Zdravilne metode, ki lahko pomagajo otrokom pri čedalje pogostejših težavah (hiperaktivnosti, motnje pozornosti …)

Pogovor z Natašo Kos Križmančič, terapevtko in učiteljico terapevtskih metod Sorensensistema v Sloveniji, je bil pravi balzam za dušo. Milina, ki umiri, in ogenj, ki pogreje. Nekoč je kot profesionalna plesalka nastopala na odru v Sloveniji in tujini, danes v umirjeni terapevtski sobi pomaga ljudem z alternativnimi oblikami zdravljenja. K njej prihajajo tako odrasli kot tudi otroci. Predvsem za otroke ima še veliko načrtov, kako jim pomagati pri čedalje pogostejših težavah (hiperaktivnost, motnje pozornosti itd.).

Nataša Kos Križmančič

Nataša, kaj vas je poneslo od plesa k alternativnemu zdravljenju?

Do terapevtskih metod me je vodilo več dogodkov. Postopoma in zelo spontano. Vsekakor pa je bila prelomna huda prometna nesreča, ki sem jo doživela pred 15 leti. Utrpela sem pretres možganov, zaradi česar sem imela še pol leta težave z govorom, koncentracijo in spominom. Takrat mi je pomagal bioenergetik. Mislim, da je ta izkušnja botrovala tudi mojemu zanimanju za delovanje/rehabilitacijo možganov in sem se tudi zato pozneje odločila za študij refleksne terapije Temprana. Ta boleča izkušnja me je pravzaprav pripravila na delo z ljudmi s podobnimi težavami. Zelo dobro razumem, kaj se jim dogaja, kako zopet vzpostaviti normalno delovanje možganskih funkcij in poznam način, kako jih voditi skozi proces rehabilitacije. Celoten sistem zdravljenja Sorensen pravzaprav temelji na vzpostavljanju živčno-možganskega ravnovesja. Sicer pa me je že v času študija sodobnega plesa izjemno zanimala vsebina predmeta Preventiva poškodb, ki smo ga imeli na plesni akademiji v Amsterdamu na Nizozemskem. Večini mojim sošolcev se predmet ni zdel zanimiv, mene pa je zelo pritegnil. Prek plesa sem spoznavala, da je naše telo povezano v celoto, da je vsak delček povezan s celoto in celota z vsakim delčkom telesa ter je tudi neločljivo povezano z našim dojemanjem, čustvovanjem, dušo in mentalnim svetom. Ta vsestranska povezanost našega bitja me navdihuje še danes. Pozneje sem si želela, da to znanje poglobim, zato sem iskala načine, področja, kjer bi znanje lahko razširila. Našla sem refleksoterapijo in se v tem izobrazila. Hkrati pa sem se spoprijemala tudi s plesnimi poškodbami in zato obiskovala različne terapevte v tujini, ki so mi pri tem pomagali. Njihovo delo se mi je zdelo zelo zanimivo. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem odprla svojo plesno šolo in postopoma sem začela uvajati v delo tudi nova načela in raziskovati, kako povečati izrazne sposobnosti telesa z učinkovito in varno vadbo. Niz in prepletenost dogodkov ter opazovanje ljudi, sebe in delovanje našega telesa me je počasi pripeljalo do metod Sorensen, ki jih danes izvajam in učim.

Pri zdravljenju je ključno to, da terapije zdravijo vzrok bolezni, ne le posledice.

Preden ste postali terapevtka, ste metode verjetno preizkusili na sebi? Kako so vam pomagale?

Pomagale so mi odkriti predvsem vzroke za moje težave. Tudi vse pretekle. Vzrok pa je pri zdravljenju bistven. Šele ko sem začela s terapijami, sem spoznala, kako dobro se sploh lahko počutim in delujem. Energijsko in fizično. Počutila sem se izredno lahkotno, izboljšala se je moja koncentracija, umske sposobnosti itd. Šele takrat sem videla, kdo je »optimalna Nataša«. (smeh)

Nataša Kos Križmančič

Želela bi, da malce bolj opišete, o kakšnih terapevtskih metodah govoriva oz. ki jih uporabljate pri svojem delu danes?

