Prijava
Štirinajst let je od tega, ko sta se Miha Pupis in Urša Kunz odločila, da postane s trnjem zaraščeno posestvo v Črni vasi na Ljubljanskem barju njun novi dom. Zemljišče je bilo tako prekrito s trnjem in grmičevjem, da se stare hiše, le 15 metrov oddaljene od ceste, sprva sploh ni videlo. A kjer je volja, je tudi pot. Korak za korakom in z veliko truda sta odstranila trnje, dokupila pašnike in travnike in se, čeprav izkušenj s kmetovanjem nista imela, začela ukvarjati z ekološkim kmetijstvom. Na mestu, kjer je stala stara hiša, sta zgradila novo in pri tem ohranila elemente stare gradnje. Tako je počasi, a vztrajno nastajalo posestvo Trnulja. Iz speče princeske se je prebudilo v pravo lepotico, povezano s prvobitno naravo. In danes tu stoji še eko hotel. Prvi in edini v Sloveniji.
Lahko bi rekli, da sta pionirja na svojem področju. Z ekološkim kmetijstvom sta se začela ukvarjati, še preden je večina Slovencev za to sploh slišala. Od kod ta navdušenost nad življenjem v naravi?
Miha: Odločitev je nastala z nakupom manjšega posestva v bližini Ljubljane, ki je bilo sprva mišljeno za zasebno rabo, za najin dom. Želela sva se ukvarjati s kmetovanjem, želela sva imeti kakšnega konja. Potem pa je vse skupaj dobesedno nastajalo. Začela sva s hektarjem in pol, z najemom različnih parcel, ki jih ljudje niso obdelovali, pa je zemljišče raslo. Dokupovali in najemali smo hektar za hektarjem, zdaj jih imamo že 55.
Urša: Na odločitev je vplivalo tudi to, da imava oba zelo rada živali, z živalmi sva bila že od nekdaj tesno povezana. Pri nas doma smo imeli športne konje, Miha pa je imel v osnovni šoli dve kozici, ki ju je molzel vsak dan. Jaz si življenja brez psa in konjev enostavno ne morem predstavljati. Zdaj pa imamo tu tudi osle, koze in »delovne« muce, ki skrbijo, da na posestvu ni mišk in podobnih nepovabljenih gostov.
Ime Trnulja pa sta izbrala po slavni pravljici Trnuljčici, ki sta jo napisala brata Grimm?
Miha: Tako je. Pogled skozi okno stare hiše naju je dobesedno spominjal na ilustracije iz Trnuljčice. Vse je bilo v trnih. Potem sva ugotovila, da ime speče princeske izvira iz besede trnulja. To je plod črnega trna, pravzaprav divja sliva, ki raste tudi na tem območju, celo na posestvu sva jo našla. Ta trnulja je postala najin zaščitni znak. Trnulje uporabljamo tudi pri izdelavi marmelade, kisa, iz njih lahko naredimo liker ali kakšno omako, trnulje se na primer odlično priležejo k mesu. Ugotovila sva tudi, da so si koliščarji, ki so živeli tu v letih od 4500 do 1800 pred našim štetjem, iz pešk trnulj izdelovali nakit. Tako da zdaj zbiramo peške, da bomo lahko tudi sami iz njih izdelovali nakit.
Oba sta v kmetijstvo prišla čisto iz drugih poklicev, Miha je po izobrazbi diplomirani inženir prometa – letalska smer, vi, Urška, pa ste dolga leta delali v svetu ekonomije, na borzah. To je delo, za katerega so značilni hiter tempo, telefoni, stres. Kako se je z življenjem na kmetiji spremenil vaš način življenja?
Urša: Vsekakor je na kmetiji čisto drugačen način življenja. Tu ni tako, da začneš ob 8. in končaš ob 16. uri, ampak si v delo vpet ves čas. Pravzaprav je bil to tudi eden izmed razlogov, da sva se odločila za eko kmetovanje in turizem, kajti če bi tu le živela in hodila v službo v mesto, ne bi imela veliko od bivanja v naravi. Zjutraj bi odšla in zvečer prišla, zdaj pa sva na posestvu cele dneve, v mesto greva le, ko imava nujne opravke. Moram pa priznati, da si prej nisem predstavljala, da mi bo kaj pomenilo, da grem na njivo. Ampak ta vonj po zemlji, po prvinskosti ti enostavno pride v možgane in ko to enkrat doživiš, potem si skoraj odvisen od tega. Da to živiš, da to čutiš in da si s tem nekako blizu. Enostavno me je tudi samo presenetilo, da me je kmetijstvo tako pritegnilo. Žal pa ekološki turizem ne pomeni le dela na polju, treba je tudi skrbeti za promocijo, se udeleževati sejmov, predstavitev, kajti če nisi prisoten na trgu, te ljudje preprosto pozabijo.
