DomovPogovoriAnton Komat: Politiki so postali servis korporacij, država pa bankomat za prevarante

Anton Komat: Politiki so postali servis korporacij, država pa bankomat za prevarante

Anton Komat se je že davno odrekel potrošništvu, saj je to žaljivo in poniževalno. Gonilna sila in prvi obraz upora proti uničevanju narave in duš ljudi v Sloveniji, kolumnist, predavatelj, avtor odmevnih knjig in publikacij, med katerimi je tudi povsem sveža z naslovom ZEMLJA, VODA, SEME, svari, da smo v coni razcepa, in če ne bomo uvedli radikalnih sprememb, nas čaka propad. To sicer ni nič novega pod soncem, saj je, ker niso našle izhoda, propadlo že mnogo civilizacij. Zato smo zdaj na potezi ljudje, ni več časa za brezbrižnost in lažno upanje. Z njim smo se ozrli na leto 2017 in ga povprašali, kaj si lahko obetamo v prihodnosti. Odgovor na to pa pravzaprav tiči v nas samih in je odvisen od tega, če bomo zbrali dovolj moči in se aktivirali: »Močna lokalna skupnost je temelj preživetja v tem ponorelem svetu. Slovenija se bo obnovila v mreži sodelovanja med ljudmi. Če nas bo mnogo, bomo delovali kot jata neznosnih komarjev.«

- Oglas -

Leto 2017 so seveda najbolj vidno zaznamovali požari, predvsem požar v Kemisu na Vrhniki. Ta je bil analiziran z vseh zornih kotov, pa vendar, kakšne posledice zdaj, ko je preteklo že nekaj časa, še vedno lahko pričakujemo?

Leta 1995 je izšla moja knjiga Pesticidi, ubijalci življenja, ki je sprožila večletno kampanjo v medijih, kar je prisililo vlado, da je 26. 7. 2001 ustanovila Medresorsko komisijo za varno ravnanje s kemikalijami. Sestavljali so jo predstavniki ministrstev, gospodarstva, znanosti in civilne družbe, ki sem jo zastopal. Leta 2005 so jo preimenovali v Medresorsko komisijo za kemijsko varnost in v njeni sestavi ustanovili stalni odbor za področje kemijskih nesreč. Za odlično delo smo po izjavah delegacij iz Bruslja postali vzor drugim državam. Vendar je komisija postala trn v peti agrokemičnemu lobiju, zato so jo politiki »ugasnili«. O ukinitvi ni bil sprejet noben formalen sklep, bila je preprosto »izbrisana«. Če bi komisija skupaj z odborom preživela, se katastrofa v Kemisu zanesljivo ne bi zgodila. Strupi niso »izginili«, prestopili so v prehransko verigo. Zato meritve zraka in vode kažejo nenevarne koncentracije, povsem drugačne rezultate bodo pokazale analize tkiv živali in človeka, v katerih se bodo strupi biomagnificirali še desetletja. Za to pa potrebujemo verodostojen biomonitoring, ki bi ga morali izvajati usposobljeni ljudje, predvsem biologi, toksikologi in epidemiologi. 

Koliko takšnih potencialnih ekoloških bomb je v Sloveniji in kako bi morali postopati tako odločevalci kot državljani, da ne bi več prišlo do takšnih katastrof?

- Oglas -

Ne vem, najbrž jih ni malo. Izjava predsednika vlade, da je bil požar v Kemisu »dobra« šola za ministrico in vse druge, je milo rečeno črni humor. Kdo bo plačal šolnino za »dobro« šolo oblasti? Kdo drug kot ljudje brez imen, ki bodo polnili statistična poročila o rakavih obolenjih. Ali umor anonimnih ni umor? Namesto da bi vlada obudila k delu Medresorsko komisijo, je imenovala nekakšen odbor, ki nima nobenih znanj toksikologije. Najbrž je bil to tudi cilj oblasti. Toda zamolčana resnica pride slej ko prej na dan.

Ali menite, da smo se iz te katastrofe v Sloveniji le kaj naučili? Ali se zadeve premikajo v pravo smer?

