0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

RubrikeZanimivostiSlovenski vegetarijanci in zgodbe iz njihovega življenja

Slovenski vegetarijanci in zgodbe iz njihovega življenja

MORDA VAS ZANIMA

Objavljamo nekaj zanimivih zgodb slovenskih vegetarijancev in veganov.

- Oglas -
Bianca Žvorc Morris
Bianca Žvorc Morris se je mesu odrekla že pri 11 letih.

Poslovni sestanek v klavnici

Zdenka Bratec iz Maribora: Nad vegetarijanstvom sem bila navdušena takoj , ko sem pred tridesetimi leti v knjigi prebrala, da je možno jesti brez mesa.  Čez pet let po mojih prvih poizkusih, ki so trajali nekaj mesecev z vmesnimi premori, sem imela poslovni sestanek, povezan z računalniško informatiko, v tovarni mesnih izdelkov Košaki. Med sestankom mi je ves čas paralo srce trpeče mukanje krav v klavnici. Od takrat se nisem več dotaknila govejega mesa. Malo za tem sem na cesti videla kamion, ki je prevažal perutnino v tako nizkih zabojih, da kokoši ali piščanci ne bi mogli vstati. Od takrat se nisem več dotaknila nobenega mesa. Kmalu za tem sem dojela, da so tudi ribe živa bitja z občutki in sem odstranila ribe z jedilnika.Že dolga leta  moja kuhinja ni videla mesa ali rib. Ko pride kdo na obisk, je priložnost, da poje kaj dobrega in vegetarijanskega. Vedno manj hodim na kosilo ali večerjo k ljudem, ki menijo, da ne morejo imeti niti enega svečanega obroka brez mesa.
Ko sta bila moja otroka – vegetarijanca stara približno 12 in 10 let, smo bili na obisku pri teti, ki je pripravila vegetarijansko kosilo za nas, zase pa mesno juho. Otroka sta takoj odprla okno v kuhinji  in prezračila, ker jima je zaudarjal vonj po juhi. Od takrat je teta, ki je moja otroka imela enako rada, kot da bi bila njena vnuka, vedno pripravila le vegetarijansko hrano, ko smo prišli na obisk. Tudi moja mama je skuhala izključno vegetarijansko hrano, ko smo bili povabljeni.

Hčerka je bila zgled prijateljicam, ki so tudi nehale jesti meso

Ko sta bila moja otroka majhna – pred petindvajsetimi leti, sem jima včasih ponudila puranje, kokošje meso ali ribe, ker takrat še nisem dovolj dobro vedela, kako pripravljati zdravo, vsestransko vegetarijansko prehrano za majhne otroke. Vendar sta sama kmalu začela zavračati tako meso kot ribe. Sin je bil star tri leta, ko je videl živega purana in od takrat ga ni mogel nihče več pripraviti, da bi pojedel kaj iz mesa ali rib. Včeraj mi je rekel, da bo postal veganec, ker za industrijsko, masovno proizvodnjo mleka mučijo krave podobno kot v klavnici in naj si pogledam filme na internetu. Ne morem gledati filmov o mučenju živali, zato ne bom preverila –  mu verjamem Hčerka se je vsa leta na gimnaziji predstavljala kot neomajna vegetarijanka. Zanimivo je, da je kar nekaj njenih prijateljic prav tako prenehalo jesti meso. Vsi so jo poznali po tem, da ima rada živali. Na gimnaziji je lepila plakate društva za osvoboditev živali in v vsaki situaciji z neomajno integriteto vztrajala pri svojem stališču, da ni potrebno ubijati živali, če hočemo jesti zdravo in dobro.
Ker sem želela imeti dovolj časa za družino, izlete v naravo in vedno sveže kosilo ter nekoga v hiši, ko sta prišla otroka domov iz šole, sta mi tu in tam pomagali dve prijateljici. Obe sta se naučili kuhati vegetarijansko in ena je tudi sama postala vegetarijanka.

