Prijava
Zaradi svojih vrlin je koromač danes poznan po vsem svetu. Je pomembna začimba v kulinariki, nepogrešljiv sestavni del ljudske medicine, dobro ga pozna tudi sodobna farmacija, gomoljni koromač pa je izvrstna zelenjava.
Iz kje izvira koromač
Domovina koromača (Foeniculum vulgare) je osrednje Sredozemlje. Na območju Orienta so ga uporabljali že pred tisočletji našega štetja. Egipčani so ga imeli za nepogrešljivo začimbo v svoji kuhinji. Tudi Grki so ga neizmerno cenili tako v svoji kulinariki kot tudi za zdravo telo in zdrav duh. Staro grško ime za koromač je marathon – beseda je izpeljanka iz glagola hujšati, saj so ga zelo cenili tudi kot priljubljeno sredstvo za zmanjšanje telesne teže oziroma za premagovanje lakote.
Koromač (Foeni culum vulgare, komarček, sladki janež, koprc, komarač) je zrel in posušen plod kobulnice, ki je podobna kumini, vendar nekoliko večja. Plod, ki ima več semen, je 6 do 10 mm dolg in približno 4 mm širok, močno rebrast in ima pogosto še majhen pecelj. Je trajnica, večinoma pa dvoletna rastlina, ima nitaste liste in pikantno-sladek okus, ki močno spominja na janež.
Koromač na našem vrtu
Pridelovanje, predelava. Koromač raste divje ali v nasadih v zahodni Aziji, v Sredozemlju, v zahodni in srednji Evropi, južni Afriki, Kitajski, Novi Zelandiji, severni in južni Ameriki ter vzhodni Indiji. Iz koromačevih semen vzgojimo v prvem letu sadike, iz katerih se v drugem letu razvijejo rastline, ki imajo plodove. Zreli koromač požanjemo, posušimo in omlatimo. Pri tem dobljena kvaliteta se imenuje »slamnati koromač« in je manj cenjena kot »česani koromač«, ki ga pridobivamo s česanjem, to je izločevanjem izbranih, zrelejših plodov.
Iz zgodovine. Prvi podatki o koromaču izvirajo iz egipčanskih časov. Stari papirusi ga označujejo kot »šamari hout«. Koromačev čaj je bil menda takrat dobro sredstvo proti napenjanju. Grški in rimski avtorji so mu pripisovali zdravilen učinek za krepitev vida, Plinij pa je menil celo: »Kača dobi pozimi novo kožo in se olevi s pomočjo koromača.« Pripisovali so mu tudi številne druge zdravilne učinke pri raznih nadlogah, kot na primer pri boleznih vranice, jeter in ledvic, mehurja, slabi prebavi, ugrizih kač, divjih živali in psov, pri zlatenici, vodenici, odprtih ranah, kašljanju, vrtoglavici in bolečinah v trebušni votlini.
Koromač je koristna vrtnina tudi za zdravje
Priporočali so ga tudi čebelarjem: »Če hočeš, da bodo čebele rade ostajale v panju, vzemi koromač in namaži z njim panje.« Koromačeva voda je bila pomembna tudi v kozmetiki: »Če si zvečer in zjutraj umivaš obraz s koromačevo vodo, boš vedno lepa.«
Uporaba koromača pri kuhanju
Rahel vonj po senu — latinsko ime začimbe izhaja iz »foenum« = seno — je močno cenjen zlasti pri kolačih in kruhu. Celi, še bolj pa mleti koromač, sestavljata skupaj z moko izvrstno kombinacijo okusa za pecivo, zato ga uporabljamo predvsem pri pripravljanju medenjakov. Zelo cenijo to začimbo v ameriški in italijanski kuhinji za juhe, omake, ribje jedi in obare. Nežni lističi z rahlim okusom po janežu gredo sveži in drobno narezani dobro za začimbo k paradižnikovi in glavnati solati, sveže korenine pa uporabljamo za solato.
Uporaba v domači lekarni
V domačem zdravilstvu velja koromačev čaj (iz semen) kot dobro sredstvo proti želodčnim motnjam in napenjanju. Pri majhnih otrocih deluje pomirjevalno. Tako kot v starih časih je tudi danes koromačeva voda primerna za očesne kopeli. Iz koromačevih plodov destilirano olje uporabljajo v zdravilstvu, pri pripravi parfumov, je znana osnovna surovina za bonbone, skupaj z medom ga predelujejo v koromačev med, ki blaži kašelj, dobro ime pa ima tudi v industriji žganih pijač.
Poživilo in protistrup
Grizljanje koromačevih semen blaži občutek lakote, zaradi česar so ga dajali vojakom na vojnih pohodih. Tudi v času daljšega posta so bila semena zelo iskana, saj so blažila občutek lakote. Marathon pa se imenuje tudi bojno polje severno od Aten, na katerem je leta 490 pred našim štetjem grška vojska premagala Perzijce. Novico o grški zmagi je z bojnega polja, oddaljenega 42 km do Aten, ponesel tekač, ki je od izčrpanosti umrl takoj, ko mu je uspelo povedati veselo novico. Antični športniki so koromač uporabljali kot neko poživilo pred napornimi tekmovanji. Na veliko so ga jemali tudi rimski gladiatorji.
Koromač so uporabljali že Grki
Grki so to čudežno zelenjavo na veliko uporabljali tudi v druge namene. Iz lističev, stebla in semen so pripravljali očesno vodico, ki naj bi izboljšala vid. Slavni zdravniki takratnega časa (Dioskurid, Plinij, Hipokrat) so ga uporabljali tudi kot sredstvo proti kačjim ugrizom in drugim strupom. Z njihovimi trditvami so se strinjali tudi kitajski in indijski zdravilci, saj so koromač prav tako priporočali pri pikih strupenih kač in škorpijonov. Iz srednjeveških zapisov izhaja, da so ga uporabljali tudi kot sredstvo proti čarovniškim hudodelstvom.
Koromač je imel poseben ugled med zdravilci anglosaškega območja. Opatinja Hildegard ga je priporočala kot najboljše zdravilo za vse prebavne težave. Koromač je bil eden izmed njenih najbolj priljubljenih zdravil. Zaradi tako velike uporabnosti in priljubljenosti ga je Karel Veliki leta 812 razglasil za rastlino, ki mora krasiti sleherni vladarski vrt in vse vrtove samostanov!