Tisti, ki o teh problemih kaj vedo, niso bili vključeni v reševanje posledic, kar je bil tudi cilj brezvestne politike. Dolgoročne posledice bodo seveda nosili prebivalci in ekosistem. Če ne bo voden primeren biomonitoring, bo problem potonil v pozabo. Naj opozorim na primer katastrofe s PCB-ji v Krupi, ki so jo odkrili leta 1983 – 13 ton PCB-jev se je izpralo v kraško podzemlje, izparelih 27 ton pa je kontaminiralo prst in organizme. Leta 2011, torej 28 let po odkritju, so bili PCB-ji  najdeni  v velikih koncentracijah v celotni prehranski verigi, od mleka, jajc, mesa do rib. Pri ribah so izmerili v svetu doslej najvišje vrednosti. Na prostovoljcih so opravili analize krvnega seruma in materinega mleka in prav tako našli močno povečane koncentracije PCB-jev. Pri ljudeh je najdena povišana incidenca raka na jetrih, vendar odgovorni ne storijo ničesar. Meritve so bile opravljene dolgih 28 let po odkritju kontaminacije! Kaj neki bodo pokazale meritve čez 28 let na območju Vrhnike in ribah reke Ljubljanice?

Anton Komat

V senci požarov pa je letos potekal in še poteka tudi boj za ohranitev evropske   Amazonke – reke Mure. Kaj si lahko, poleg možnega poslabšanja kakovosti podtalnice, obetamo, če uspejo na reki Muri postaviti načrtovane hidroelektrarne?

- Oglas -

Ne bo jim uspelo, kajti odpor lokalnega prebivalstva je množičen in odlično organiziran. Več kot štiridesetim slovenskim NVO, združenim pod geslom »Rešimo Muro«, so se priključile številne tuje organizacije, od WWF, avstrijskega Naturschutzbunda, madžarske Drava Federation do hrvaškega Zeusa. Pripravlja se Unescov biosferni rezervat Mura-Drava-Donava, v katerem sodeluje pet držav,  Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Srbija in Slovenija. Norost je, da bi za nekaj odstotkov električne energije, kot jo nudi NEK, uničili 50 km edinstvenega ekosistema reke Mure.

Ali lahko k temu pripomorejo tudi navadni državljani? Gospod Macerl je v prispodobi dejal, da ljudje v boju s korporacijami in državo pozabijo, da lahko tudi majhen komar človeku pokvari spanec.

Po spletu nenehno krožijo številne peticije, tako evropskih kakor tudi naših pobud civilne družbe. Le klik je potreben, da vsakdo podpre te pobude aktivistov. Če nas bo mnogo, bomo delovali kot jata neznosnih komarjev. Tako je bilo pri pobudi za vnos pravice do vode v Ustavo RS, ko smo v Sloveniji v treh etapah zbrali več kot 100.000 podpisov in oblast je bila prisiljena zahtevo ljudstva vnesti v Ustavo. Podobno se dogaja na evropski ravni, ljudje so se prebudili in peticije dosegajo večmilijonske številke, ki jih politiki morajo upoštevati. Tako se dela, vsak dan, ne le na volitvah, ki nam itak navržejo reprodukcijo obstoječega.

Vse kaže, da bomo do novembra 2018 le dobili Magnino lakirnico. Se ljudje zavedajo, kaj to pomeni za zdravje ljudi in okolje?

Emisije lakirnice so stvar nadzora, za katerega pa pri nas vemo, da ni učinkovit. Bolj me skrbi brezbrižen odnos do kmetijskih zemljišč. Betoniramo in asfaltiramo jih v tempu, ki mu ni para v Evropi. Od osamosvojitve smo izgubili 100.000 ha kmetijskih površin, več kot celotna Nemčija v času od 2. svetovne vojne! Ne zavedamo se, da je ohranjanje kmetijskih zemljišč prvovrstno vprašanje nacionalne varnosti vsake države. Oklepniki ne bodo razvažali hrane, niti je ne bodo dostavljali specialci.

Kako si razlagate, da je do tega prišlo v letu 2017, ko že prav vsi poudarjajo, da je prihodnost v vrnitvi k naravi, in na vsakem koraku beremo, poslušamo o zelenem, trajnostnem razvoju?

Pojem trajnostni razvoj je politična skovanka, ki si jo je pred nekako tridesetimi leti izmislila norveška predsednica Gro Brundtland. Danes je to postal žvečilni gumi, ki ga vsakdo nateguje po svoji želji oziroma potrebah. Zavedati se moramo, da trajnostni razvoj ni več mogoč, človeštvo potrebuje »trajnostni umik« iz kvantitete v kvaliteto življenja. Prepričan sem, da ravno produkcija krame, bedno potrošništvo in razkroj socialne mreže povzročajo grozljive posledice na dušah ljudi. V EU je ta čas več kot 38 % ljudi, ki imajo psihične težave, od depresij, anksioznosti do raznih oblik zasvojenosti. Zahodna civilizacija propada pred našimi očmi, natančno tako, kot je preroško napovedal Oswald Spengler že leta 1923 v svoji sijajni knjigi Zaton Zahoda. Sledeč sistemski teoriji, smo v coni bifurkacije, v coni razcepa, in če ne bomo uvedli radikalnih sprememb, nas čaka propad. Zla znamenja se kopičijo, vse bolj nas požira entropijski vrtinec. Nič novega pod soncem, že mnogo civilizacij je propadlo, ker niso našle izhoda. Na potezi smo ljudje, ni več časa za brezbrižnost in lažno upanje.

