Prijava
Sprva Zvonetu Černeliču sovaščani, kmetijski svetovalci in predvsem večji konvencionalni kmetje marsičesa niso verjeli. Da njegov način kmetovanja ni le »vrtičkanje« ali »hobi program«. Da je snel škropilnico »s strupi« z ramen. Da ne le »filozofira«, ampak da se njegov način kmetovanja, ki je resda plod razmišljanja, izobraževanja pa tudi sledenja tradiciji, obrestuje, prinaša rezultate. Dokler ga ni prepoznalo mednarodno okolje in njegovo delo okronalo kar z dvema uglednima mednarodnima priznanjema.
Leta 2020 je kmetija Černelič zbrala največ glasov javnosti na natečaju Evropske komisije in Evropske mreže za razvoj podeželja v kategoriji zmanjševanje vpliva na podnebne spremembe ter prejela evropsko priznanje za navdihujoče prakse v kmetijstvu (»Rural Inspiration Awards 2020«).
Predani pa jim je Evropska organizacija lastnikov zemljišč (ELO) med 19 kandidati iz devetih držav za ekološko kmetovanje, tehnološke inovacije na kmetiji na področju namakanja in pridelave v rastlinjakih ter izboljšanje rodovitnosti tal in biotske pestrosti podelila prestižno evropsko nagrado za upravljanje z zemljišči in tlemi (Land and Soil Management Award 2021). Kot pravi Zvone Černelič, mu ta »Prešernova nagrada za življenjsko delo« s področja kmetijstva veliko pomeni: upa, da bo širša okolica razumela in sprejela njegovo delo ter ga posnemala pri njegovem ozaveščanju »o pomembnosti ekološkega in biodinamičnega kmetovanja za zdravje tal, ljudi, izboljšanje biotske pestrosti ter omilitev posledic podnebnih sprememb«. Oktobra letos predstavlja svojo vizijo v Državnem svetu RS.
Na biodinamični kmetiji Černelič že od leta 2003 kmetujejo ekološko, leta 2014 so pridobili še certifikat DEMETER, kar pomeni, da tudi biodinamično. Njihov osnovni cilj je pridelava kakovostnih in hranljivih pridelkov z ugodnim vplivom na okolje in naravo. Danes imajo 8 hektarjev lastne zemlje. Obdelujejo jo tako, da kolobarijo, gnojijo z biodinamičnim kompostom domačega goveda in sejejo mešane posevke za povečevanje deleža organskih snovi v tleh. Pridelujejo več kot 30 vrst zelenjave, poleg jagod pa še lubenice, melone in maline.
Z ženo ste majhno kmetijo z 2,5 hektarja, kjer ste si ustvarili dom in družino, kupili leta 1994 ter na njej najprej začeli pridelovati jagode. Po dveh letih ste jih prenehali škropiti s kemičnimi sredstvi. Kaj vas je k temu napeljalo?
Predrzna svetovanja v nepravo smer. V podjetju Tron iz Brežic, ki je imelo 20 hektarjev rastlinjakov in poleg nas še 40 kooperantov po Sloveniji, so nam svetovali, naj jagode škropimo petkrat. Mlado svetovalko sem vprašal, zakaj tolikokrat, pa je odvrnila, da ima taka navodila od direktorja in da jih izpolnjujejo tudi drugi kmetje. Predlagal sem, da poskusimo z manj škropljenja, a je vztrajala pri svojem. Takrat smo jagode na naši kmetiji gojili pod rastlinjaki na približno 30 arov veliki površini. Jagode sem poškropil dvakrat in ne petkrat. Na eni od njiv pa mi je zmanjkalo za približno 15 metrov škropiva. Ko so bile jagode zrele, sem opazil, da med manj škropljenimi in neškropljenimi ni bilo nobene razlike, in se odločil, da jih ne bom več škropil. Naokrog sem se pohvalil in naše jagode so prišli gledat kmetijski svetovalci, kmetje idr., a jih velika večina ni verjela, da mi je uspelo brez škropljenja, seveda, pod optimalnimi pogoji.
