Prijava
Še vedno ni povsem jasno, kaj je krivo za razvoj Alzheimerjeve bolezni, oblike demence, za katero zboleva vedno več starostnikov. Do nedavnega je veljalo, da je t. i. amiloidna hipoteza najbolj prepričljiva razlaga. Vendar pa nove ugotovitve postavljajo to hipotezo pod vprašaj. Klinična testiranja zdravil, ki so bila razvita prav na osnovi amiloidne hipoteze, ne prinašajo pričakovanih rezultatov. Tako se zdi, da so vzroki za Alzheimerjevo bolezen kompleksnejši in da še ne poznamo vseh dejavnikov, ki vplivajo na razvoj bolezni …
Amiloidna hipoteza se je uveljavila že v 80. letih prejšnjega stoletja
V skladu z amiloidno hipotezo naj bi bile za odmiranje in degeneracijo nevronov, torej za dva procesa, ki sta tipična za Alzheimerjevo bolezen, krivo kopičenje beljakovine amiloid beta, za katero se uporablja tudi poimenovanje beljakovina Aβ. Sumljivi beljakovinski plaki so bili v možganih osebe, ki je umrla za demenco, prvič odkriti že pred več kot stotimi leti, vendar takrat še ni bilo jasno, za katero beljakovino gre. Beljakovina amiloid beta je bila nato odkrita leta 1984. Od tedaj je veljala za enega izmed glavnih osumljencev.
Številni znanstveniki so se strinjali, da je verjetnost za to, da je za Alzheimerjevo bolezen v največji meri kriv prav amiloid beta, precejšnja. Toda kot omenjeno, zdravila, ki so bila razvita z upoštevanjem amiloidne teorije, ne učinkujejo v skladu s pričakovanji. V znanstveni reviji The New England Journal of Medicine je bilo mogoče pred nedavnim zaslediti študijo, ki opisuje rezultate dveh kliničnih testiranj učinkovine, imenovane gantenerumab. V obeh primerih je šlo za tretjo fazo kliničnega testiranja.
Izkazalo se je, da je gantenerumab sicer odstranil amiloidne obloge, vendar to ni bistveno vplivalo na kognitivne funkcije. Tako se zdi, da luknje v spominu in druge kognitivne težave, značilne za Alzheimerjevo bolezen, ki jo uvrščamo med nevrodegenerativna obolenja, niso tako tesno povezane z amiloidnimi plaki v možganih, kot se je verjelo do nedavnega. K temu, da se zdi amiloidna hipoteza vse bolj vprašljiva, pa prispeva tudi dejstvo, da so amiloidne obloge pogosto odkrite tudi v možganih starostnikov, ki nimajo Alzheimerjeve bolezni ali drugih resnejših kognitivnih težav. Pri tem se pojavljajo celo trditve, da se nekatere študije, ki podpirajo amiloidno hipotezo, sklicujejo na ponarejene dokaze.
Monoklonska protitelesa lahko odstranijo obloge, a to ne vpliva nujno na kognicijo
V vsakem od kliničnih testiranj, ki sta bili predstavljeni v reviji The New England Journal of Medicine, je sodelovalo po 1000 bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. Šlo je za osebe, pri katerih je bila bolezen v zgodnji fazi in še ni pretirano napredovala. Kot nakazano, je gantenerumab, ki spada med monoklonska protitelesa, odstranil precej amiloidnih oblog, medtem ko pri placebu ni bilo mogoče opaziti tovrstnega učinka, vendar pa se kognitivne funkcije zaradi tega niso izboljšale. Gantenerumab je sicer precej podoben dvema drugima učinkovinama, ki se že uporabljata pri bolnikih z zgodnjo obliko Alzheimerjeve bolezni, in sicer zdraviloma oziroma učinkovinama aducanumab in lecanemab. V vseh treh primerih gre za sintetična protitelesa, ki se vežejo na beljakovino amiloid beta v možganih in jo tako pomagajo odstraniti.
So potrebna dolgotrajnejša testiranja ali je morda čas za boljšo razlago?
Klinični testiranji sta trajali 116 tednov. V tem obdobju so bolniki vsaka dva tedna prejeli odmerek gantenerumaba ali placebo. Na začetku in na koncu je bila ocenjena stopnja kognitivnega upada, pri čemer se je uporabila lestvica za ocenjevanje klinične demence CDR-SB. Po 116 tednih, torej po več kot dveh letih, so bile spremembe pri tistih, ki so prejemali gantenerumab, primerljive s spremembami pri tistih v kontrolni skupini (pri nobeni od teh skupin ni bilo mogoče zaznati bistvenega izboljšanja kognitivnih funkcij). Nasprotniki amiloidne hipoteze menijo, da je čas, da se poišče prepričljivejša razlaga, saj je to nujen korak pri iskanju učinkovitega zdravila, medtem ko tisti, ki zagovarjajo stališče, da amiloidne hipoteze ne smemo odpisati prehitro, verjamejo, da bi bili rezultati kliničnih testiranj lahko drugačni, če bi se obdobje testiranja gantenerumaba nekoliko podaljšalo. Dobri dve leti se zdita na prvi pogled precej dolgo obdobje, vendar ni povsem izključeno, da pozitiven vpliv na kognicijo zahteva še malce več časa.
