0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

PogovoriTomaž Fuchs: Vse življenje nas učijo nepravilne drže in gibov

Tomaž Fuchs: Vse življenje nas učijo nepravilne drže in gibov

MORDA VAS ZANIMA

Večini so bolečine v križu, vratu in sklepih še predobro znane, zelo pogosti pa so tudi mišični krči oziroma spazme. Tovrstne težave marsikoga ovirajo pri preprostih vsakodnevnih opravilih, in ker je velikokrat na prvi pogled nejasno, od kod bolečine izvirajo, se mnogi z njimi preprosto sprijaznijo, še večkrat pa se jih poskušajo rešiti z najrazličnejšimi, običajno neprimernimi pristopi. Vzrok zanje je v večini primerov veliko preprostejši, kot se na prvi pogled zdi.

- Oglas -

Zagotovo ste že kdaj izkusili bolečino zaradi nepravilnega dvigovanja bremena, dolgotrajnega sedenja, čudnega položaja med spanjem, nepravilne izvedbe vaj ipd., verjetno pa se marsikdo ne zaveda, da je naš osnovni položaj, iz katerega izhaja vse drugo, stoja oziroma hoja. Fizioterapevt Tomaž Fuchs, cyriax terapevt ortopedske manualne medicine, pojasni, da v sodobnem času ljudje ne obvladamo najbolj primarnega načina gibanja – hoje, posledično pa je nepravilna celotna drža našega telesa, kar lahko vodi do več ali manj hudih bolečin, napetosti, rotacij sklepov, zlomov in drugih poškodb.

Ljudje smo edinstvena bitja

Vse izhaja iz tega, kako je človeško telo zgrajeno, pojasni Tomaž Fuchs. Ljudje smo edinstveni zaradi pokončne hoje po dveh nogah, čemur so se skozi evolucijo prilagodile tudi naše mišice: »Če primerjamo mišico zadnjice pri ljudeh in šimpanzih, je naša krajša in ima povsem drugačno funkcijo.« Gluteus maximus oziroma zadnjična mišica velja za eno najmočnejših v človeškem telesu in je odgovorna za gibanje kolka in stegna. Še ena razlika je, našteva sogovornik, da smo ljudje edini sesalci, ki imamo težišče znotraj medenice in ne v trupu. Ko ženska denimo v maternici nosi otroka, ta leži veliko nižje kot pri živalih in na neki način sloni na medenici, zato so se medenica in okoliške mišice prilagodile tako, da so ga zmožne zadržati na pravem mestu. »Zadnjica, spodnje trebušne mišice, keglove mišice idr. Te so samo naše, zaradi njih se držimo pokonci,« pove fizioterapevt.

Fizioterapija sklepov

Naša posebnost je pokončna hoja po dveh nogah – kako je potem mogoče, da ne hodimo pravilno?

Temu botruje predvsem sodobni način življenja, s svojimi tehnološkimi napredki. »Za homo sapiensa je značilen močan stopalni lok, zaradi katerega lahko prehodimo dolge razdalje,« pravi sogovornik in doda, da je bil človek ustvarjen za hojo, vendar po naravni, neravni podlagi: »Na travniku ali v gozdu najprej stopimo na prste in potem nazaj na peto, nikoli na celo stopalo in na celo nogo.« Neravna podlaga nas sili k previdnosti in k temu, da smo pripravljeni, da bomo na primer stopili na listje, pod katerim se skriva luknja ali veja. Telo je torej v pripravljenosti, pozorno in mišice so napete, še preden stopimo. Težava v sodobnosti je, da so podlage, po katerih večinoma hodimo, umetne oziroma ravne in niso naravne za naše telo: »Ko hodimo, v trgovini gledamo police.