NE sintetičnim pesticidom … do biodinamike pa je še dolga pot. Kako, kdaj in zakaj ste se srečali z njo in jo posvojili?
Ko smo se šli z otroki kopat na Kolpo, smo v Beli Krajini srečali gospo Anko Černec, ki je na majhni biodinamični kmetiji gojila predvsem žita in zelišča. Njen način me je očaral. K biodinamiki me je dokončno pritegnilo biodinamično društvo Ajda Posavje v Sevnici. Po treh letih sem postal predsednik tega društva.
Znanje o biodinamiki je v Slovenijo pred več kot 30 leti pripeljala ga. Meta Vrhunc. Do danes se je razvilo 16 društev. Očitajo nam, da smo v prvi vrsti vrtičkarji. Trenutno je v Sloveniji registriranih 40 biodinamičnih kmetij in še nekaj jih je v preusmeritvi. Lahko rečem, da smo zgled drugim, in prav zgledi najbolj vlečejo.
Zase pravite, da ste »filozof s prakso«. Biodinamika ni nekaj preprostega, enostavnega z nobenega vidika. Zahteva celega človeka – življenje v ritmih narave na kmetiji, ki je živ organizem.
Biodinamike sem se lotil na povsem praktičen način. V društvu sem se naučil, kaj je kdaj potrebno, in začel to uresničevati. Brati Rudolfa Steinerja je na začetku res precej zahtevno. A mi sčasoma postaja vse bolj zanimiv, ker ga že več razumem. Za biodinamiko potrebuješ čas, stvari je treba razumeti, in to res ne gre hitro.
Dokončno me je izučila izkušnja s kumarami, ki sem jih hotel zaščititi pred pozebo z baldrijanom, ki vsebuje element toplote. Zunaj je bilo – 3,5 stopinje Celzija. Pripravim preparat in pred mrakom kumare v rastlinjaku porosim. Zjutraj ob 8h preverim, kako je z njimi, pa kasneje še ob 10h, pa spet ob 13h … Kumare niso zmrznile! In počasi sem začel verjeti, da preparat res deluje. Dan kasneje so bile temperature višje, – 1,5 stopinje Celzija. Ker smo imeli prav tisti dan biodinamično delavnico, kumar nisem uspel poškropiti. In pri – 1,5 stopinje Celzija so zmrznile …
Potem sem se pa lahko leta 2016 prepričal še pri poskusu s kumarami iste sorte in preveril, kakšna je razlika med biodinamično, ekološko in integrirano pridelavo. Razrezal sem jih na kose, jih zložil v približno prvotni položaj, zavil v kuhinjsko folijo ter jih pustil 12 dni na sobni temperaturi okoli 20 stopinj Celzija. Integrirana je hitro zgnila, ekološka je porumenela in postala mehka … Po mesecu in pol pa sem biodinamično kumaro še vedno lahko držal v vodoravnem položaju. To je ta živost, vitalnost!
Kako bi torej opisali biodinamiko?
Biodinamika pomeni največjo kakovost hrane na svetu – ne gre samo za odsotnost strupov, pomeni tudi prisotnost živega. Plodovi vsebujejo energijo, ki da vse potrebno za zdrav razvoj človeka, tudi za njegov um, ki je danes še kako potreben. Rudolf Steiner je pred 100 leti ugotovil, da vsak planet na določen način vpliva na posamezno rastlino, posledično na človeka, rastline in živali.
Opazujem in spoznavam vedno znova: pri biodinamiki je zelenjava drugačna, travinje, posledično je živina, ki je to krmo, zdrava, v drugi kondiciji … Zemlja diha. Ko pešačim po mokrem travniku, kar slišim pod seboj, kako vre pod mano, da je zrak v zemlji, čutim, da zemlja postaja živa.
