Danes prepoznavna psihoterapevtka Dragica Erpič pripoveduje, kako se lahko zgodba nasilja, alkoholizma in trpljenja obrne v navdihujočo zgodbo, ki opogumlja. Pravi, da se življenje ne konča, ko smo na dnu, morda se pravo življenje takrat šele začenja. Dragica je dokaz, da se je mogoče dvigniti iz najtežjih življenjskih položajev.

Kar takoj vas moram povprašati po vaši zgodbi … 

Najprej bi rada povedala, da naj bralec to zgodbo vidi kot navdih. Predvsem pa si želim, da bi ljudje v njej našli motivacijo, da je marsikaj mogoče in da je tudi po hudi izkušnji življenje lahko še boljše kot prej.

Svojo zgodbo bi razdelila na dva dela, tisti del življenja, ko sem spoznala svojega moža in je trajal 19 let. Bil je v znamenju trpljenja, nasilja in alkoholizma, hkrati pa tudi naivna želja po idealnem življenju – poroka, služba, otroci in lepo življenje do konca svojih dni.  In drugi del, ko sem se pobirala in počasi postajala druga oseba – samozavestna, pokončna in močna.

Kaj se je dogajalo v teh prvih 19 letih, ki jih opisujete?

Prihajam iz družine, kjer je vladal alkohol, ni bilo razumevanja za čustva in nismo se veliko pogovarjali. Pomembno je bilo delo in preživetje. Verjetno sem ravno v tej družini dobila popotnico – nekakšno vzdržljivost, da je treba preživeti in da ti pri tem ne bo nihče pomagal. Hitro sem morala odrasti in prevzeti odgovornost za življenje. Zelo zgodaj sem se poročila. Morda tudi zato, da sem ugodila staršem, saj sem mislila, da jim bo odleglo, če bom odšla od doma. Moški, s katerim sem se poročila, je bil zidar in zame je to pomenilo varnost – zgradil bo najin dom. Vse sem videla v najlepši luči, čeprav so me znanci opozarjali, da ni pametno tako hitro stopiti v zakon. Sama sem že pred poroko opazila, da mož kar globoko pogleda v kozarec. Vendar sem naivno verjela, da se moja zgodba ne more klavrno končati. Tako sem se poročila pri 19 letih. Po poroki se je pitje alkohola stopnjevalo. Pil je zares veliko in vedno bolj. Kmalu sem seveda tudi sama spregledala, da je nekaj hudo narobe. Potem sem prvič zanosila in rodila pri 20 letih. Pozneje sem rodila še enega otroka. Njegovo pitje se je stopnjevalo še v fizično nasilje. Nisem ga zmogla pustiti in oditi. Še vedno sem čutila občutek varnosti. Doma so me učili, da je v zakonski zvezi treba potrpeti in da je z možem treba ostati ne glede na to, kaj se dogaja. Tako tudi s strani svoje družine nisem imela nobene podpore. Ostala sem z upanjem, da bo morda boljše in da ga bom imela tako močno rada, da ga bom prepričala, da bo opustil alkohol. A to je začaran krog in vse bolj toneš proti dnu. Iskati sem začela pomoč. Po sedmih letih zakona sem vložila vlogo za ločitev. A drastične spremembe nisem zmogla speljati, ker nisem imela opore. Pomagal ni niti center za socialno delo. Tam so nama rekli, da bo šel mož na zdravljenje (on se je strinjal) in da bo potem bolje. Verjela sem, da se bo to zgodilo, zato sem ločitev prekinila, a je bilo še slabše – še več je bilo nasilja in alkohola. Predvsem nasilje se je stopnjevalo. Grozil mi je tudi s smrtjo. Ob pitju so njegova impulzivnost, ljubosumje, jeza, agresija vse bolj prihajali na plan. Izgubljala sem moč – padla sem v začaran krog nasilja, ko ženska ostaja brez samozaupanja, lastne vrednosti. Po 19 letih sem se znašla popolnoma na dnu, brez ponosa, samozavesti, utrujena in izčrpana, živčna in razdejana. Zaradi tega sem tudi sama posegla po alkoholu – da sem se umirila. Potem je prišel trenutek, ko sem se odločila, vse pobrala in odšla. V tistem trenutku nisem več razmišljala, kam bom šla in kako bom preživela. Vzela sem najnujnejše in odšla.