Miha: Glede hitrega tempa življenja, tu ni kaj dosti drugače kot v službi, na kmetiji je treba biti vedno aktiven. Z ženo sva si delo porazdelila tako, da se sam bolj ukvarjam s kmetovanjem, ona pa je odgovorna za nabavo, dostavo, marketing, razne dogodke in razpise. Veliko dela imava tudi za računalnikom. Včasih, na primer, sedim ure in ure pred računalniškim zaslonom, ko zbiram podatke o zemljiščih in razpisih, ko raziskujem nove možnosti za obdelavo tal, tu so še birokratske zadeve … Je pa res, da na kmetiji potekajo dnevi zelo različno, en dan ni enak drugemu. Veliko je tudi odvisno od vremena, lepo vreme izkoristimo za delo zunaj, ko je vreme slabo, več delamo notri. Za živino sicer poskrbimo tako, da ima vedno dostop do zunanjih površin, do pašnikov, tudi v zimskem času imajo vedno na voljo seno, tako da jih ni treba krmiti dvakrat na dan. Ko pa je čas za delo na njivi, takrat so celodnevne akcije, spomladanske za sajenje, jesenske za spravilo. Takrat delamo od jutra do večera, dokler se delo ne konča.
Študije so pokazale, da danes pridelano sadje in zelenjava vsebujeta veliko manj vitaminov in mineralov kot hrana, pridelana pred uporabo pesticidov in drugih kemičnih snovi. Krompir moderne pridelave je, recimo, v primerjavi s krompirjem izpred 50 let izgubil 100 odstotkov vitamina A. Po drugi strani pa so študije pokazale tudi, da ima ekološko pridelana hrana do 250 odstotkov več vitaminov in mineralov kakor neekološka hrana. Je bil to eden izmed razlogov, da sta se odločila za ekološko kmetovanje?
Urša: En vidik je, seveda, zdravje – ekološka hrana je veliko bolj zdrava kot neekološka, drug, prav tako pomemben vidik pa je ta, da pri ekološkem kmetovanju spoštujemo naravo. Pred kratkim sem se vrnila s predavanja v okviru verige Bio hotels z naslovom: Jedli bomo bio ali pa sploh ne bomo jedli. Tudi sama sem tega mnenja. To, da spoštujemo zemljo in naravo, se mi je že od nekdaj zdelo nekaj samoumevnega. Ker ljudje v veliki meri tega ne počnejo in imajo do narave pokroviteljski odnos, so že opazne številne posledice. Samo poglejte vreme, koliko cunamijev in potresov je, tudi alergij je vedno več. To je odgovor Zemlje na to, kar počnemo. O pomembnosti ohranjanja narave se velikokrat pogovarjamo tudi z našimi gosti. Želimo jih, na primer, ozavestiti, da ločujejo odpadke, da ne trošijo vode po nepotrebnem, da ne puščajo prižganih luči, ko gredo ven, in da, če je le možno, namesto avtomobila za prevozno sredstvo uporabljajo kolo.
V prihodnosti imamo namen sestaviti tudi poseben paket za goste, v katerem bi jim ponudili možnost, da so, če v času bivanja pustijo ključe od avta na recepciji, deležni posebnega popusta.
Prva poljščina, ki sta jo posadila na njivi, je bila industrijska konoplja. Tudi tukaj sta bila korak pred drugimi, saj sta bila prva, ki sta v Sloveniji dobila uradno dovoljenje za vzgajanje industrijske konoplje.
Miha: Res je. Na najini prvi njivi, ki sva jo vzela v najem leta 2004, sva posadila industrijsko konopljo. Ravno v tistem času se je namreč slovenski pravilnik o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje prilagodil evropskemu pravilniku. Takrat je bilo to nekaj novega, neka alternativa, mene pa so alternative že od nekdaj zanimale. Tako da sva začela s hektarjem konoplje, že takoj na začetku pa sva se odločila, da greva v ekološko kontrolo. Na pot sva se podala čisto neizkušena, kot neplavalca v vodo.
Danes imata na njivah več vrst poljščin, ki pa jih sama tudi predelujeta v razne eko izdelke.
Urša: Ja, začela sva z industrijsko konopljo, danes je poljščin veliko več. Na njivah gojimo sedem vrst žit, to so ječmen, pšenica, tritikala, oves, koruza, ajda, proso, in šest vrst oljnic: konopljo, buče, oljno ogrščico, gorčico, riček, sojo. Imamo tudi nekaj krompirja, a večinoma le za lastne potrebe in potrebe restavracije. Sicer pa pridelki niso vsako leto, saj ekološki kmetje kolobarimo.
