Žalovanje še dandanes velikokrat ostaja tabu tema, kljub temu, da vsakega od nas v življenju lahko doleti huda izguba bližnje osebe. In dokler nas ne doleti, si ne predstavljamo, da bi se to lahko zgodilo nam in kako intenzivna bolečina se ob tem pojavi. Ob izgubi začnemo žalovati. Čeprav je proces žalovanja teoretično lahko ubesediti, pa je to v realnem življenju proces, ki ga vsak doživlja po svoje. Po hudi izgubi se je težko vklopiti nazaj v vsakdanje življenje in zdi se, da nas okolica ne razume, predvsem pa se o smrti in žalovanju premalo govori.
Kaj je žalovanje?
Žalovanje je proces soočanja z izgubo bližnje osebe in je pravzaprav reakcija na stresni dogodek. Spremljajo ga čustva, kot so globoka in intenzivna žalost, ki se ji lahko pridružijo tudi otopelost, osamljenost, jeza in občutek krivde. Izguba človeka nas namreč globoko prizadane; tako psihično, kot fizično, vpliva pa tudi na življenje in odnose. Pomembno je vedeti, da se z izgubo vsak sooča drugače. Intenziteta in čas žalovanja sta odvisna od mnogih dejavnikov, kot je recimo to, kako psihično smo močni sicer; v kakšnem odnosu smo bili s pokojnim; način smrti; druge okoliščine (finančni vidik, socialni vidik).
Stopnje žalovanja
Začetnik psihoterapije Freud je žalovanje opisoval kot intimen proces, kjer se čustveno oddaljujemo od pokojne osebe, današnje raziskave pa so njegove teorije ovrgle. Elizabeth Kübler-Ross, ameriška pisateljica in psihiatrinja je menila, da je žalovanje sestavljeno iz petih različnih faz:
- Zanikanje;
- jeza;
- pogajanje;
- depresija;
- sprejetje.
Kasneje je David Kessler, ameriški pisatelj in strokovnjak za žalovanje, ki je skupaj s Kübler-Rossovo napisal knjigo On grief and grieving, objavil še delo Finding meaning – sixth stage of grief, v katerem pravi, da obstaja šesta faza žalovanja, kje skušamo najti pomen izgube. Dandanes, ko ljudje veliko delamo na osebni rasti in moči, je malce bolj uveljavljeno, da obstajajo 3 stopnje žalovanja, kjer je večji pomen na tem, kako znova zaživeti. Verjetno ima David Kessler prav in obstaja tudi šesta stopnja žalovanja, kjer iščemo pomen izgube in se poskusimo iz te izkušnje nekaj naučiti. Ena izmed modernejših teorij je podobna in pravi, da obstajata le dve stopnji: Prva, kjer je v prvem pomenu smrt, izguba, soočanje s tem in druga, kjer se posameznik ponovno želi vklopiti v življenje in zaživeti.
Dvom in šok
Ko posameznik prejme novico, da je nekdo umrl, sprva temu sploh ne verjame. Tega dejstva ne želi sprejeti. Dvomi, da se je to res zgodilo. Pojavi se hud šok ob prejeti novici.
Soočanje z izgubo
Ko človek zares dojame, da ljubljene osebe ni več, nastopi soočanje z izgubo. Nastopi žalovanje. Pojavijo se občutki globoke žalosti in jeze. Pojavi se tudi občutek, da se je zgodila krivica in vprašanje “Zakaj se je to zgodilo prav meni?”. Možno je tudi pripisovanje krivde sebi ali okolici. Pojavi se lahko depresivno stanje. Čustvena stiska je huda: žalujoči se počuti, da ga nihče ne razume in zato ne želi biti v družbi drugih ljudi.
Reintegracija
To je stopnja žalovanja, ko se stvari nekako postavijo na svoje mesto. Ko človek izgubo sprejme oz. jo poskusi sprejeti. Ko se vrne v svoj vsakdan in med ljudi. Ko živi novo življenje, in poskusi sprejeti, da v njem ni več ljubljene osebe.
Žalovanje: Kaj pomaga ob soočanju z izgubo?
Notranja moč
Pomembno je, da smo v prvi vrsti podpora in trdna opora samemu sebi. Vzpostaviti moramo trden notranji jaz; bodimo v stiku s samim s seboj, imejmo se radi in se pohvalimo, kako močni smo.
Bližnji ljudje in žalovanje
Oprimo se na bližnje; prijatelje in družino. Ne zatirajmo svojih čustev, izrazimo jih in ljudem povejmo, kaj potrebujemo, le tako nam bodo drugi lahko lažje pomagali.
S čustvi na plano
Čustev nikar ne zatirajmo. Bolečina mora ven. To lahko storimo tako, da o izgubi govorimo ali pišemo. Lahko razmišljamo pri sebi ali jih povemo na glas. Karkoli vam ugaja, le, da jih ne zadržujemo v sebi.
Literatura
Obstaja veliko dobrih knjig, napisanih na temo žalovanja in izgube. Pomagajo vam lahko tako bolj strokovne, kot tudi knjige, ki so usmerjene v duhovnost. Izberite tisto, kar vam je bližje.
Skrb za telo
Izguba in žalovanje sta za naše telo hud stres. Telo je namreč izmučeno od žalosti in šoka, zato morate sebi oz. svojemu telesu nameniti še posebno pozornost: zadostna količina spanca; veliko gibanja; zdrava prehrana so tisto, kar telo potrebuje za svoje delovanje, čeprav v dneh žalosti težko razmišljati in opravljati osnovne naloge.
Kdaj in kje poiskati pomoč?
Nobeno žalovanje ne traja predolgo; traja pač toliko, kolikor posameznik potrebuje. In če je ta čas daljši od ‘običajnega’, če je občutek bolečine vedno enako intenziven in ne morete delovati, potem potrebujete pomoč. Najprej se obrnite na svojega osebnega zdravnika – le-ta vas bo napotil k ustreznemu specialistu. Najdete lahko tudi lokalna podporna društva, kjer se lahko udeležite različnih delavnic, programov, in kjer se lahko družite z ljudmi, ki vas bodo zares razumeli.
Čas pravzaprav ne celi ran. Bolečina ob izgubi bo vedno v nas, je pa res, da se sčasoma s tem naučimo živeti. V resnici ste močnejši, kot se pa tega zavedate.
Preberite tudi: Kako se soočiti s smrtjo starša?