Prijava
Ahilova tetiva povezuje mečne mišice s peto. Gre za zelo občutljiv del telesa, ki se lahko hitro vname oziroma poškoduje. Še posebej velika nevarnost za poškodbe obstaja pri profesionalnih športnikih, seveda pa lahko pride do poškodb tudi med rekreacijo, če pretiravate z intenzivnostjo ali če pred začetkom ne poskrbite za ogrevanje in raztezanje.
Včasih je potrebna operacija ahilove tetive
Kadar se ahilova tetiva natrga, je običajno potreben operativni poseg, vendar pa si lahko v primeru manjših težav oziroma povečane občutljivosti tega predela pogosto pomagate kar sami.
Ahilova tetiva in poškodbe
Iz zgodovine poznamo grškega vojščaka Ahila, ki je bil nepremagljiv atlet in pravi neranljivi vojščak. Edina ranljiva točka njegovega telesa je bila peta, vendar lahko po današnjih spoznanjih sklepamo, da je bila Ahilova šibka točka njegova petna tetiva. Nekaj osnovnih napotkov in oblik zdravljenja nam je podal Frančišek Oberstar je višji fizioterapevt in profesor socialne pedagogike. Zaposlen je v zasebni fizioterapiji Oberstar.
Anatomija
Ahilovo tetivo v človeškem telesu tvorijo aponevroza, tj. široka kita, mišice z imenom tendinosis in mišice z imenom gastrocnemius, ki se skupaj z mišico z imenom soleus združijo in preko burze (blazinice, ki onemogoča direkten kontakt Ahilove tetive z kostjo) naraščajo na spodnji del petnice. Ahilovo tetivo oklepa relativno rigidno fibrozno tkivo, ki tvori okoli tetive nekakšen oklep in vsebuje večino krvnega nadomestila za tetivo v tankem krvnem pletežu, ki ga ta oklep obdaja. Gre za specifičnost prehranjevanja Ahilove tetive v primerjavi z ostalimi tetivami, ki se prehranjujejo preko sinovijalne tekočine v tetivnih ovojnicah. To je delček anatomije za lažje razumevanje vzrokov poškodb Ahilove tetive.
Delovanje Ahilove tetive
Ahilova tetiva je najmočnejša tetiva našega telesa, saj lahko prenese pritisk od pet do 10 kg na kvadratni milimeter oziroma v celoti do 1000 kilogramov pri ekstremni obremenitvi. Ahilova tetiva deluje pri odrivu preko gležnja in stopala kot dvoredni vzvod s telesno težo. Posledica tega je, da 80 kilogramski človek potrebuje trikratno moč (240 kg), da pri koraku dvigne celotno telo od tal.
Poškodbe
Kot pri vseh tetivah so degenerativne spremembe vzrok za poškodbe Ahilove tetive. Degenerativne spremembe so značilne za zrelo in zgodnje starejše življenjsko obdobje, tako da se večina poškodb zgodi med tridesetim in šestdesetim letom starosti. Vzroki so različni. Lahko pride do zdrsa stopala pri rekreativnih dejavnostih, kjer je veliko poskokov in hitrih menjav smeri in s tem do veliko »odrivov« (kolektivne igre z žogo). Izjema so poškodbe mladih športnikov, kjer je vzrok direkten udarec po tetivi. Literatura opisuje degenerativno spremenjeno jedro Ahilove tetive. Ko se to jedro spremeni (nekrotizira), kar je več kot tretjina tetive, pride do poškodbe. Poškodbe so lahko delne ali kompletne, ko se pretrga celotna tetiva.
Oskrba
Pri delnih raztrganinah (rupturah) se običajno uporabi imobilizacija (z zamavčenjem, bandažiranjem – tejpingom, v zadnjem času tudi z vakuumskim opornim sistemom), ki je lahko časovno različna glede na obsežnost delne raztrganine. Pri popolnih raztrganinah je potreben zdravniški poseg, ko se opravi rekonstrukcija tetive z različnimi tehnikami. Vendar se tudi pri operativnem posegu ne moremo izogniti sorazmerno dolgi imobilizaciji (šest tednov in več) in uporabi pripomočkov za hojo, kar zajema učenje pravilne hoje s temi pripomočki.
Rehabilitacija pri poškodbah ahilove tetive
Ko bolniku odstranijo imobilizacijo in se že veseli, kako bo lahko zaživel svoje normalno in športno življenje, običajno sledi globoko razočaranje. Vedeti moramo, da dolga imobilizacija, pa kakršnakoli že je bila, pusti negibnost gležnja; in odsotnost otekline v gležnju in stopalu je običajno prej izjema kot pravilo. Poškodovanec izgubi občutek za pravilno hojo. Zaradi oslabelosti mišic in vezi, ki so zelo dolgo mirovale, slabe gibljivosti v gležnju, je poškodovanec nezmožen normalne hoje in s tem prostega gibanja. Začne se proces rehabilitacije, kjer je običajno poudarek na fizioterapiji. Njen program zajema testiranje mišične moči in izmero obsega mišic.