Kljub nasprotovanju sva priredila vegetarijansko poroko

Aleksandra in Vjeko Horvat Mikola iz Prekmurja: Lansko leto sva na najini poroki svate pogostila z vegansko-vegetarijansko hrano. Čeprav sva bila edina vegetarijanca, sva vztrajala, da želiva imeti poroko brez prelivanja živalske krvi, obenem pa tudi brez alkohola. Svatom sva razložila, da je poroka namenjena temu, da se skupaj poveselimo ob tem lepem dogodku in da ni pomembno to, kakšna bo hrana in pijača. Povedala sva jim tudi, naj tisti, ki se ne strinja in ne more razumeti, zakaj sva se tako odločila,  raje ostane doma. Slišala sva kar nekaj zanimivih komentarjev: “Pa saj se vama vsi smejijo … Potem pa bomo morali  s sabo prinesti svojo hrano … Vidva lahko jesta vegetarijansko hrano, mi pa bomo jedli običajno hrano.”
Tudi najbližji sorodniki so bili skoraj popolnoma odločeni, da zaradi tega ne bodo prišli. Vendar pa naju niso popolnoma nič ganili s svojimi komentarji in s tem, da bi slučajno kakšnega svata pogrešala. Na koncu so skoraj vsi povabljeni razumeli najino odločitev ter prišli na poroko. Bilo je okrog 40 svatov. Nekateri so naju celo razveselili s pozitivnimi odzivi. Da želiva imeti takšno poroko, je pri tem najbolj botrovala velika ljubezen do živali in prava duhovna pot.

- Oglas -

S pomočjo revije Osvoboditev živali sem postal vegetarijanec

Tomaž Stajnko iz Lenarta v Slovenskih goricah: Pri osemindvajsetih letih sem se razšel s svojo drugo punco. Prav v tem obdobju sem povsem slučajno prišel v stik z našo revijo Osvoboditev živali. Ob prebiranju revije se je v meni nekaj premaknilo in tisti glas, ki mi je že dalj časa šepetal o spremembi, je nekako zmagal. Revija mi je bila takrat ena in edina opora  in v samoti po razhodu s punco sem imel tudi več časa in možnosti, da se v to stvar poglobim in začnem s spremembo. Kot prvo se lahko zahvalim društvu za izdano revijo, ki mi je dala vedeti, da v takšnem razmišljanju nisem sam in mi tako dala duševno podporo. Čeprav priznam, da sam nimam moči in poguma za širjenje te ideje, sem vesel, da to v mojem imenu dela društvo. Zato vsekakor bralce naprošam, da s kakršno koli pomočjo podprejo to naše društvo ter  društvo za zaščito in proti mučenju živali. Ne zaradi nas članov, ampak zaradi živali, katere prosijo in čakajo na našo pomoč.

Sanjam o dnevu, ko ne bo več mrličev po restavracijah in trgovinah

Bianca Žvorc Morris iz Murske Sobote in Düssedlorfa: Mama v nosečnosti z menoj ni mogla jesti mesa in živalskih izdelkov,  takoj je vse zbruhala  in še zdaj je vegetarijanka, skoraj veganka. Jaz pa sem si pri 11 letih starosti rekla, da ne bom več del mučenja živali, ko sem poleg naše domače hiše na poti domov iz šole videla tovornjak poln prašičkov. Bil je mrzel november, niso imeli prostora v tovornjaku in videla sem njihove brazgotine in modrice po celem telesu. Še zdaj imam nočne more zaradi tega in ta prizor mi bo ostal za vedno spominu. Nikoli ne bom pozabila nemoči in žalosti, ki sem jo čutila zaradi njih, ter groze in muk v njihovih očeh.  Še zdaj jočem ko pišem tole, in sem si prisegla, da do konca življenja ne jaz ne moja družina ne bodo del te morije. Borba za živali in otroke je postal tudi del mojega poklica in življenja. Sanjam o dnevu, ko ne bo več mrličev po restavracijah in trgovinah s hrano, sanjam o dnevu ko na ljudeh ne bom več videvala odrtih kož nedolžnih bitij.

uredil Damjan Likar, društvo za osvoboditev živali

NAJNOVEJŠE