- Oglas -

Tudi če na primer tečemo po asfaltu, lahko možgani že od daleč zaznajo, da je podlaga lepa, in avtomatsko ‚izklopijo‘ določene mišice. Sterilna, ravna in preveč lepa podlaga je problem!« Fizioterapevt Tomaž Fuchs pojasni, da se je posledično razvil nov, nepravilen način hoje – tako imenovana ‚šoping hoja‘ ali ‚svinganje‘ –, katere značilnost je, da stopamo na celo stopalo, posledično vso telesno težo hkrati prenesemo na nogo in s tem spremenimo celo dinamiko hoje: »Če stopimo na celo stopalo, je teža telesa na peti in telo je pripravljeno kompenzirati vse rotacijske sklepe, da bo našlo težišče. Stopalo se zasuče, poveča se pot kolena, medenica in križnica se zarotirata. Zdaj tako hodi kar 80 odstotkov sodobne populacije in to je postalo normalno.«

Do pravilne drže s hojo po ravnem, na neravni podlagi

Med hojo mora biti zadnjica potisnjena naprej, ne nazaj, pogosta napaka pa se prikaže tudi pri nordijski hoji: »Pri nordijski hoji ni namen, da se porivaš z rokami. Palica gre s tabo na sprehod, sama se zapikuje. Palice so namenjene porivanju pri teku na smučeh, kjer se z njihovo pomočjo porineš in premakneš telo naprej, se odpreš. Če podobno narediš pri nordijski hoji, ramena in zadnjico dobesedno odrineš nazaj.« Glede na to, da večina populacije ne obvlada pravilne hoje, je kar malce zaskrbljujoče, koliko se jih v prostem času povsem nepripravljeno odpravi v hribe: »Ljudje, ki ne znajo hoditi, ki imajo slabo držo in gredo v hrib, se že avtomatsko upogibajo naprej in potem hodijo iz kolka.« Hoja z zadnjico, potisnjeno nazaj, ni naravna, na ta način so ramena in pravzaprav celo telo v nepravilni drži, stopalo se splošči in zasuče, pogačica in meniskusi trpijo, lahko pride do deviacije hrbtenice itd. Običajno je tako, da se vse našteto povezuje v en cel paket: ko gre ena stvar narobe, gre narobe vse. »Zato se je najprej treba naučiti hoditi po ravnem, se naučiti potisniti telo,« svetuje sogovornik.

Tomaž Fuchs fizioterapevt

Naši možgani ne poznajo simetričnosti

Še ena izmed pogostih napak, ki jih počnemo pri gibanju, je, da želimo vse izvajati simetrično. Če se na primer spustimo v počep, želimo imeti poravnana stopala in noge, vendar pa se bo posledično neki del telesa zasukal ali pa bomo zadnjico potisnili preveč nazaj. »Izvajati simetrične gibe je ukaz, ki ga možgani ne poznajo,« pove fizioterapevt Fuchs in pojasni, da lahko le majhen premik stopala nepravilen, simetričen počep spremeni v pravilnega. »Če se v počep spustimo avtomatsko, brez razmišljanja o tem, da moramo biti poravnani, se ne bomo držali povsem naravnost, ena noga bo na primer pomaknjena pol stopala naprej, zadnjice ne bomo potisnili nazaj, drža hrbtenice pa bo pravilnejša,« razloži in poda primer iz narave: »Ko gozdar vidi poleno, ne ve, kje je njegovo težišče in koliko je težko.

On ne bo prišel k polenu, poravnal stopala oziroma noge, zavestno stisnil trebuha in poleno nato dvignil.« Stvar smo zapletli, ker imamo začetek in konec vaje, kar možganom ne odgovarja. Še preden bo stopil k polenu, bo omenjeni gozdar med hojo aktiviral zadnjične mišice, nato bo z že stisnjenim trupom pristopil in ga dvignil v neke vrste diagonali. Njegova ‚vaja‘ se začne, še preden se sploh postavi do polena, saj predhodno samodejno stisne trup in ramena potisne nazaj. Poleg tega ne ve, kako težko breme bo dvignil, zato možgani ne izključijo nepotrebnih mišic in telo deluje tako, kot bi hotelo dvigniti več.

»Težava je v tem, da imamo v glavi, kako naj bi delovali, izgledali in kako naj bi hodili. Te simetričnosti ni, vsi smo na neki način ‚zvrnjeni‘, zato je treba tudi vaje izvajati na tak način, kot smo narejeni, in ne tako, kot mislimo, da smo narejeni.«