Rudolf Steiner je rekel: »Kdor uživa biodinamično hrano, se mu dviguje zavest. Že tisti, ki proizvaja takšno hrano, ima višjo zavest in lahko vpliva na svoje stranke. In to je nekaj najlepšega.«
Prestižno evropsko nagrado za upravljanje z zemljišči in
tlemi, ki je prvič v vseh 15 letih, od kar nagrada obstaja, romala v Slovenijo, ste prejeli za prenovo površine nekdanje gradbene deponije v rodovitno zemljo v Krški vasi. Kaj se je zgodilo, da ste se odločili za ta poseg? Kako ste oživili tla?
K meni je prišel kmetijski inšpektor in me vprašal, ali poznam koga med ekološkimi kmeti, ki bi znal oživiti zemljo še kako drugače, kot je predlagala stroka iz Biotehniške fakultete v Ljubljani. Rekel sem, da ga poznam in se dogovoril za sestanek, pa čeprav takrat še nisem poznal rešitve. Bilo je neverjetno, kaj vse nam je uspelo: humus se je dvignil za dvakrat, fosfor za štirikrat, kalij za dvakrat. Kako? S pomočjo biodinamičnih preparatov, z neoranjem, tj. z rahljanjem zemlje, z nepretežkimi stroji. Naš traktor je težak tri in pol tone, kar je maksimalno. Mehanizacija namreč ne sme biti pretežka. Npr. naš obračalnik je širok devet metrov in ga vleče traktor z 39 konjskimi močmi, ki ima eno tono in pol. Ni vse »v mišicah«, je še kje drugje.
Za kompostiranje uporabljamo rman, kamilice, regrat, hrastovo lubje, baldrijan in koprive – najbolj zdrave rastline za človeka po Steinerju. Z njihovo uporabo povzročimo v rastlini to živost, vitalnost.
Posebno biodiverzitetno mešanico rastlin – pravi orkester iz kar 26 rastlin – ki prehranijo talne organizme, je iz Nemčije preskrbela ga. Vesna Čuček z Oddelka za kmetijsko svetovanje pri KGZ Celje. Neverjetna je! Vedno znova poišče nove možnosti za ogled dobrih kmetijskih praks v tujini. Svetovalce je pred leti peljala na biodinamično kmetijo Agrilatina v mestu Latina, oddaljenem 80 kilometrov iz Rima, in o tem je naredila reportažo, ki sem si jo z zanimanjem ogledal. Na 170 hektarjih imajo zaposlenih 70 ljudi.
Lastnik te kmetije nas je celo obiskal in januarja 2017 na posebnem predavanju v Sevnici pred kar 220 kmeti podelil svoje znanje, izkušnje.
V kmetijski terminologiji se je v zadnjih letih nakopičilo kar precej izrazov, kot so: konvencionalno, zeleno, trajnostno, sonaravno, ekološko, biodinamično, ohranitveno, regenerativno kmetijstvo. Kaj naj si mislimo o njih?
Ti novi izrazi so ena sama polomija, saj potrošnika le zmedejo. Tudi t. i. ohranitveno kmetijstvo uporablja strupe. In je zato zavajajoče. Gledam reklamo kmetijskega ministrstva na TV, do pojma slovenska super hrana sem zelo kritičen. Jaz kaj tega za svoje pridelke nikoli ne rečem, raje počakam, da jih tako opišejo moje stranke. Nihče ne govori o dobrobiti živali. Kako je lahko super meso od živine, ki živi v zaporih?! Natrpana v hlevih? Kakšno hrano uživa? Natrpani prašiči, kokoši, ki sploh ne vidijo naravne svetlobe. En sam strup … Ko so me z neke šole povprašali, kaj jim lahko ponudim, sem predlagal jagode. Pa pravi kuharica: »Ne, to pa že imamo. Lokalno. Kaj to pomeni? Lokalno je pridelano v tem okraju. Kaj pa je prednost lokalnega? Če je hrana pridelana konvencionalno, s strupi, ni za potrošnika nobena prednost. Kako je lahko to super hrana?! To je eno samo zavajanje! Izbrana kakovost … Na bruhanje mi gre.«
Naše kokoši, katerih jajca prodajam na tržnici, imajo vedno noge na travi in dovolj prostora za gibanje. Imamo 40 glav živine, krave dojilje, ki se pasejo zunaj ter imajo ločen prostor za hranjenje in spanje. Krmimo pa jih s suhim senom. Večina 34 hektarjev površin, ki jih imamo v najemu v 10 vaseh, je travinja za pašo in krmo.
