Življenje je minljivo. Pogosto se minljivosti resnično zavemo šele, ko izgubimo ljubljeno osebo. Smrt bližnje, nam ljubljene osebe izjemno boli. Danes je v sodobni družbi tema smrti še precej tabuizirana. O smrti se na splošno ne razpravlja veliko, kot da bi se bali lastne minljivosti ter minljivosti drugih. Vsakdo od nas se je ali se še bo v življenju, žal, soočal z izgubo bližnjega in posledično z veliko žalostjo, ki pa je ne moremo popolnoma razumeti, dokler tega sami ne doživimo – takrat občutimo globoko žalost in druga čustva, ki nas lahko ob izgubi lahko obhajajo: jeza, krivda, obup …

Kako se soočiti s smrtjo starša

Žalovanje

Žalovanje je proces, ki se od posameznika do posameznika razlikuje tako v intenziteti in dolžini. Vsak žaluje na svoj način in toliko časa, kolikor za to potrebuje. Žalovanje se pravzaprav nikoli ne konča; lahko pa bolečina popusti do te mere, da žalujoči lahko ponovno normalno funkcionira. Žalovati ne nehamo nikoli, se pa navadimo izgubo sprejeti in z bolečino živeti. Med procesom žalovanja vsak po svoje izražamo svoja čustva. Doživljanje različnih čustev je povsem normalno, dokler ne trajajo predolgo. Slej kot prej je spomin na umrlega manj boleč.

Faze žalovanja

Tekom let in raziskovanja procesa žalovanja so strokovnjaki določili različne faze žalovanja:

  • šok in čustvena otopelost;
  • zanikanje;
  • hrepenenje;
  • jeza in krivda;
  • žalost, potrtost, brezup in dezorganizacija;
  • sprejetje in reorganizacija.

Čas in intenziteta žalovanja se razlikujeta tudi od okoliščin: starost in zrelost žalujočega; odnos, ki ga je žalujoči z osebo imel, način smrti; življenjske okoliščine; starost pokojnega.

Smrt starša

Izguba boli, ne glede na to, koga smo izgubili. Vsaka izguba pa za nas nastopi prekmalu, saj na to nismo nikoli pripravljeni.

»Izguba otrok pomeni izgubo prihodnosti, izguba staršev pa izgubo preteklosti.« – Jorgos Canacakis

Ob izgubi staršev na nek način izgubimo tudi lastno preteklost. Za izgubo staršev velja, da prej kot se zgodi, bolj je boleče, a tudi v visoki starosti žalujočemu sproži veliko žalovanje. Smrt katerega od staršev boli vse, ne glede na starost. Navsezadnje so starši le starši. Ko umreta oče ali mati, nastopi močna bolečina. Pojavijo se vsi spomini iz otroštva. Pojavi se občutek praznine. Občutek, da smo izgubili močan podporni steber, varnost, družino in zaščito. Z izgubo staršev izgubimo edinstveni brezpogojno ljubezen, ki smo je bili z njihove strani deležni.

Žalovanje otrok in mladostnikov

Kaj pa, ko se s smrtjo starša sooča otrok? Otroci in mladostniki so najšibkejša skupina žalujočih. Na prvi pogled se morda zdi, da otroci se lažje prenesejo izgubo, saj se niti ne zavedajo dobro, kaj to pomeni, vendar pa se travme izrazijo z zamikom nekaj let ali pa šele v odrasli dobi. Način žalovanja otrok odvisen predvsem od starosti in kako so odrasli otroku predstavili smrt in izgubo. Otroku je treba nežno in ljubeznivo razložiti, kaj pomeni smrt; da je le-ta dokončna – da osebe ne bo več nazaj.

Z razlago o tem, da je oseba odšla, ne boste naredili nič dobrega, saj bo tako otrok vedno imel upanje, da bo oseba prišla nazaj, pojavijo pa se lahko tudi občutki jeze in zapuščenosti. Glede na starost otroka izberite način razlage, da bo otrok kar najbolje razumel bistvo. Ne pozabimo, da so otroci močnejši, kot mislimo, da so. Z otrokom se redno pogovarjajmo in mu odgovarjajmo na vsa vprašanja. Spodbujajte ga, da izrazi svoja čustva. Nudite jim oporo, ljubezen in tolažbo. Vedno se lahko obrnete na strokovno pomoč, ko čutite, da žalovanju svojega otroka niste kos.

Žalovanje

Kako si pomagamo sami?

Dovolite, da vam pomagajo

Ob izgubi ste neutolažljivi in prav je, da takrat dovolite, da vam pomagajo drugi.

Poiščite pomoč

Če se vam zdi, da vam bližnji in znanci ne zmorejo ali ne znajo nuditi prave opore, se lahko kadarkoli obrnete po pomoč k strokovnjakom. Obrnite se na svojega zdravnika, ki vas bo ustrezno napotil dalje. Pomoč lahko poiščete tudi v za to namenjenim podpornim društvom.