Uporabljam sklop alternativnih oblik zdravljenja oz. »terapiranja«, kot so obrazna refleksoterapija, tibetanska nevrološka refleksoterapija stopal, tibetanska refleksna terapija obraza in vratu ter refleksna terapija Temprana. Slednja je zelo učinkovita predvsem pri otrocih s posebnimi potrebami. Vse terapije so del sistema Sorensen in temeljijo na ponovnem vzpostavljanju živčno-možganskega ravnovesja. Ta se ustvarja s pritiskanjem in delovanjem na določene točke telesa (obraza, stopal, dlani itd.). Njegova avtorica je Lone Sorensen, ki prihaja z Danske. Lone se je učila in pridobivala znanja pri številnih zdravilcih in zdravnikih po svetu (Jugovzhodna Azija, Južna Amerika, Japonska …).Vsa znanja je združila in tako je nastal njen sistem zdravljenja. Predvsem pa je želela pomagati svojemu sinu, ki je imel številne ponavljajoče se epileptične napade in je večino časa preživel v bolnišnici. Sin je danes povsem zdrav moški z družinico. Pri svojem delu se je srečevala tudi z ljudmi s poškodbami možganov in ugotovila, da jim s klasično refleksoterapijo ne more pomagati. Začela je iskati nova načela delovanja in pri svojem študiju in raziskovalnem delu naletela na starodavna znanja in metode zdravljenja ter v svoji metodi, kot že omenjeno, te zdravilske metode iz različnih kultur sveta združila v učinkovit terapevtski sistem, imenovan Sorensensistem. Metode so zasnovane tako, da se terapija prilagodi vsakemu posamezniku posebej. Tisti, ki terapijo izvaja, pa mora dobro poznati človekovo telo in možgane. Pri zdravljenju je ključno to, da terapije zdravijo vzrok bolezni, ne le posledice.

S tovrstnimi oblikami terapije veliko delate tudi z otroki in starši? Kdo vse prihaja k vam?

Za delo z otroki sta vsekakor najprimernejši obrazna refleksoterapija in tudi refleksna terapija Temprana, ki je primerna za otroke s posebnimi potrebami. Sicer pa k meni na terapijo prihajajo tako otroci z lažjim spektrom težav, kot so hiperaktivnost, motnje pozornosti, nočne more, težave s spanjem, različne zdravstvene težave kot tudi otroci z avtizmom, sindromi, možganskimi poškodbami itd. Pridejo tudi odrasli, zaradi najrazličnejših težav. Veliko je bolečin v križu, hrbtenici, vratu, glavoboli, hormonskih sprememb itd. Prek pilotskega projekta smo obrazno refleksoterapijo uvedli tudi v eno izmed slovenskih osnovnih šol in rezultati so bili izjemni. Več o tem morda pozneje.

Nataša Kos Križmančič

Kakšen je način delovanja refleksne terapije Temprana, ki jo veliko omenjate?

Pri refleksni terapiji Temprana z nevrološko stimulacijo vplivamo na rehabilitacijo možganov. Gre za optimizacijo dela možganov, kemijskih procesov, hormonskega sistema, prekrvavitve organov in mišic. Deluje na živčni sistem, ki se dinamično spreminja in je zelo prilagodljiv, saj ves čas vzpostavlja nove nevronske povezave. Enako velja tudi za možgane, ki imajo določeno plastičnost – zmožnost oblikovanja novih nevronskih povezav. Te pa lahko spodbudimo z intenzivnim izvajanjem refleksne terapije Temprana. Centralni živčni sistem otroka ima izjemno zmožnost regeneracije in prilagajanja, zato je dovzetnost za napredek s to terapijo še toliko večja. Metodo uspešno izvajamo v primerih bolezenskih stanj, kot so demenca in Downov sindrom, Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, ter pri prirojenih ali pridobljenih možganskih poškodbah. Metoda je popolnoma naravna, ne pomeni tveganja, pri izvajanju pa jo lahko kombiniramo z drugimi metodami zdravljenja. Pri tej metodi se sicer stimulacija izvaja na področju obraza, stopal in dlani.

Lahko opišete, kakšen praktičen primer delovanja refleksne terapije Temprana?

Terapevti Temprane smo med seboj povezani, tako poznam tudi nekaj zanimivih primerov izvajanja te terapije pri otrocih v tujini. Na primer, 5-letna Paulina, ki je imela številne zdravstvene težave že od rojstva dalje. Med drugim so ji diagnosticirali hipoplazijo corpus callosum. Oktobra 2012 so se njeni starši udeležili tridnevnega seminarja o refleksni terapiji Temprana, kjer so se naučili samostojnega izvajanja terapije. Po tem so z deklico sami doma delali uro in pol, vsak dan. V 12 mesecih se je Paulinino stanje bistveno izboljšalo. Napredovala je tako v motoričnih spretnostih (začela se je plaziti), socialni integraciji (dosegla je boljši stik s starši, začela je komunicirati s ploskanjem, sprejemati je začela dotikanje glave, prav tako je začela uporabljati stranišče), izboljšal se ji je tudi vid. Drugi primer je malce starejša Kasia (19 let) z avtizmom, ki je po terapijah zelo hitro začela zlogovati, objemala je starše in se žogala z bratom. Znani so tudi primeri terapevtskega kolega iz Poljske, Roberta Przybysa, ki je delal s 5-letnim dečkom Maciekom, ki ima genetski sindrom Sanfilippo, pri katerem pomanjkanje enega encima vpliva na celotno telo, še posebej na možgane. Z nizom terapij je dečkovo telo začelo proizvajati manjkajoči encim (50 odstotkov potrebne količine). Povsem neverjeten rezultat terapij brez precedensa v medicini, o katerem je mati obvestila tudi druge starše otrok s to boleznijo. Deček razvojno zelo napreduje.