Ko sva že pri kokoših … Nedavno je stopila v veljavo evropska uredba o zdravstvenem varstvu živali, ki določa, da je treba registrirati vse kokoši, tudi tiste, ki jih ljudje redijo le zase.
To je spet nekakšna kontrola, poneumljanje, nepotrebna birokracija. Bolezni večinoma prihajajo iz velikih industrijskih farm, nikoli z malih kmetij.
Ali ni ekološko kmetovanje pravzaprav naša dediščina? Tako so kmetovali že naši dedje in stare mame.
Absolutno! Spoštovati prednike, kako so pridelovali še pred pojavom kemije v kmetijstvu, in nadgraditi njihovo dediščino z novimi spoznanji. Škoda, da bo njihovo znanje šlo v pozabo. Zdaj imamo še zadnjo priložnost, da se lahko od njih še kaj naučimo. Od modrih ljudi. Ni pa več potrebno, da orjemo z voli na njivi. Danes imamo traktorje, ti pa so tudi že tako skonstruirani, da je njihova teža enakomerno porazdeljena. Predvsem pa je treba uporabljati pamet.
Za takšno hrano se seveda zanimajo ozaveščeni ljudi, zato se lahko na kmetijah razvija tudi podeželski turizem. Obiskovalcem nudi ogled kmetije, pogostitev in pridelke, ki jih lahko odnesejo domov.
Naši predniki so vzgajali avtohtone živalske pasme in skrbeli za stare sorte kulturnih rastlin, za lastna semena.
Semena je treba čuvati. Semena so naša osnova. Na naši kmetiji sami vzgojimo približno polovico svojih semen: paprike, paradižnik, solate, fižol, koruzo. Vedeti moramo, da so hibridi neuporabno seme na daljši rok. Multinacionalke pa promovirajo prav hibride. Premalo razmišljamo o tem, kako dragocena so lastna semena pri samooskrbi. Npr. jabolka, ki so vzgojena iz semena, imajo genetsko zasnovo, ki je za zdravje zelo pomembno. Iz semena vzgojeno jabolko je povsem nekaj drugega kot pa vzgojeno generativno, npr. s cepljenjem. Avtohtone krave cike so najprimernejše za hribovite kmetije. Pri nas imamo kokoši štajerke. Prašiče je imela nekdaj vsaka kmetija v ograji, na prostem. Danes v Sloveniji primanjkuje tovrstnega mesa, zato kmete nagovarjam, naj gojijo prašiče tako, kot smo jih včasih. V Avstriji, Italiji sem videl, kako so jih imeli na prostem, na njivi. Prašiči zunaj sami najdejo hrano. Divji krompir prezimi, prašiče maja spustiš na z električnim pastirjem ograjeno njivo. Krompir pojejo, njivo prerijejo (preorjejo) in pognojijo. Kmet preseli prašiče na drugo parcelo, npr. na njivo z zrelim ječmenom, ki ga prašiči prav tako pojedo, njivo pa pripravijo za novo setev.
Včasih so bile kmetije tako rekoč samooskrbne. Aktualno vprašanje za danes kot odziv na razmere v svetu.
Če bi bili samooskrbni, nam prehranska kriza ne bi mogla do živega. Pričakoval sem, da bodo župani nas, kmete, v korona krizi povezali z javnimi zavodi in nas soočili v tem, kaj lahko pridelamo kmetje in kaj vse potrebujejo javni zavodi.
Čim bolj bi se bilo treba tudi samooskrbno prilagoditi glede pridobivanja energije. Kmetje bi lahko pridelovali oljno repico za pogon traktorjev.