Bremena in tudi uteži v fitnesu je torej treba dvigovati v diagonali, vendar se naše pogoste napake s tem ne končajo. »Do poškodb največkrat pride, ker ljudje delajo vajo vedno v isti diagonali, telo pa že po nekaj ponovitvah ugasne mišice, ki jih ne potrebuje, in takšna je stvar pri vseh mojih pacientih,« pove sogovornik. Tako kot je nepravilna stoja na obeh nogah, je lahko težavna tudi stoja v vedno isti diagonali, čeprav je naravna. Desničarji na primer stojimo tako, da težo po diagonali prenesemo na levo nogo, kar na dolgi rok privede do tega, da ena stran telesa postane močnejša od druge. »Ni nam treba spremeniti veliko. Vaje izvajamo v diagonalah, ne linearno, diagonalo pa je treba po kakšnih petih ponovitvah zamenjati, težo na primer prenesti na drugo nogo.«

- Oglas -

Zaradi enih in istih gibov je problematično tudi cestno kolesarjenje. »Pri gorskem kolesarjenju prevozimo veliko ovinkov, zato to ni problem, težava je cestno kolesarjenje, pri katerem telo tako racionalizira, da nekatere mišice povsem ugasne in silo prenese na druge,« pojasni sogovornik, »zato ob cestnem kolesarjenju priporočam še dodatne vaje, še drug šport, pri katerem se bodo aktivirale tudi druge mišice.«

Fizioterapija za zdravje žensk

Za pravilno držo je bistveno čvrsto jedro

V svetu, ki nas obdaja s podobami, kako naj bi bili videti, je želja po ploskem trebuhu s šestorčkom izjemno pogosta, vendar pa tak videz ne pomeni, da smo med vadbo ustrezno aktivirali vse mišice, ki jih telo potrebuje za pravilno držo. »Vaje moramo izvajati v diagonalah, najbolje s težo lastnega telesa. V fitnesu običajno treniramo zunanje, dinamične mišice oziroma mobilizatorje, ki jih lepo izoblikujemo, radi pa pozabimo na globoke mišice trupa – stabilizatorje. Ne poznam aparata, ki bi bil narejen za vaje globokih mišic,« poudari fizioterapevt Fuchs in doda, da so globoke mišice trupa oziroma jedra tako močne, da samo s 25-odstotnim delovanjem poskrbijo za 100-odstotni učinek.

Vsi bi morali več pozornosti posvetiti vajam za trup in jedro: »Seveda so tudi mobilizatorji, ki nas premikajo, mišice trupa, vendar pa nas stabilizatorji držijo. Ko smo več časa preživljali na neravnih podlagah, smo avtomatsko uporabljali celoten paket, na ravnih in preveč lepih podlagah pa tem globokim mišicam ni treba več delati, zato se izključijo.« Ko naše telo ne uporablja stabilizatorjev, se lahko telo zasuče, zmanjka nam ravnotežja, pogosto se pojavi grba, glava postane težka, medenica je potisnjena nazaj, trtica se ukrivi.

Ena izmed pogostejših in večjih napak je na primer ogrevanje s tekom: »Tek je najvišja oblika gibalnega vzorca, zato moraš biti zanj ogret. Tek ne more biti ogrevanje, najprej je treba ogreti jedro.« Podobno je s plavanjem, ki je zelo učinkovita vadba dinamičnih mišic, globoke notranje mišice pa ugasnejo in ne delajo. »Poznate kakšnega športnega krapa? Krap je debela riba,« se pošali Tomaž Fuchs in doda, da moramo pred plavanjem in po njem izvajati vaje, s katerimi bomo zbudili tudi mišice jedra. Najbolje je, če torej kombiniramo različne vadbe, obvezno pa moramo vključiti takšne, pri katerih je treba držati neko ravnotežje, na primer pilates ali borilne veščine. Izogibati se moramo simetrični vadbi, hkrati pa sogovornik poudari, da se ne smemo primerjati z drugimi – vsak mora namreč najti tisto, kar mu najbolj odgovarja. »Vedno je treba težiti k temu, da delamo vaje na tak način, kot smo bili narejeni.

Narejeni smo bili za neravno podlago, za asimetrične gibe, možganom moramo dajati takšne zahteve, da ne vedo, kaj pričakovati, da imajo variacije in se polno pripravijo.« Izjemno pomembne so vaje za jedro, še pomembneje pa je, da se naučimo pravilno hoditi – tako, da uporabljamo mišice zadnje lože oziroma zadnje stegenske mišice. »Ko obvladamo hojo in stojo, se znamo tudi pravilno držati in delati ostale vaje,« povzame in zaključi fizioterapevt Tomaž Fuchs.

.

NAJNOVEJŠE