prijazne do okolja, se da vplesti v vsakdan – stvari se da večkrat uporabiti, reciklirati, izmenjevati s prijatelji. V službi smo denimo vodo iz plastenk zamenjali z vodo iz pipe – tudi to je preudaren pristop.
Verjetno imate zelo dober uvid v razmerja moči v družbi. Ali ljudje s svojim ravnanjem lahko vplivamo na čistejše okolje? Če recimo ločujemo odpadke, zapiramo vodo, obenem pa vemo, kako okolje zastruplja industrija ipd.?
Politiki imajo pred volitvami običajno polna usta obljub o varovanju okolja, potem pa od tega ni nič ali pa je bore malo. Zato moramo državljani vztrajno opozarjati na okoljske probleme, pa tudi dajati zgled s svojim ravnanjem. Če nas bo veliko, ni vrag, da se zadeve ne bi spremenile. Spremembe se, korak za korakom, tudi že dogajajo, zdi se mi, da vse več ljudem ni več vseeno, kaj se dogaja z okoljem. Marsikdo tudi že vidi prihodnost v tako imenovanih zelenih programih razvoja. Konkretno: kar 60 odstotkov Slovenije pokrivajo gozdovi, zakaj ne bi znova spodbudili lesnopredelovalne industrije, ki je bila včasih pri nas že dobro razvita? Ali pa zeleni turizem? S samooskrbo s hrano bi lahko zagotovili zdravo hrano, hkrati pa podprli domače pridelovalce … Slovenija ima tu ogromno možnosti in priložnosti, samo udejanjati jih je treba.
Vaš poklic zagotovo zahteva protistresen program. Kako stres zaznamuje vaše življenje in kako se soočate z njim?
S stresom se soočam bistveno lažje kot nekoč. Včasih me je prizadela vsaka neupravičena kritika ali neresnično pisanje v komentarjih v spletu, kjer se za anonimnostjo skrivajo raznorazni spremljevalci medijev. Danes anonimnih komentarjev niti ne berem … Delo, ki ga opravljam, je zaradi nenehnega lovljenja rokov in zadnjih novic sicer stresno, a je stres največkrat pozitiven, ustvarjalen. Poleg tega z leti postaneš večji rutiner, delo bolje poznaš, bolj si suveren, predvsem pa znaš ločiti, kaj je bolj in kaj manj pomembno.
Če pogledamo fotografije v družbenih omrežjih in podobno, bi sklepali, da ljudje v Sloveniji vedno bolj zdravo živimo – vsi telovadijo, zdravo kuhajo, po drugi strani pa jih vedno večje jemlje antidepresive. Kako za zdravje skrbite sami?
Zdravje je za Slovence zelo pomembna vrednota, kar potrjujejo tudi raziskave. Kako skrbijo zanj, pa je odvisno od posameznika. Sama sem prepričana, da moramo biti, ko gre za zdravje, proaktivni. Časi, ko smo vse rešitve pričakovali od zdravnika, so mimo. Ko gremo k zdravniku, je že pozno, za svoje zdravje moramo najprej poskrbeti sami, pomembna je preventiva. Glede tega prisegam predvsem na gibanje, na šport.
Kako skrbite za dobro psihofizično počutje? Meditirate?
Ljudje smo različni, nekateri se radi umirijo, jaz pa se moram gibati. Zame je meditacija hoja, tek v naravi, dolgo plavanje v morju in lebdenje v vodi. Ko je po plavanju, partiji tenisa, teku ali hoji telo prijetno utrujeno, je tudi um spočit. Misel je bolj sveža, čista, trezna, manj obremenjena.
Torej ste ljubiteljica narave. Kje ste najraje?
Najraje sem na morju. Vsi smo verjetno navezani na kraj, kjer smo se rodili in preživeli otroštvo. Morje je del mojega življenja, morje je dom. Podoba, zven in vonj morja so mi ljubi, domači. Rada imam tudi hribe, vendar nisem hribolazec, prej bi rekla, da sem nekakšen sprehajalec na hribčke. Nasploh sem rada zunaj, v naravi; dnevi, ko mi ne uspe vsaj za urico ven, se mi zdijo kar nekako izgubljeni.
So pred vami morda kakšni novi karierni izzivi?
Delo, ki ga opravljam, je vsakodnevni izziv. Vsak dan je nov, saj prinaša nove zgodbe, nove akterje, sveže novice. Tega poklica ne opravljaš zato, da bi napredoval po lestvici, ampak zato, ker je vsak dan nov izziv. In vsak drugačen. V bistvu imam srečo, da opravljam delo, ki me veseli. Vsi se v mladosti iščemo, razmišljamo o raznovrstnih poklicih – sama sem denimo razmišljala tudi o študiju matematike ali psihologije. Ko pa najdeš pravo stvar, te zagrabi. In za novinarstvo je to še posebej značilno. Televizija pa je nasploh medij, za katerega velja, da te hitro posrka vase, saj tu ni odločujoča samo beseda, ampak sta tu še ton in slika. Televizija deluje na vse naše čute, kar velja ne samo za gledalce, ampak tudi za ustvarjalce.
Torej menite, da bomo ljudje v prihodnje še spremljali klasične medije?
Današnja tehnologija omogoča, da smo vsi nenehno v stiku z informacijami, splet ponuja morje podatkov, besed, številk, podob, posnetkov … Mislim pa, da smo ljudje v osnovi preleni ali pa premalo vešči, da bi sami delali selekcijo oziroma kakovosten izbor vsega, s čimer nas bombardirajo sodobna komunikacijska sredstva. In tu je priložnost in prihodnost medijev: če bomo ponujali kakovosten, relevanten, kredibilen izbor preverjenih informacij, nas bodo ljudje verjetno še naprej brali, poslušali in gledali. Prihodnost klasičnih medijev je v udarnih preiskovalnih zgodbah, v kredibilnosti in kakovosti.
Lahko strnete, kaj je za vas eko način življenja?
Eko način življenja je zame predvsem preudarno življenje. Preudarno v razmišljanju, obnašanju, ravnanju. Je razmišljanje o tem, kaj sploh zares potrebujemo, in odločanje na osnovi razmisleka. In je zavedanje, da naše odločitve vplivajo na življenje drugih ter na okolje, v katerem živimo skupaj.