Povedali ste, da ste v slovenski osnovni šoli izvedli pilotni projekt izvajanja obrazne refleksoterapije. Lahko razkrijete kaj več o tem?

Projekt je potekal na povsem prostovoljni osnovi, in sicer na OŠ Poljane v Ljubljani. V začetku leta 2015, od januarja do marca, smo kontinuirano izvajali terapije z otroki in kolikor je bilo mogoče, smo vključili tudi starše. Sodelovali so tudi pedagoški delavci šole in specialni pedagoginji. Namen projekta je bil izboljšati počutje otrok, omiliti ali odpraviti razvojne težave ter posledično izboljšati kakovost dela na šoli in v življenju družin. V projektu je sodelovalo 10 izšolanih terapevtk in 11 otrok, starih od 8 do 12 let. Oblikovali so se individualni terapevtski načrti za otroke, ki smo jih izvajali 10 zaporednih tednov, in sicer enkrat tedensko. Rezultati so bili zelo dobri in zaznali smo izboljšanja pri razumevanju, branju, pisanju, koncentraciji in vedenju, nekateri otroci so imeli tudi določene težave, s katerimi smo se ukvarjali intenzivneje. Deklici, ki je imela ponavljajoče se nočne more, so te izginile, deček, ki je imel težave s samozavestjo in se je težko izražal, se je odprl in lažje povedal, kaj misli in čuti, začel je več govoriti in sodelovati v šoli ter s sovrstniki. Vse imamo tudi dokumentirano. Pri nekaterih bi seveda potrebovali več terapij in intenzivnejše delo. Super bi bilo projekt in terapije nadaljevati, a bi zato seveda potrebovali določena finančna sredstva.

Nataša Kos Križmančič

Menite, da bi bilo tovrstne tehnike dobro uvesti v šole?

Vsekakor. Saj so tudi najrazličnejše težave v izjemnem naraščanju, tako v osnovni šoli kot tudi pozneje, v srednji šoli. Delati bi bilo treba tudi z učitelji in starši ter jim morda ponuditi izobraževanje in jih opremiti s tem znanjem. Omenila bi tudi to, da je ta sistem zdravljenja na Danskem povsem uradno priznan in financiran s strani države. Podoben projekt so z zelo dobrimi rezultati izvedli tudi v Veliki Britaniji. Če denimo na Danskem otroka peljemo k zdravniku zaradi vnetja ušes ali ponavljajočih se vnetij, zdravnik ne bo takoj predpisal antibiotika, ampak refleksoterapijo. Zelo podobno je pri glavobolih. Vedo namreč, da otroško telo intenzivno absorbira vse snovi, tudi težke kovine iz zdravil in so zato pri predpisovanju antibiotikov zelo previdni. Vse snovi iz zdravil, hrane, pijače, ozračja itd, gredo v tkiva telesa in če gremo še globlje, se potem lahko vprašamo, zakaj različne nevrološko pogojene težave naraščajo …

Sami imate tudi tri otroke. Tudi z njimi izvajate terapije, če je treba?

Ko imajo kakršne koli težave, naredim obrazno refleksoterapijo ali uporabim barvno terapijo z lučjo. Ni dolgo od tega, ko je imel sin zdravstvene težave in sem ga podprla s terapijo.

Vaše delo je naporno. Kako skrbite za svoje zdravje in dobro počutje?

Zjutraj, ko vstanem, izvajam tibetanske vaje za pomlajevanje. Redno, vsako jutro spijem toplo vodo z limono za razstrupljanje. Sicer pa veliko hodim v naravo. Poskušam preživeti vsaj eno uro na dan v naravi, da si napolnim baterije. Sicer pa me izredno izpolnjuje tudi izvajanje terapij, saj zelo uživam ob tem. Lahko bi rekla, da so terapije moja meditacija. Uživam tudi s svojo družino in seveda pri plesu. Od tega se vsekakor še nisem poslovila in ko bo zopet čas, me tudi tu še čakajo novi umetniški izzivi …