Fizioterapevti ocenijo, koliko mišične moči je še ostalo. Merjenje obsegov mišic je pokazatelj, kako velika je izguba mišične mase. V stopinjah izmerimo gibljivost v imobiliziranih sklepih. Ocenimo velikost in obseg brazgotin in zarastlin. Ocenimo in izmerimo velikost oteklin. Preverimo znanje hoje s pripomočki ali brez njih. Namen rehabilitacije je doseči normalno gibljivost, mišično moč, raztegovanje skrajšanih mišičnih in sklepnih struktur, odpravo zarastlin in brazgotin ter vzpostavitev normalnih cirkulatornih poti venskega in limfnega obtoka. Ne nazadnje je eden izmed najpomembnejših ciljev v najkrajšem mogočem času vzpostaviti pravilno hojo.
Za dosego vseh teh ciljev uporabimo različne metode za povečanje pasivne in aktivne gibljivosti v sklepih. Za skrajšane in oslabele mišice uporabimo raztezanje mišic in obsklepnih struktur. Za gibljivost in pridobivanje moči uporabimo ustrezne vaje (aktivne, asistirane, vaje za moč). Pri vajah za moč si pomagamo z utežmi ali ročnim (manualnim) uporom. Za težave z brazgotinami in zarastlinami uporabimo različno paleto fizikalnih dejavnikov (ultrazvočno terapijo, terapijo z laserskimi žarki, parafinske obloge, frikcijsko masažo). Časovno traja rehabilitacija do primerne povrnitve moči in gibljivosti v sklepih, ki so bili v času zdravljenja negibni, vsaj nekaj tednov.
Da pride do primerne mobilnosti po poškodbi Ahilove tetive, lahko čas imobilizacije pomnožimo z dva, kar pomeni število tednov imobilizacije krat dva. Popolna rehabilitacija pa je običajno še dolgotrajnejša (traja tudi več mesecev) in se jo težko pospeši, ker sta brazgotinjenje in postoperativno vnetje tista elementa, ki pogojujeta čas, potreben za popolno rehabilitacijo. Psihološki element, ki pa tudi ni zanemarljiv, je bojazen poškodovanca, da bi prišlo do ponovne raztrganine. Zato je zelo pomemben osebni pristop fizioterapevta, da vsakega posameznika ozavesti in pripravi na sodelovanje pri vlaganju napora za čimprejšnjo povrnitev v normalen tok gibanja (hoje) in s tem v normalno življenje.
Nekaj naravnih oblik pomoči ob lažjih težavah
Sol in jabolčni kis
Kombinacija jabolčnega kisa in soli lahko pomaga pri ublažitvi vnetja in tako pospeši proces celjenja ahilove tetive. Poskrbi tudi za izboljšano prekrvavitev tega predela, kar je zelo pomembno za hitrejše zdravljenje. V manjšo plastično kad natočite toplo vodo, ki ji dodajte 3 žlice soli in približno 125 mililitrov jabolčnega kisa. V tej mešanici nato namakajte stopala 20 minut. Poskrbite, da bo voda res pokrivala celotni predel ahilove tetive. Postopek ponavljajte vsak dan, dokler ne zaznate izboljšanja.
Ricinusovo in olivno olje
Ena izmed tradicionalnih metod za zmanjšanje občutljivosti ahilove tetive je tudi uporaba mešanice olivnega ali ricinusovega olja. Tudi ta kombinacija deluje protivnetno in pomirjajoče ter zmanjša zatrdelost prizadetega predela. Zmešajte 5 žlic ricinusovega in 3 žlice olivnega olja. Mešanico rahlo segrejte, nato pa jo uporabite za masažo predela, kjer se nahaja ahilova tetiva.
Kurkuma in ahilova tetiva
Morda ena najmočnejših naravnih protivnetnih snovi je kurkuma, natančneje kurkumin, njena aktivna sestavina. Poleg tega, da deluje kurkumin protivnetno, poskrbi tudi za protibolečinske učinke. Tako je kurkuma odlična za nego občutljive/poškodovane ahilove tetive. Potrebujete 3 žlice kurkume, ki ji dodajte toliko vode, da dobite gosto pasto, ki jo nato nanesite na občutljivo območje. Pokrijte s čisto gazo in pustite učinkovati čez noč.
Aloe vera in eterično olje mete
Še ena kombinacija, ki jo je vredno preizkusiti v primeru manjših poškodb ahilove tetive, pa je mešanica gela aloe vere in eteričnega olja mete. Ta kombinacija deluje izjemno pomirjajoče in poskrbi, da bo premikanje že kmalu brez bolečin. Uporabite 5 žlic gela aloe vere (iztisnete ga lahko kar iz listov rastline ali pa ga kupite v lekarni), ki mu dodajte 1 žličko eteričnega olja mete. Dobro premešajte in nanesite na kožo. Pustite delovati čim dlje.