Potrebna je pestrost! Narava ti ne more vsega uničiti ali pobrati. Prilagoditi se je treba tudi podnebnim razmeram, pozebi, pri visokih temperaturah, na poplavnih območjih. Premalo poznamo načine, kako ravnati z zemljo v sušnih razmerah. Na sušo moramo biti pripravljeni. Kako ohranjati vlago v zemlji, uporabljati zastirko, gojiti rastline v rastlinjakih, pod protitočnimi mrežami ipd.
Voda je nafta, pravite.
Brez vode ni življenja. V Sloveniji ne bi smeli dopustiti, da toliko vode odteče. Vodo je treba zbirati takrat, ko je. Prvo jezero smo na kmetiji napravili pred 29 leti. V njem se odvija življenje, rastline čistijo vodo.
Poleti se v Beli Krajini ne sme črpati vode iz Kolpe. Logično, da ne! Ampak koliko je vrtač, in če bi vanje namestili folijo, da voda ne bi odtekala, država pa bi poskrbela za cevovode, da bi vodo preusmerili tja, kjer bi jo potrebovali. Prav tako na Krasu. Služila bi za gašenje požarov in za namakanje. Sejati koruzo na plodnih tleh, kot je Krško polje, je nesmisel, tam bi morala biti lucerna ali soja. V Krškem je podjetje, ki zaposluje približno 100 ljudi, in predelujejo sojo, lan, piro, ajdo, kvinojo, proso, čičeriko, bob in še drugih rastlin v prek 250 izdelkov. Kmete bi bilo treba preusmeriti, da bi pridelovali tisto, kar uspeva in je koristno, uporabno.
Kakšen je vaš pogled na sodobno znanost?
To vprašanje sem si lani zastavljal glede cepljenja. K meni na stojnico je pristopil starejši par, moji stranki. Gospa me je kar direktno vprašala, ali sem cepljen. Nisem pristaš cepljenja proti covidu-19, sem ji odvrnil. To je pa tako, kot bi ekološki kmet svojo njivo polil s strupom, sem pojasnil. Obrnila se je k svojemu možu in mu rekla: »No, vidiš, saj sem ti rekla, da bo tako odgovoril. Veste, moj mož je pa infektolog, se je obrnila proti meni. A vi torej ne verjamete v znanost?« »Verjamem,« sem odvrnil, »ampak ne čisto vsega.« Z gospodom sva se naslednjič lepo pogovorila na kavi. V trgovinah je vsa hrana certificirana kot varna, kupujete pa pri meni na stojnici, sem rekel. Ja, znanosti verjamem, a še zdaleč ne vsega …
Kaj pa očitek, da je ekološka hrana dražja in da si jo ljudje s tanjšo denarnico ne morejo privoščiti?
Nerad to slišim. Pri nas gremo v trgovino povprečno le enkrat mesečno. In kupimo le najnujnejše – tisto, česar se ne da pridelati doma. In tam vidim, kaj vse ljudje tovorijo v nakupovalnih vozičkih. Enkrat sem celo preštel: 32 steklenic raznih pijač, tudi alkohola, šteka cigaret. Vidim, kako ljudje na deželi kurijo na nafto, pa jim drva padajo skoraj na dvorišče. Imajo parkirane tri avte, kot da že dva nista povsem dovolj. Sadežev s sadnega drevja pa ne pobirajo, da bi si sprešali sok iz njega. Ljudje so navajeni na udobje, blaginjo in se temu nočejo odpovedati, pri tem pa ne pomislijo na svoje zdravje. Če bi se denar iz farmacije, ki ga ljudje porabijo na račun nezdrave prehrane, uporabil za ta namen, bi bila lahko tudi hrana bistveno cenejša. Kdor nima dela, naj pride na kmete. Tukaj se vedno kaj najde zanj. Sem že predlagal in ponovno bom, kako bi lahko država angažirala ljudi preko javnih del za delo na kmetijah. Plačala bi jim zavarovanje, mi pa bi jim plačali za delo. To bi bila lahko velika spodbuda za zaposlitev ljudi na kmetiji.