Berite

Priskrbite si literaturo, ki vam bo pomagala spoznati proces žalovanja. Berite knjige in članke, ki vam bodo v uteho in v pomoč.

Dajte si čas

Bolečina nikoli ne izgine, le naučili se boste z njo živeti. Dajte si dovolj časa za žalovanje, vendar si ne pustite, da bi predolgo stali na isti točki.

Najdite se

Težke življenjske preizkušnje nas pogosto vodijo do tega, da znova najdemo sebe. Počnite stvari, ki vas veselijo. Obudite hobije, na katere ste pozabili.

Osnovne življenjske potrebe

Zagotovite si, da boste zadostili svojim osnovnim življenjskim potrebam, da bo vaše telo lahko normalno funkcioniralo. Zdravo se prehranjujte, poskusite biti aktivni na svežem zraku v naravi, pijte zadostne količine vode in zagotovite si veliko spanca in počitka. Izogibajte se alkoholu.

Sprejmite bolečino

Izguba neznosno boli. Občutek imate, da bolečina ne bo nikoli minila. Sprejmite vsa svoja občutja. Prepoznajte svoja čustva. Izrazite jih.

Zanesite se nase

Tekom dni, tednov in mesecev vam ob strani stojijo mnogi, a ob koncu vsakega dne ste vi tisti, ki ste sami s svojimi mislimi. Pomembno je, da negujete odnos, ki ga imate sami s seboj, da si zaupate, da se nase zanesete in da se imate radi. Sami sebi bodite največja tolažba.

Kako pomagati žalujočemu

Kako pomagati žalujočemu?

Žalujočemu pogosto ne pomagajo tolažilne besede ali ga sploh ne ganejo. Pogosto se žalujoči počuti, da ga nihče ne razume. Zato pomoč žalujočemu terja veliko sočutja in obzirnosti, predvsem pa razumevanja. Resničnega razumevanja.

Ko umre član družine, so pretreseni vsi v družini in takrat žalujoči tolaži žalujočega. Priporočljivo je, da jim ob strani stoji še kdo od bližnjih, ki jim izguba morda ni bila tako zelo osebna in huda kot drugim in je zato bolj primeren in psihično močnejši za tolažbo. Prof. dr. Onja Grad Tekavčič, klinična psihologinja, je v svoji knjigi »Pomoč človeku v stiski«, definirala pravila, kako pomagati žalujočemu. Žalujoči družini lahko nudimo fizično pomoč,da jim pomagamo pri osnovnih življenjskih potrebah (hrana, počitek, opravki). Skrb za žalujoče, tolažba in opora naj ne trajajo le v krajšem obdobju po izgubi.

1.) Žalujočemu je treba pomagati, da lažje sprejme izgubo.

Proces žalovanja se začne s sprejetjem izgube oziroma smrti osebe. Da bo žalujoči lažje ozavestil izgubo, mu lahko pomagamo tako, da se z njim pogovarjamo o dejstvih v zvezi s smrtjo, npr. o času smrti, okoliščinah, vzroku in o času pogreba.

2.) Žalujočemu je treba pomagati izraziti svoja čustva.

V procesu žalovanja občutimo različna čustva: žalost, obup, nemoč, tesnoba, krivda, jeza ali celo sram. Žalujočemu je treba pomagati, da o njih spregovori in da jih izrazi.

3.) Žalujočemu je treba pomagati živeti brez umrlega.

Žalujoči se mora po smrti ljubljene osebe navaditi na novo življenje, v katerem občuti neko pomanjkanje. Le- to je odvisno tudi od tega, kakšno vlogo je umrli imel v posameznikovem življenju. Na racionalni ravni lahko občuti pomanjkanje pri odločanju, finančnih zadevah, vodenju gospodinjstva, na čustveni ravni pa pogreša oporo, razumevanje, pozornost, nežnost, zato se mora naučiti prevzeti tudi vloge tistega, ki je odšel.

4.) Žalujočemu je treba pustiti dovolj časa za žalovanje.

Žalovanje je proces, ki terja čas, od osebe do osebe pa je odvisno, koliko časa potrebuje; najpogosteje se potrebuje leto dni. Žalujočemu moramo dovoliti, da ima svoj način žalovanja, predvsem pa mu moramo stati ob strani, ko je žalujočemu še težje kot običajno, to pa je predvsem ob družinskih praznikih, obletnicah ali počitnicah.

5.) Žalujočemu je treba pomagati razumeti nenavadna doživljanja.

 Lahko se zgodi, da ob procesu žalovanja žalujoči dobi napad panike, občutke tesnobe, brezupa, resne depresivnosti. Takrat mu moramo razložiti, da so ta doživljanja normalna in da bodo minila.