Prijava
Na intervju je prišla pred dogovorjenim časom in ob zelenem čaju mirno prebirala knjigo Ikigaj – japonska umetnost življenja. Kot je povedala, že dobro desetletje bere knjige za osebnostno rast. Doma ima celotno zbirko Jorgeja Bucaya, Osha, Murakamija. Zadnji množično prebiran roman, ki ga je prebrala, je bil Da Vincijeva šifra. Najobširnejša stvar, ki jo je kdaj prebrala, je bila Psi, čeprav ji sicer ni pomembno, koliko strani ima knjiga, ampak kakšna je vsebina. »Imam srečo, da sva oba s partnerjem Alenom velika ljubitelja knjig. Doma imava svojo manjšo knjižnico z več sto knjigami. Večina je strokovnih, ker je Alen fizioterapevt, profesor športne vzgoje, kondicijski trener. Druga tematika je glasba, tretja pa osebnostni razvoj. Oba si vzameva zvečer (ali tudi na dopustu) pol ure in vsak na svoji strani postelje bereva knjige. Tako se duševno hraniva.«
Zdaj, ko imate skoraj leto dni staro hčerko Emo, bo treba namestiti še polico z otroškimi knjigami.
Že ima svojo omarico s kar tremi poličkami. Kupila sva ji že kar nekaj slovenskih klasičnih pravljic, ki jih pridno prebiramo. Srečali smo se že z Mačkom Murijem, Muco Copatarico in tako naprej. Ima tudi že svoje kartonke, ki jih lahko lista.
Kaj se najbolj spremeni, ko ženska postane mati?
Vse in nič hkrati. Nič v smislu, ker se ti življenje in okolje, v katerem živiš in delaš, ne spremenita. Hkrati pa vse, saj dobiš malo štručko, ki je odvisna od tebe. Sama sem z materinstvom dobila še dodaten smisel življenja. Mislim, da je to trenutek, ko se kar naenkrat zaveš, kaj pomeni vsak tvoj korak ob cesti, če se ti kaj zgodi. Zavedaš se, da je vsak evro, ki ga zaslužiš, še za nekoga, da moraš še nekoga spraviti do kruha. Tvoje življenje se kar naenkrat še dodatno osmisli. Postaneš bolj odgovoren do sebe. Hkrati pa ti kar naenkrat tudi zmanjka časa, ker otrok zahteva svoje trenutke. Ampak … Ni lepšega kot vsak dan, vsako uro pri otroku videti nekaj novega. Smisel življenja se spremeni tudi v tem, da ti postane delo velika vrednota in dobrina, a šele za družino. Delo ceniš in spoštuješ še bolj kot prej. Res pa je, da sem z novo vlogo postala zelo zaščitniška do svojega doma.
Sta se tudi zato z Alenom odločila, da se s hčerko ne bosta fotografirala?
Ja. Eme ne bova izpostavljala, ker sva že midva v tem poslu. Če bo kdaj želela, z velikim veseljem, če ne, pa ne. Njeno življenje je njeno življenje.
Kaj si želite zanjo?
Želim si, da bi znala poslušati sebe in živeti v stiku z živalmi – kdor zna z živalmi, zna tudi z ljudmi, pravim. Ema je že nakazala, da ima zelo rada živali, zato smo pred kratkim dobili mucko, v mislih pa imamo tudi še kužka.
Zanjo si še želim, da bi bila v stiku z naravo, z ljudmi, da bo znala zunaj postaviti šotor, speči koruzo. Če pomislim nazaj, so bili to lepi trenutki v mojem življenju in si želim, da bi jih doživela tudi ona, ne glede na to, kje bomo živeli. Želim si, da ohrani prvinskost in da ve, kakšne so korenine njenih starih staršev.
Alenu vaša izpostavljenost ni bila zastrašujoča?
