Ana Lukner: Čut za dobrodelnost je prirojen

Pogovarjali smo se z Ano Lukner, ki s pomočjo svoje dobrodelne organizacije Anina zvezdica pomaga mnogim slovenskim družinam, ki so se znašle na ali pod pragom revščine. S pomočjo svojih akcij povezuje ljudi z vseh koncev Slovenije, ki za ta namen zbirajo hrano.

Kako se je začela vaša dobrodelna pot?

Mislim, da je čut za dobrodelnost prirojen. Veliko pa je odvisno tudi od vzgoje. Mislim, da sem bila tako od staršev vzgojena tako, da je potrebno soljudem nuditi pomoč, včasih pa nekomu nameniti samo lep pogled, nasmeh ali prijazno besedo. Vedno sem si želela pomagati, zato je bilo vprašanje časa, kdaj se bom začela s tem ukvarjati. To se je začelo razvijati spontano – za moj rojstni dan leta 2010, ko sem svojim bližnjim prijateljem izrazila željo, da namesto daril raje prinesejo hrano in da jo razdelimo med ljudi, ki jo resnično potrebujejo. Že takrat je bila odzivnost zelo dobra in že takrat smo lahko pomagali 37 družinam.

Kaj je cilj Anine zvezdice?

Vedno pravim, da sta dva cilja. Prvi je absolutno premik v glavah ljudi. Mislim, da smo vsi skupaj kar malo zaspali. Naše moralne vrednote, naša kultura, ljubezen, torej stvari, ki v življenju res nekaj štejejo,  tega skoraj da več ni. In v bistvu želim narediti premik v glavah ljudi. Mislim, da smo to z Anino zvezdico dosegli. V največji krizi smo na noge dvignili celo Slovenijo in ljudi med seboj povezali. Manjka nam povezanost, to, da ljudje spet v nekaj verjamejo in zaupajo. Drugi cilj Anine zvezdice je pa ta, da se absolutno pomaga socialno ogroženim družinam, ki jih je pri nas zares ogromno. Je pa tako, Anina zvezdica je zelo preprost koncept, zelo transparenten, ne zbiramo finančnih sredstev, kar pomeni, da smo od vseh popolnoma neodvisni in je to naš prosti čas. To ni profesionalna organizacija, ampak organizacija s srcem. Vsi, ki smo tukaj, delamo res z ljubeznijo in vsak paket je zapakiran z ljubeznijo. Največji cilj Anine zvezdice pa je, da bi naredili takšen premik v glavah ljudi, da Anina zvezdica ne bo več potrebna.

Se v vaših paketih najde še kaj poleg hrane?

Ne, samo hrana in pa tudi nekaj kozmetike – sedaj imamo celo, v sodelovanju s kozmetičnim podjetjem, Anina zvezdica gel za tuširanje ter kremo za obraz in telo. Vse je zelo transparentno. Tudi podjetja, ki proizvajajo hrano, nam prinesejo samo hrano. Ostala podjetja pa zbirajo hrano med svojimi zaposlenimi. V naši decembrski akciji je 150 podjetij po Sloveniji zbiralo med sabo en teden in potem so pripeljali, kar je bilo pač zbrano. Tudi šole, na njih sem najbolj ponosna, saj otroci zbirajo hrano in se učijo. To je zanje zelo vzgojno.

Kaj pa ste zdaj skozi ta tri leta spoznali o ljudeh in njihovi pripravljenosti za pomoč?

Zelo smo pripravljeni pomagat. Samo treba je bilo ta pokrovček odpreti in dati neko piko na i. Mislim, da smo Slovenci eden izmed vodilnih narodov na svetu, kar se tiče dobrodelnosti. In če obstaja en sam povod, ena ideja, v katero lahko zaupamo, smo narod, ki se izredno združimo. Menim pa, da smo trenutno zelo razdruženi, v vseh pogledih. In nam manjka nekaj takih stvari, ne govorim zgolj o dobrodelnosti, temveč na splošno, ki bi nas povezale in nam dale možnost, da v nekaj verjamemo in si med sabo pomagamo. Smo premalo enotni in premalo nacionalni. In to opažam. Veliko ljudi me je vprašalo, če sem presenečena nad odzivom Slovencev, ki pomagajo pri Anini zvezdici, in sem odgovorila, da ne. Nisem presenečena, zato ker sem verjela v to in verjela v ljudi. In verjamem v Slovence, le zbuditi jih je treba.

Pa se je pomoč v letih, ko je kriza vse globlja, zmanjšala?

Mislim, da ravno tisti, ki nimajo veliko, raje pomagajo in kaj dajo. Se odpovejo čemu in tudi sami povedo, da so bili tudi sami v takšni situaciji. Pri meni delujejo tudi nekateri, ki so dobili pomoč, zdaj pa jo prinesejo.

Skozi vsa ta leta ste spoznali veliko žalostnih zgodb ljudi, ki so se znašli na oz. pod pragom revščine. Ali je kakšna izmed teh zgodb, ki se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Zgodb je ogromno. Veliko se mi v spomin vtisnejo otroci staršev. Sploh, kadar dobijo hrano in se razveselijo, na primer kakšne sladkarije. Pred kratkim smo imeli t.i. Hair spa dan, kjer smo 21 ljudem omogočili oblikovanje pričeske in smo lansirali dva naša, prej omenjena izdelka. Ljudje so bili hvaležni, da smo jim lahko omogočili obisk pri frizerju, saj si le-tega nekateri res ne morejo privoščiti tudi po več let. Težko je izpostaviti kakšno zgodbo, ker je vsaka specifična. Lahko pa povem, da sem se jaz od teh ljudi ogromno naučila, so zelo trdno na tleh, govorim seveda o tistih ljudeh, ki so res socialno ogroženi. Njihova hvaležnost, realnost in skromnost je nekaj, kar nam, ki nismo socialno ogroženi, manjka. Moram pa poudariti, da veliko ljudi socialno denarno pomoč izkorišča. Veliko družin, ki smo jim pomagali, ne prejema socialne podpore, pa bi jo po mojem mnenju morali. Cenzus za prejem socialne denarne pomoči presežejo za na primer 40 centov.

Takšna dobrodelna akcija oz. ravnanje zahteva veliko organizacije. Kako vam uspe vse uskladiti?

To je noro. Jaz se trudim, da bi posneli en dokumentarni film, ker je na ven morda vse videti enostavno, kar pa še zdaleč ni tako. Veliko je stresa, potrebna je sprotna organizacija, saj sploh ne veš, kaj lahko pričakuješ. Ko v enem tednu dobiš 74 ton hrane, se vprašaš, kaj narediti. Vseeno pa zaupam svoji intuiciji in poskušam vse čim bolj spontano razvijat. Je pa res, da prostega časa ni oz. je to moje preživljanje prostega časa. Mislim, da ga tako najbolj koristno preživljam.

Kakšni so načrti za naprej?

Za naprej imamo pripravljenih kar nekaj presenečenj in novosti.