Miha: Na kmetiji imamo tudi dopolnilno dejavnost predelave, vendar predelujemo le tiste poljščine, ki jih sami tudi pridelamo. Pridelujemo na primer več vrst olj – konopljino, ogrščično, mandljevo, orehovo, sojino, razne namaze, imamo tudi svoj mlin in tako iz žit pridelujemo moko. Med dejavnost predelave se štejejo tudi rogljički, saj sestavine za rogljičke dobivamo iz oljne pogače, ki nastane pri stiskanju semen v olje. Skratka, sestavine, ki nastanejo pri predelavi, skušamo čim bolj porabiti. Hrane ne mečemo stran. Želimo si, da so v naših izdelkih le naše sestavine, zgodi pa se, da moramo tudi kaj dokupiti, na primer, pri salamah moramo dokupiti kakšne ekološke začimbe.
Pa se potem ta ista hrana znajde tudi na krožnikih gostov vaše restavracije in bio hotela ali za te namene hrano kupujete od drugod?
Urša: Jedi, ki jih ponujamo v restavraciji, so v 70-ih odstotkih iz domačih sestavin. Preostalo dokupiva od čim bližjih ekoloških kmetov, le redko v trgovini. Pri hrani smo zelo lokalni in sezonski, čemaževo juho, na primer boste dobili zdaj in ne decembra, takrat vam postrežemo z bučno ali fižolovo juho. Mislim, da lahko rečem, da smo edina restavracija v Sloveniji, ki ima celotno ponudbo, vključno s pijačo, hrano, tudi vini, 100-odstotno ekološko. Pri nas ni niti ene stvari, ki bi prišla na mizo, brez certifikata. Recimo, imamo tudi ekološko colo.
Dandanes se pri nas veliko govori o eko hrani, vse skupaj je postalo nekako »trendovsko«. Kljub temu pa imam občutek, da postajajo potrošniki v vsej tej ponudbi bio, eko, domače, integrirane hrane, čedalje bolj zmedeni. Menite, da so potrošniki dovolj ozaveščeni o tem, kaj sploh je eko hrana?
Miha: Ozaveščenosti o tem, kaj je eko hrana, je vsekakor premalo. Vse skupaj se preveč posplošuje, bio, integrirano, eko … Nekateri ne vedo niti, da pomenita termina eko in bio isto stvar, torej hrano, pridelano na naraven način, brez pesticidov in umetnih gnojil. Termin eko sicer bolj uporabljamo v našem okolju, bio pa se bolj uporablja v Nemčiji in Avstriji, v Veliki Britaniji pa za isto stvar uporabljajo termin »organic«. V Nemčiji in Avstriji imajo te termine bistveno bolj razdelane in ljudje jih tudi bolj poznajo. Opažam tudi, da ljudje ekološko kmetovanje pogosto zamenjujejo z integriranim kmetovanjem, kar pa je čisto nekaj drugega. Integrirano kmetovanje je namreč čisto konvencionalno kmetovanje z nadzorom uporabe fitofarmacevtskih sredstev, kar je v tujini že standard. Menim, da bi bila potrebna kakšna organizacija, ki bi se malce zavzela za potrošnika, ki je v Sloveniji čisto prepuščen ponudbi na trgu in sploh več ne ve, kaj je zdravo prehranjevanje. Velikokrat se dogaja tudi, da trgovine, ki se oglašujejo za eko, na policah prodajajo povsem konvencionalne prehrambne izdelke. Sicer pa je najbolje, da uporabnik, če ni prepričan, da je nekaj eko, preveri, ali ima proizvod eko certifikat.
Urša: Včasih se mi zdi, da ljudje mislijo, da je eko nekaj, kar si izmišljujemo. To nikakor ni res. Za eko certifikate so zelo stroge kontrole. Sicer se je znanje Slovencev o tem, kaj je eko, nekoliko izboljšalo, a ozaveščenosti o tem je še vedno premalo.
Eden izmed razlogov, da Slovenci ne posegamo toliko po eko hrani, je tudi ta, da je v primerjavi s konvencionalno pridelano hrano predraga.
Urša: To je sicer splošno prepričanje, a menim, da ko seštejemo vse stroške prevoza, stroške očiščevanja voda, zemlje, zraka, upoštevamo vse pesticide in potem tudi bolezni in anomalije, ki se razvijajo iz konvencionalno pridelane hrane, je ekološko pridelana hrana cenejša. A danes žal vseh teh stroškov in stranskih dejavnikov, ki nastanejo pri uživanju nezdrave hrane, nihče ne upošteva. Iskreno upam, da bo nekoč drugače. Že zdaj se včasih zgodi, ko pridejo k nam kakšni Slovenci v restavracijo na kosilo in so čisto presenečeni: »Joj, kako smo veseli, da smo izvedeli za vas, ker česa podobnega še nismo našli.«
Pa da ne ostanemo le pri hrani. Tudi hišo, ki sta jo nekako predelali iz stare, in biohotel, ki sta ga odprla leta 2012, sta gradila v skladu s spoštovanjem do naravne in kulturne dediščine. Kako je potekala gradnja objektov?
