Anton Komat se je že davno odrekel potrošništvu, saj je to žaljivo in poniževalno. Gonilna sila in prvi obraz upora proti uničevanju narave in duš ljudi v Sloveniji, kolumnist, predavatelj, avtor odmevnih knjig in publikacij, med katerimi je tudi povsem sveža z naslovom ZEMLJA, VODA, SEME, svari, da smo v coni razcepa, in če ne bomo uvedli radikalnih sprememb, nas čaka propad. To sicer ni nič novega pod soncem, saj je, ker niso našle izhoda, propadlo že mnogo civilizacij. Zato smo zdaj na potezi ljudje, ni več časa za brezbrižnost in lažno upanje.
Z njim smo se ozrli na leto 2017 in ga povprašali, kaj si lahko obetamo v prihodnosti. Odgovor na to pa pravzaprav tiči v nas samih in je odvisen od tega, če bomo zbrali dovolj moči in se aktivirali: »Močna lokalna skupnost je temelj preživetja v tem ponorelem svetu. Slovenija se bo obnovila v mreži sodelovanja med ljudmi. Če nas bo mnogo, bomo delovali kot jata neznosnih komarjev.«
Leto 2017 so seveda najbolj vidno zaznamovali požari, predvsem požar v Kemisu na Vrhniki. Ta je bil analiziran z vseh zornih kotov, pa vendar, kakšne posledice zdaj, ko je preteklo že nekaj časa, še vedno lahko pričakujemo?
Leta 1995 je izšla moja knjiga Pesticidi, ubijalci življenja, ki je sprožila večletno kampanjo v medijih, kar je prisililo vlado, da je 26. 7. 2001 ustanovila Medresorsko komisijo za varno ravnanje s kemikalijami. Sestavljali so jo predstavniki ministrstev, gospodarstva, znanosti in civilne družbe, ki sem jo zastopal. Leta 2005 so jo preimenovali v Medresorsko komisijo za kemijsko varnost in v njeni sestavi ustanovili stalni odbor za področje kemijskih nesreč. Za odlično delo smo po izjavah delegacij iz Bruslja postali vzor drugim državam. Vendar je komisija postala trn v peti agrokemičnemu lobiju, zato so jo politiki »ugasnili«. O ukinitvi ni bil sprejet noben formalen sklep, bila je preprosto »izbrisana«. Če bi komisija skupaj z odborom preživela, se katastrofa v Kemisu zanesljivo ne bi zgodila. Strupi niso »izginili«, prestopili so v prehransko verigo. Zato meritve zraka in vode kažejo nenevarne koncentracije, povsem drugačne rezultate bodo pokazale analize tkiv živali in človeka, v katerih se bodo strupi biomagnificirali še desetletja. Za to pa potrebujemo verodostojen biomonitoring, ki bi ga morali izvajati usposobljeni ljudje, predvsem biologi, toksikologi in epidemiologi …
Nenehno opozarjate tudi na to, da nam grozi prehranska kriza. To se, v obilju in poplavi hrane, ki jo ponujajo prehranske verige, za marsikoga bere kot znanstvena fantastika, čeprav bi lahko glede na izjemno slabo kakovost živil, ki nam jih ponujajo, lahko upravičeno dejali, da prehransko krizo na neki način že doživljamo. Kaj pravzaprav sploh jemo, kaj vsebujejo industrijski nadomestki hrane, kot jih imenujete?
Nadzor nad hrano so prevzele korporacije, ki prek trgovskih verig uničujejo lokalno samooskrbo. Pri nas je v desetih letih propadlo 16.000 malih kmetij, štiri vsak dan, zato uvažamo že dve tretjini potrebne hrane. Trgovcev ne zanima kakovost hrane, pač pa zgolj njena količina in cena. Posledica mrtve industrijske hrane je prava epidemija degenerativnih obolenj, kot so diabetes, kardiovaskularna obolenja, avtoimunska obolenja, alergije in rak …
Celoten pogovor si preberite v tiskani izdaji revije Bodi eko.