Ne. Mislim, da se s tem sploh ni ukvarjal, ker je tudi sam v poklicu, kjer je veliko med ljudmi, sama pa tudi nisem te sorte, da bi me delo spremenilo. Zame je vsako delo spoštovanja vredno, ne glede na to, kaj delaš. Vsak je prek svojega dela prepoznaven na svojem področju. Neka gospa, ki dela v trgovini, bo v svojem kraju veliko bolj prepoznavna kot kakšen glasbenik. Treba je biti človeški, prizemljen, biti to, kar si. Jaz izhajam s podeželja, iz kmečkega okolja. Moji starši so preprosti, skromni. Ponosna sem na to, ostala sem takšna, kot sem bila, in mislim, da sem po petih letih prešla to fazo, da bi se to spremenilo.
Rekli ste, da je partner fizioterapevt in športni trener. Skrbi tudi za vašo kondicijo?
Začenja tudi s tem. Da. Tudi jaz prihajam v obdobje, ko je območje udobja biti mama postalo preveliko v tem smislu, da je toliko drugih obveznosti, da malo pozabiš nase in kmalu izgovor biti mama ne bo več izgovor za slabo počutje, zdravstveno stanje, ki lahko nastane, za slabo formo. Tako da se zdaj intenzivno pripravljava na novo akcijo športnega adrenalina.
To pa bo kaj?
Pričela sem že z Maratonom treh src v Radencih, kjer sem odtekla simboličnih pet kilometrov. Včasih sem veliko tekla, tudi po deset, dvanajst kilometrov na dan. Malo sem bila fanatik, čeprav teka sploh nisem marala. Tekla pa sem zato, ker sem se zavedala, da ljudje prehitro pademo v območje udobja.
Rada pa se pošalim, da me bo zdaj Alen vzel pod drobnogled. Skupaj sva že začela trenirati, da se mi povrne mišični tonus. Res je, da sem med nosečnostjo pridobila kar nekaj novih kilogramov. V času nosečnosti tudi nisem smela biti preveč aktivna in sem delala toliko, kolikor sta mi dopuščala telo in počutje – po Alenovih navodilih, seveda.
Ženskam se po porodu telo spremeni. Ste imeli s tem, s samopodobo, kakšne težave?
Ne. Kot sem rekla, sem se v nosečnosti kar precej zredila. Mogoče se je to malo manj opazilo zaradi oblek in moje višine. Še kar nekaj kilogramov je tudi ostalo – tistih sladkih osem, ki jih bo treba oblikovati in ne gredo dol. Nekaj odnese način življenja, nekaj gibanje, a se s tem ne obremenjujem. Jaz pravim: devet mesecev gor, devet mesecev dol. Vse za zdravega in srečnega otroka in dobro družino.
Glede na to, da ste javna oseba – in to je vsaj do neke mere povezano z zunanjim videzom –, je bil ta zdravi pogled na to vsekakor pravi.
Seveda je zunanji videz v mojem poslu pomemben. Zelo sem tudi hvaležna Televiziji Slovenija in zelo vesela, da so ljudje sprejeli, da lahko noseča ženska dela, tudi če ima trebuh in nekaj dodatnih kilogramov. Res sem imela veliko podporo. Zdaj pa je čas, da se septembra v družbo nove sezone oddaje Slovenski pozdrav vrnem v stari formi.
Ste pa šli hitro nazaj pred kamere, oddajo Slovenski pozdrav ste vodili že tri mesece po porodu.
Res je, vendar sem se vrnila samo za termin snemanja. Ekipa je prevzela celotno delo, meni je preostalo samo, da predelam in se naučim scenarij ter odidem za dve uri na snemanje. Levji delež priprave je prevzela ekipa oddaje z Andrejem Hoferjem in Blažem Švabom na čelu. Brez tega ne bi šlo. Hvala, sodelavci, in hvala, draga moja RTV Slovenija!
Zdaj že tudi spet delate na radiu?
Počasi začenjam, da, saj bomo kmalu upihnili prvo svečko. Z Alenom si delo razporediva tako, da lahko paziva na Emo, sicer pa je Ema zelo vesela, kadar gre v varstvo k babici. Imam krasno taščo in tasta in super starše. Sicer pa ima Ema že zdaj veselo družbo – tri sestrične, med katerimi je ena od njih od Eme starejša samo tri tedne.