Potem prihaja drugi del?

Počasi, saj je mož potem hodil za menoj, me zasledoval, grozil, dejansko je šlo za življenje in smrt. S pomočjo detektiva nam ga je uspelo zaustaviti. Ko se je to končalo, pa se je stopnjeval moj alkoholizem. Starejša hči je že prej zapustila dom, ko sem bila še z možem, potem je to hotela storiti še mlajša hči. To je bila moja budnica – ali se do konca napijem ali se zdramim. Šla sem po pomoč. Redno sem začela hoditi na terapevtske pogovore.

Svojo zgodbo bi razdelila na dva dela, tisti del življenja, ko sem spoznala svojega moža in je trajal 19 let. Bil je v znamenju trpljenja, nasilja in alkoholizma, hkrati pa tudi naivna želja po idealnem življenju – poroka, služba, otroci in lepo življenje do konca svojih dni.  In drugi del, ko sem se pobirala in počasi postajala druga oseba – samozavestna, pokončna in močna.

Kasneje pa sem, zaradi poškodbe roke, izgubila še službo. Najprej sem bila dve leti na bolniški, potem sem službo izgubila. Med bolniško pa sem že obiskovala predavanja iz psihoterapije. Danes vem, da sem službo verjetno izgubila zato, da sem lahko začela pridobivati znanja, s pomočjo katerih danes pomagam drugim. Počasi sem se začela spreminjati in osmišljati svoje življenje. Veliko stvari iz preteklosti je dobilo drugačen smisel. Pozneje sem se vpisala na študij psihoterapije na Dunaju, kjer sem tudi diplomirala, specializirala sem se iz relacijske smeri in končujem magistrski študij s tega področja. Poleg teorije pa mi je seveda največ pomenila osebna izkušnja, čiščenje svoje notranjosti, ki je bila prežeta s preteklimi travmatičnimi dogodki, soočenje s svojimi strahovi, občutki krivde, sramu. Počutila sem se svobodno, prerojeno, polno optimizma in novih idej. Zdaj že 12 let abstiniram. Ustvarila sem si kariero in sem danes prepoznavna terapevtka. Ponosna sem na svojo čudovito družino, na svoji hčerki, s katerima sem zgradila pristnejši odnos, na mojega vnuka Aleksandra in vnukinjo Pio.

Občutek imam, da ste se močno bojevali. Kaj vas je poganjalo naprej? 

Resnično sem se bojevala. Verjela sem, da imam moč, da bom uredila svojo družino. Misel na otroke me je močno poganjala naprej. Želela sem jima zagotoviti drugačno življenje, kot sem ga imela sama. Imela sem občutek, kot da je v meni nekakšna prasila, ki mi je govorila, da moram zdržati, da moram dati vse od sebe. Ker druge podpore nisem imela, sem morala dejansko vso moč poiskati v sebi. Vmes sem skoraj obupala. Mislila sem, da mi je usojen propad. Potem je moč spet prišla nazaj, ko sem opazovala hčer. Imela sem vzdržljivost, da preživim, da naredim vse, kar je mogoče, da se izkopljem. Večkrat pa je vse skupaj viselo zelo na nitki. Če ne bi imela hčerk, bi se verjetno slabo končalo. V sebi imam tudi optimizem, ki mi je zagotovo pomagal, da nisem popolnoma obupala.

Kdaj ste se zavedli, da je nekaj narobe, da je vaše življenje pravzaprav na kocki?

Zelo zgodaj. Že pred poroko sem vedela, da je nekaj narobe. Hitro sem videla, da je bilo pri možu preveč alkohola. Nisem pa si predstavljala, da bodo posledice takšne, kot so bile. Da je moje življenje na kocki, pa sem se zavedla s svojim alkoholizmom. V trenutku, ko sem dojela, da lahko ostanem sama, da me bosta zapustili obe hčeri,ker z menoj ni bilo več vzdržno živeti, se je v meni nekaj prelomilo in sem vedela, da bom naredila spremembo. Druge poti ni bilo, moje telo ni več preneslo toliko alkohola – ali se ga močno napijem ali pa si poiščem pomoč, kar sem tudi storila.