Miha: Tudi pri gradnji stavb smo delovali kar se da trajnostno. Kar sedemdeset do osemdeset odstotkov stare hiše smo ohranili, nič ni šlo na smetišče. Od stare hiše smo uporabili opeko, ohranili smo stare pilote, tudi strešniki so iz stare hiše. In na enak način so zgrajeni tudi apartmaji. Prizadevali smo si, da so materiali, ki jih uporabljamo pri gradnji, iz lokalnega okolja. Recimo, bruna smo uvozili iz Logarske doline, kar je še vedno lokalno, saj je Slovenija tako majhna. Drevesa smo sekali v zimskih mesecih, na posebne dneve po luni. To so stari običaji sečnje, pri čemer se les toliko ne krči in tako tudi škodljivci ne pridejo v razpoke. Kamnit cokel smo dobili iz lokalnega kamnoloma na obrobju Ljubljanskega barja. Okoli kamina je originalen podpeški marmor. Ta izredno priznan kamen so za gradnjo Emone izkoriščali že Rimljani.
Kot edina Slovenca pa ste z odprtjem bio hotela postali tudi del mreže Bio Hotels, ki sicer vključuje največ hotelov iz Avstrije, Nemčije in Švice. Kako pomembno se vam zdi, da so medse sprejeli tudi vas?
Urša: Izredno pomembno. Ekološki standardi za Bio Hotels so namreč izredno visoki. Tu šteje vse: koliko je električnega smoga, izpustov ogljikovega dioksida, gradnja objektov mora biti iz trajnostnih in ekoloških materialov, hrana mora biti izključno ekološka. Šteje se, recimo tudi, če pridejo delavci na delovno mesto s kolesom in ne z avtom. Dvakrat letno se izvajajo nenapovedane kontrole, kazni za neupoštevanje predpisov pa so izjemno visoke, prva kazen znaša 10.000 evrov, druga pa je izključitev. Mi smo zelo ponosni, da smo postali del te mreže, ki deluje že 15 let. Veliko biohotelov, ki znotraj povezave delujejo z večletno družinsko tradicijo, nam je postalo za vzor.
Kakšni pa so gosti biohotela? So to večinoma ljudje, ki se jim zdi pomembno prispevati k ohranjanju okolja?
Urša: Gostje, ki pridejo k nam prek povezave Bio Hotels so zelo ozaveščeni, spoštujejo naravo in eko turizem, večina teh pride z vlakom. Zelo so tudi navdušeni, če jih za nazaj peljemo na vlak z električnih avtomobilom, to se jim zdi krasna gesta. Pa ne, da si ne bi mogli privoščiti taksija, saj so to večinoma gostje, ki so dobro situirani, ampak so si ohranitev narave preprosto zadali za eno do svojih nalog. Gostom tudi veliko pomeni, da se lahko vozijo s kolesi, ki jih imajo vključene v ceno apartmaja. Uživajo v vožnji po posestvu, po Barju, odpravijo se do Iškega Vintgarja, na Planinco, na Sveto Ano. Če želijo kam dlje, si lahko najamejo električni avtomobil. Spomnim se, da smo nekoč poslali goste tudi na ogled medvedov v naravo. Res so jih videli in so bili navdušeni. Imeli smo tudi goste, ki so se kopali v Ljubljanici; na voljo imamo namreč tudi vožnjo s kanujem in ribiškim čolnom. Imamo pa tudi goste, ki so za nas slišali od drugod ali nas našli prek spleta. TI sicer niso tako nagnjeni k naravi, a vseeno se tu odlično počutijo. Vsi pa so presenečeni nad našim naravnim posestvom, ki leži le 6 kilometrov iz centra Ljubljane, in nad lepotami naše države. V kateri državi pa si še lahko privoščijo, da so v eni uri na morju ter v pol ure na smučišču, idiličnem jezeru ali pa v več tisoč let stari kraški jami?
Od kod pa večinoma prihajajo vaši gostje?
Gostje prihajajo z vsega sveta; od Japonske, Avstralije, Nove Zelandije, arabskih dežel, Južne Amerike, Kanade, Indije .. Moram pa priznati, da sva še posebej vesela gostov iz Slovenije.