Evropski poslanec Franc Bogovič se je v Evropskem parlamentu konec avgusta letos kritično odzval na predlog uredbe Evropske komisije o prepovedi fitofarmacevtskih sredstev (FFS) na občutljivih območjih, kot so vodovarstvena, ekološko pomembna, urbana zelena ipd., češ da zmanjšuje kmetijsko proizvodnjo ter ogroža prehransko varnost Slovenije in celotne EU.
G. Bogovič ni najbolj naklonjen ekološkemu kmetovanju. Rekel je, da na območjih, kjer ne bo več dovoljena uporaba pesticidov, ne bo več mogoča pridelava hrane. To je absurdno! Kaj pa vsi mi, ki pridelujemo ekološko, in vsi tisti kmetje pred 50 in več leti, ko še ni bilo pesticidov?
Kot zagovornik ekološkega kmetijstva sodelujem oktobra v Državnem svetu na mednarodni konferenci na temo pesticidov. Vedeti pa moramo, da so pesticidi tudi ekološki. Smo proti umetnim, tj. sintetičnim pesticidom. To so herbicidi, insekticidi in fungicidi. Herbicidi so sredstva za zatiranje plevelov in drugih nezaželenih rastlin v okolju; fungicidi se uporabljajo za zatiranje glivičnih obolenj na rastlinah in živalih; insekticidi pa so za zatiranje škodljivih insektov v okolju. Vse to so strupi.
Slovenija lahko postane in tudi mora postati čim prej ekološka dežela. V svetu ne bi bila ne prva ne zadnja. Nič novega ne bomo odkrili. Pesticide je že povsem prepovedala zvezna indijska država Sikkim pod Himalajo ter uvedla ekološko kmetovanje. Sprva so bili tam protesti, lakota, bolezni. Ekološki trg je v 13 letih zabeležil kar 25-odstotno rast na letni ravni, tudi na račun turizma. BDP – kar je odgovor za politike – pa se je med letoma 2016 in 12017 dvignil s 5 na 8 odstotkov. Narava je oživela, ljudje so zaposleni in zdravi. Po drugi strani pa ne pozabimo, da je več kot 25.000 kmetov naredilo samomor prav v Indiji, in to zaradi do skrajnosti pokvarjene politike Monsanta, enega največjih proizvajalcev gensko spremenjenih semen na svetu.
V Sloveniji je treba začeti vzgajati, ozaveščati javnost, že otroke v vrtcu. Zaužijemo preveč mesa, preveč se ga zavrže. Očitajo nam, da bomo sicer lačni, po drugi strani pa letno zavržemo 68 kilogramov hrane na Slovenca. Prvi korak za prestrukturiranje slovenskega kmetijstva: hrane se preveč zmeče proč; drugič – zmanjšati industrijsko živinorejo: na enem hektarju lahko prehranimo bistveno več ljudi z rastlinsko hrano, kot so zelenjava, žitarice, in sadjem. To je veliko bolj zdravo, v kmetovanje bi se lahko vključilo več delovne sile, v kmetijstvu bi se lahko zaposlilo veliko več ljudi. Država mora kmeta vedno čuvati, da bo lahko prideloval hrano.
Kmečkim baronom, ki so financirani iz Bruslja, nič ne koristi, če nimajo svoje vizije, če ne stojijo na svojih nogah. Ekološki kmetje tudi v Sloveniji prevzemamo večje konvencionalne kmetije. Lani smo prevzeli 4 hektarje, pa še prej dva, zato da jih preobražamo nazaj v ekološke. Podeželje ponuja priložnosti. Ko bo kriza dovolj velika, bo morda marsikdo sprevidel, kako pomembno je ekološko kmetovanje oziroma komu bo dal svojo zemljo v najem. Tisti, ki zna delati, bo znal tudi preživeti.