Ko se pogovarjam z ljudmi, ki so korenito spremenili svoje življenje, ugotavljam, da je nekaj skupnega vsem – ključna točka preobrata, trenutek globoke odločitve za spremembo. Kako je bilo pri vas?

Pri meni je bil bistven globok materinski čut. Ključna točka pa, da se zgodba ne sme ponoviti pri hčerki, ki je še živela z nama. V prelomni točki sem zbrala skoraj »nadnaravne« moči, pobrala sem stvari ter odšla, iz lastnega doma. Bilo me je neznansko strah. Še danes se spominjam vsake podrobnosti, kako sem se vsa tresla in jokala vso pot, ko sem se vozila. Ves čas pa sem imela v mislih, da moram hči peljati na varno, nekam drugam, kjer bo drugače.

Kam pa ste šli? Ali je bilo potem drugače?

Poiskala sem najemniško stanovanje, kamor sem se preselila in skrila. Mož me je takrat seveda iskal, zasledoval, grozil. Bilo je grozno. Vsi moji koraki so bil spremljani. V službo in nazaj. Šele s pomočjo detektiva naj ga je uspelo zaustaviti. Takrat se je zgodil čudež, saj je bil pripravljen sodelovati celo pri ločitvi, ki sva jo pozneje dokončala. Želel je, da pridem nazaj. Nisem hotela. Potem je storil samomor.

Življenje se ne konča takrat, ko smo čisto na dnu. Morda se življenje takrat šele začenja …

V težavnih položajih zelo radi krivimo druge za to, kar se nam dogaja. V mislih morda rečemo, da ne, a nekje globlje v sebi projiciramo na drugega. A rešitev se pojavi ravno, ko prevzamemo odgovornost zase in nehamo kriviti druge. Kako je pri vas tekel ta proces?

Na začetku sem tudi sama krivce iskala drugod. Dolgo časa sem krivila moža in mislila, da bi bilo vse v redu, če ne bi pil. Šele, ko sem vstopila v svoj »drugi del« življenja, sem začela v sebi iskati vzroke za dogajanje in našla sem jih. Postavilo se mi je vprašanje, kaj lahko pri sebi spremenim. Zakaj bi spreminjala druge. To ne deluje. Z raziskovanjem psihologije sem prišla do spoznanja, da lahko spremenim samo sebe. Prej pa sem dolgo časa krivila moža in druge (starše, center za socialno delo). Zdaj razumem vzroke moževega vedenja, tudi on je bil žrtev nasilja in zlorab iz otroštva. Prišla sem do točke, ko sem mu odpustila. Ko sem začela čistiti svojo notranjost, sem doživela dobesedno preporod. Ugotovila sem, da lahko živim življenje po svoje, da je vse v meni, da se sama odločam. Predvsem pa sem dojela, da imam pravico, da živim, kot si želim.

Kaj je bilo bistveno, da ste pristali v tej pretekli zgodbi? So bili to vzorci iz otroštva ali zgolj napačne odločitve?

Brez dvoma lahko rečem, da so bili to vzorci iz otroštva. V družini sem denimo dobila vzorec, da sem kot ženska manj vredna, da je moški pomembnejši, ker hodi na delo, ker služi denar. Samoumevno je bilo, da je treba očetu vse ustreči. Ženske pa smo manj vredne in moramo potrpeti. Moškemu ustreči, stisniti zobe. Takšen vzorec sem prejela po mamini strani. Z zgledom, ne da bi mi povedala. Mama je igrala žrtev. Nam otrokom je veliko tarnala, kako hudo ji je in za nameček se je pritoževala še nad očetom. V takšnem vzdušju otrok razvije vzorec, da želi pomagati oziroma olajšati trpljenje staršem, in išče načine, kako bo to storil. Jaz sem denimo kot otrok ugotovila, da je moj oče prijaznejši do mame in do mene, če se vedem na določen način, ki je pomagal njunemu odnosu. Tako sem bila vedno »na preži« in sem opazovala, koliko vinjen je prišel domov, kakšne so njegove reakcije, da sem lahko prestregla najhujše – da se z mamo ne bi sporekla. Pri otroku vse to poteka zelo nezavedno.

Kako močni so vzorci, ki jih dobimo v otroštvu?