Alen ima sestro dvojčico, ki je rodila tri tedne pred mano, tako da ima najina Ema sestrično, s katero sta si skoraj kot sestrici. Zelo veliko sta skupaj, skupaj gresta tudi v vrtec in naša velika želja je, da bi stkali lepo vez. Tašča je bila po svoje kar dvakrat vržena v isto zgodbo: najprej je imela sama naenkrat dva otroka, zdaj pa ima naenkrat kar dve vnukinji.
Kako je bilo prvič, ko ste Emo za dlje časa samo pustili doma?
V redu. Če ne bi vedela, komu jo zaupam, bi bilo drugače. Moj Alen zna z Emico zelo dobro. Je eden tistih moških, za katerega lahko rečem, da si ne bi mogla želeti boljšega očeta za svojega otroka. Zanjo poskrbi od začetka do konca, tudi če mene zdaj ves dan ni ali če me ni bilo en teden.
Kje sta se z Alenom spoznala?
Takrat je zaključeval fizioterapijo. Bil je Blažev trener in spoznala sva se prek kondicijske priprave na maraton.
Kaj za vas pomeni zdrav način življenja?
Zmernost vsega. Nisem človek odrekanj, skrajnež, tudi Alen ni. Skozi življenje je treba biti čuječ, poslušati sebe, svojo intuicijo, telo. Včasih prija kava, včasih zeleni čaj, pač v meri, ki je dobra za telo. V knjigi, ki jo ravno berem, je tudi zelo dober nasvet, ki ga dajejo superstoletniki: Vedno se najej do 80 odstotkov občutka sitosti.
Kaj najraje jeste? Torte?
Sploh ne, nisem sladkosneda, če že, potem je to jogurtova ali skutna tortica. Nisem ljubitelj mehkih peciv. Res pa je, da peciva rada pečem. Obožujem pa jabolčni zavitek. Pečem in jem ga predvsem pozimi. Zelo rada imam zelenjavo, jem tudi meso in ribe. Najraje imam mamino govejo juho, »tenstan« krompir, govedino in solato. Vedno ko sem prišla iz tujine ali če me več dni ni bilo doma, sem mamo poklicala, naj mi pripravi vse našteto. Skuha pa moja mami tudi zelo dobro gobovo juho na poseben, star način. Lahko bi jo jedla za zajtrk, kosilo in večerjo.
In kaj rada je Ema?
Obožuje špinačo. Jedla bi jo šestkrat na dan. (smeh)
Kuhate sami?
Seveda. Veliko in rada kuham. Živiva zase. Nimava zraven babic in dedkov, ki bi naju vsak dan lahko »zalagali« s hrano. Naša Emica ima zelo različen urnik hranjenja, zato večino stvari kuham sproti.
Kupujete ekološke izdelke, vam je to pomembno?
Moji starši imajo samooskrbno kmetijo in od njih dobimo vse. Da gredo starši na dopust, vsako leto prevzamem njihovo kmetijo. Tja grem živet za kakšen teden in potrebujem kar nekaj ur, da poskrbim za vse. To obožujem. Rada okopavam, pobiram krompir, vlagam kumarice.
Na začetku junija ste že šli na dopust. Bo sledil še kakšen?
Smo šli in uživali smo. Ema se je prvič kopala v bazenu in morju in je vidno uživala! Do decembra daljšega dopusta več ne bo. Alen je fizioterapevt v Nogometnem klubu Celje in se jim je že začela sezona priprav. Do decembra je zaseden ves čas. Tako da bomo decembra, ko se bo zaključila naša in njihova sezona, pobegnili kam na toplo.
Katero glasbo pa poslušate doma?
Vse. Alen obožuje Take That in Robbieja Williamsa. Jaz sem pristaš slovenske zabavne in narodno-zabavne glasbe. Ema pa obožuje oboje, morda celo bolj narodno glasbo. Kar sedi in jo posluša. Očitno se ji je vtisnila v spomin, ker sem skoraj do poroda stala na odru.