Semena

Se je v Sloveniji na ekološkem področju v letu 2017 zgodilo še kaj, kar smo zaradi drugih pompoznih novic in preusmerjanja pozornosti državljani spregledali, pa bo vplivalo na naše življenje in zdravje?

Nenehno nas bombardirajo s popolnoma nepomembnimi informacijami in aferami, ki odvračajo pozornost ljudi od bistvenih problemov preživetja. Teh pa je mnogo in o teh problemih pišem v svojih knjigah. V njih najdete tudi rešitve.

Nenehno opozarjate tudi na to, da nam grozi prehranska kriza. To se, v obilju in poplavi hrane, ki jo ponujajo prehranske verige, za marsikoga bere kot znanstvena fantastika, čeprav bi lahko glede na izjemno slabo kakovost živil, ki nam jih ponujajo, lahko upravičeno dejali, da prehransko krizo na neki način že doživljamo. Kaj pravzaprav sploh jemo, kaj vsebujejo industrijski nadomestki hrane, kot jih imenujete?

Nadzor nad hrano so prevzele korporacije, ki prek trgovskih verig uničujejo lokalno samooskrbo. Pri nas je v desetih letih propadlo 16.000 malih kmetij, štiri vsak dan, zato uvažamo že dve tretjini potrebne hrane. Trgovcev ne zanima kakovost hrane, pač pa zgolj njena količina in cena. Posledica mrtve industrijske hrane je prava epidemija degenerativnih obolenj, kot so diabetes, kardiovaskularna obolenja, avtoimunska obolenja, alergije in rak. Globalna prehranska kriza trka tudi na naša vrata, sistem je pred razpadom, saj industrijsko kmetijstvo, ki polni markete, uničuje rodnost prsti s hitrostjo, da bo v roku dveh generacij propadel ves zgornji ustroj kmetijskih površin. Tako dokazujejo tuje analize. Narod, ki ne zmore samooskrbe z večino potrebne hrane, je obsojen na propad. Tak je nauk zgodovine. Zamislimo se.

Kje je rešitev, lahko takšen črni scenarij, ki ga napovedujete, še kako preprečimo?

Rešitev je obuditev lokalne samooskrbe z osnovnimi atributi biotskega preživetja. Lokalna skupnost si mora zagotoviti bivališča, energijo, hrano in vodo, obleko in obutev, šolstvo in zdravstveno varstvo, kulturno identiteto in lokalno demokracijo. Razvoj lokalne preživetvene ekonomije bogati lokalno skupnost, saj ves denar ostaja njenim prebivalcem. Druge nujno potrebne stvari lahko pridobimo z mednarodno menjavo.

Kaj vse nam v Sloveniji lahko še uniči okolje in posledično počutje in zdravje? Na kaj moramo biti še posebej pozorni?

Obstajajo trije biotski temelji preživetja, rodovitna prst, pitna voda in semena tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. O tem govori moja nova knjiga Zemlja, voda, seme. Nekaj sem že povedal o zemlji, glede vode naj dodam, da je Slovenija že dolgo v vodnem stresu. Vodni stres se izkazuje v treh pojavih, sušah, poplavah in upadanju nivoja talne vode. Vse troje se že dogaja, vendar se problem zakriva z govoričenjem o klimatskih spremembah. V resnici je krivo barbarstvo, ki se dogaja nad našimi vodotoki. Regulacije rek, ki se kamuflirajo kot borba proti poplavam, povzročajo, da nam odteka več vode, kot nam jo prinese vodni krog. Torej imamo v deželi negativno vodno bilanco. To so lansko leto javno priznali hidrologi. V Sloveniji trosijo iluzijo o obilju vode, vendar vsaka iluzija prinese streznitev. Če bodo vodni viri zastrupljeni, bomo žejni. Če bodo privatizirani, bomo vodo drago plačevali. Ne smemo se pustiti prepeljati žejne čez vodo! Izumrlo nam je več kot 70 % tradicionalnih sort kulturnih rastlin, zato je skrajni čas, da rešimo, kar se rešiti da. Semena so temelj prehranske suverenosti naroda in predmet možnega agroterorizma korporacij. Kmet ima lahko štiristo hektarjev njiv in štiristo konjskih traktorjev, če pa ne bo imel svojih semen, je na milost in nemilost prepuščen korporacijam. Danes je hrana strateško orožje in predmet mednarodnega izsiljevanja.  