Zelo močni. Tako močni, da nas vodijo, usmerjajo naše življenje. Vzorci, ki smo jih dobili v otroštvu, so nekaj najmočnejšega. Kar se je dogajalo v odnosu med nami in mamo ter očetom in njunim medsebojnim odnosom, je postal naš notranji model , to nas je oblikovalo. Če so ti v otroštvu govorili, da s teboj ne bo nič, potem ponotranjiš vzorec, da si manj inteligenten in da s teboj ne bo nič, in to se dejansko dogaja v življenju. Zgradimo lažni jaz, da ustrežemo staršem, in tako izgubimo sebe, potlačimo pravi jaz. Seveda to velja za družine, kjer so vladali nezdravi odnosi. Dobro se je zavedati, da pravi jaz ostaja, tiči nekje globoko v nas in čaka, da zopet pride ven …

Kako prekiniti vzorce?

Najprej je vzorce treba ozavestiti. Ko se nam nekatere stvari večkrat ponovijo, na primer vedno naletimo na istega partnerja in vedno se odnos podobno zaključi, je čas, da se vprašamo, kaj se v resnici dogaja. Ko začnemo ozaveščati, se začne pot navzgor. Z ozaveščanjem in podporo prijatelja, terapevta, partnerja, se spremenijo naše mišljenje, čustvovanje, vedenje. Ko začnemo delati na sebi, se začnemo spreminjati celostno.

Najprej je vzorce treba ozavestiti. Ko se nam nekatere stvari večkrat ponovijo, na primer vedno naletimo na istega partnerja in vedno se odnos podobno zaključi, je čas, da se vprašamo, kaj se v resnici dogaja. Ko začnemo ozaveščati, se začne pot navzgor.

Resnično korenite spremembe se ne zgodijo čez noč, ob uporabi pozitivnih afirmacij, kajne ? Zdi se mi, da je treba nekaj več za spremembo, ki si jo želimo …

Opažam, da so ljudje dostikrat napačno usmerjeni. Pozitivne afirmacije so super, vendar res ne gre čez noč. Vsaj takšna je moja izkušnja. Da se gledaš v ogledalo in spodbujaš s pozitivnimi mislimi, je super. Celo deluje, a le za kratek čas. Če imaš neke vzorce iz otroštva, za katere sva rekli, kako so močni, se bodo ob nekih okoliščinah, dogodku, v odnosu prebudili in potem se bo samopodoba, zgrajena samo na pozitivnih afirmacijah, podrla kot hiša brez temeljev. Trdne temelje gradimo tako, da gremo v ozaveščanje in predelavo vzorcev iz otroštva – gremo nazaj in jih preoblikujemo. To lahko storimo na različne načine. Afirmacije se lahko »usedejo« šele po tem, na bolj zdravo osnovo.

Verjamete, da obstaja »budnica« v življenju? Jo doživi vsak?

Verjamem, da vsak doživi budnico, vendar se lahko zgodi, da je ne prepozna. Ne vidi, da je čas, da bi nekaj spremenil pri sebi. Lahko je budnica bolezen, psihične (denimo depresija, strahovi, panike) ali druge težave (npr. v partnerstvu). Vprašati se je treba, kaj nam želi položaj sporočiti. Lahko se vprašamo in nekaj naredimo ali zamižimo in gremo naprej … do naslednjič …

Se vam stari vzorci še vrnejo? Če da, kako se spoprimete z njimi?

Vzorci se seveda še vrnejo, a jih hitreje prepoznam, zato tudi reagiram drugače in hitreje. Vzorec me ne podre, ne padem več na dno, nič več se ne vrtim v začaranem krogu. Vzorci me ne vodijo več, pač pa delujem iz svoje volje in notranje moči in zato reagiram, kot želim jaz.

Kaj pa sicer danes počnete?

Moje življenje je usmerjeno predvsem v to, da delim svoje izkušnje naprej. Želim ozavestiti čim več ljudi, da je možna pot ven, v spremembo na bolje, ne glede na to, kako težko je, da si lahko pomagamo, da ni sramota iti po pomoč.

Imate kakšno spodbudno sporočilo za naše bralce?

Življenje se ne konča takrat, ko smo čisto na dnu. Morda se življenje takrat šele začenja …