Anton Komat

Katere so tiste osnovne spremembe, ki jih lahko naredimo sami, da se zavarujemo pred škodo, ki nam jo povzroča onesnaženje – tako okolja kot naših misli?

Učimo se, berimo prvovrstne vire in bodimo pozorni, kaj se dogaja okrog nas. Povezujmo se v iniciative, ki se borijo za boljšo kakovost življenja. V slogi je moč, če pa bomo obtičali kot prah nemočnih posameznikov, bodo z nami zlahka manipulirali. Strah je strahotno orožje.

Vedno več govorimo tudi o zeleni rasti, ki pa je še vedno zgolj črka na papirju, in tudi če je zelena, je še vedno rast. Smo že dojeli, kaj za okolje in ljudi pomeni nenehna rast, ki si je pravzaprav še želimo? Do kam še lahko rastemo?

Ne moremo neomejeno rasti na planetu omejenih virov. To je filozofija rakavega tkiva, ki ubije gostitelja, s tem pa še sebe. Torej je morilska in samomorilska hkrati. Če je ekologija veda o ekosistemih planeta, bi morala biti ekonomija veda o dobrem gospodarju na tem planetu. Današnja ekonomija pa je ekonomija roparja, izkoriščevalca in uničevalca, zato moramo definirati ekonomijo preživetja, ki bo temeljila na simbiozi ljudi in narave.

Se da modernemu potrošniškemu načinu življenja sploh še zoperstaviti?

To je stvar osebnega prepričanja in trdne odločitve. Zame je potrošništvo žaljivo in poniževalno, zato sem se mu že davno odrekel. Kupujmo tisto, kar resnično potrebujemo, in to kakovostno blago, ki se lahko vzdržuje. Osebno stavim na kakovostno življenje, zato z nakupi podpiram lokalne obrtnike, male trgovce in male kmete. Zavedam se, da s tem podpiram lokalno ekonomijo preživetja ljudi, ki sem jim sosed. Redno obiskujem lokalne tržnice in kupujem pri malih kmetih hrano, ki je sam ne pridelam na vrtu. Le redko zaidem v supermarket, morda po kakšno začimbo. 

Slovenijo prebivalci večinoma vidijo kot majhno zeleno državico. Morda za konec zato vprašanje, kako dolgo bo še zelena oziroma kako zelena v resnici je.

Vse je odvisno od prebivalcev zelene deželice. Če bodo tako brezbrižni, kot je bila večina do zdaj, se bomo kmalu spremenili v kolonijo korporacij. Najbrž ne želite živeti v državi natakarjev in trgovk, varnostnikov in snažilk. Namesto prelestne kulturne krajine, ki smo jo podedovali od prednikov, bomo potomcem pustili »hamburger pokrajino«, bolno pokrajino, v kateri obolevajo vsi prebivalci, tudi ljudje. Za prijaznejšo prihodnost se je treba potruditi, kajti politiki so postali servis korporacij, država pa bankomat za prevarante in tajkune. Pomembno je, da afirmiramo lokalno skupnost, jo naredimo učinkovito in jo s tem opolnomočimo. Močna lokalna skupnost je temelj preživetja v tem ponorelem svetu. Slovenija se bo obnovila v mreži sodelovanja med ljudmi.   

Pa še nekaj besed o tem, kaj na ekološkem področju napovedujete za leto 2018?

Nisem vedeževalec, da bi napovedoval. Tisti, ki napoveduje, začenja vedno iz preteklosti, jaz pa živim tukaj in zdaj. Lahko le ponovim, da živimo v prelomnem času in da je potrebna aktivacija vsakega posameznika. V kaotičnem času, v katerem živimo, je dragocen prispevek prav vsakogar, ker se v času multiplicira. Nimamo več časa za brezbrižnost, apatijo in brezvoljnost. Nihče ne bo postoril sprememb namesto nas, niti politika niti znanost niti Božiček. Zaratustra je rekel: »Premakni se, sicer te premaknejo drugi!« 

- Oglas -
Anja Kralj
Anja Kralj
Anja Kralj je novinarka, ki piše in spremlja zanimive tematike s področja zdravja in ekologije ter pokriva aktualne dogodke doma in po svetu. Najrajši se loti interjujev in resničnih zgodb z zanimivimi znanimi in manj znanimi osebami.

NAJNOVEJŠE