Marieme in Ndeye, ki z očetom živita v Veliki Britaniji, sta glede na razpoložljive podatke edini zraščeni osebi v Evropi. Večino siamskih dvojčkov zdravniki ločijo že kmalu po rojstvu, nemalokrat pa se žal zgodi tudi to, da siamski dvojčki že kmalu po rojstvu umrejo. Tudi Marieme in Ndeye sta imeli zelo slabe možnosti za preživetje. Zdravniki v Senegalu, kjer sta bili deklici rojeni, so po njunem rojstvu napovedali, da bosta najverjetneje živeli samo nekaj dni.
Toda deklici sta bili veliki borki. S pomočjo družine in britanskih zdravnikov jima je uspel čudež. Tako sta danes stari že sedem let in njun vsakdan je v veliki meri podoben življenju »običajnih otrok«. Deklici namreč hodita v običajno šolo. Njun oče Ibrahima je namreč prepričan, da si zaslužita karseda normalno otroštvo, polno smeha, igre in druženja s sovrstniki, ter da ni razloga za to, da bi se skrivali v posebnih šolah. Seveda pa se pri tem zaveda, da je vsak nov dan dar, ki ni samoumeven. Glede na to, da so mu takoj po rojstvu deklic povedali, da zanju ni prihodnosti, ni imel druge izbire kot to, da se nauči živeti tukaj in zdaj.
Ločitev bi najverjetneje pomenila smrt ene od dvojčic
Kar približno polovica siamskih dvojčkov je mrtvorojenih, dodatna tretjina pa jih ne dočaka več kot enega dneva. Že to, da sta Marieme in Ndeye dočakali sedem let, je torej vse prej kot zanemarljiv dosežek. Njuna starša sta pričakovala samo enega dojenčka, zato je bil šok posebno velik. Kot omenjeno, so zdravniki napovedali, da bosta deklici živeli samo nekaj dni. Kot edino potencialno možnost za to, da deklici preživita, so videli njuno ločitev. Tako je začel njun oče v paniki klicati v bolnišnice po vsem svetu in jih moledovati za pomoč. Na koncu je vendarle našel bolnišnico, v kateri so bili deklici pripravljeni sprejeti. Šlo je za londonsko bolnišnico Great Ormond Street Hospital, v kateri so uspešno rešili več siamskih dvojčkov kot v kateri koli drugi bolnišnici na svetu.
Načrtovana je bila torej ločitev dvojčic, toda po prihodu v London se je izkazalo, da ima Marieme prešibko srce za tako kompleksno operacijo. Dekličina starša sta bila tako postavljena pred težko odločitev. Na koncu sta se odločila, da je bolje, da deklici ostanete zraščeni, saj se nista mogla pripraviti do tega, da žrtvujeta življenje enega otroka za to, da potencialno rešite življenje drugemu. Dekličina mama se je morala nato kmalu vrniti v Senegal, saj je morala poskrbeti za starejše sorojence dvojčic, ki so čakali doma, oče pa se je odločil, da z deklicama ostane v Veliki Britaniji, kjer sta lahko dvojčici deležni vrhunske zdravstvene oskrbe. Tveganje za srčno popuščanje in infekcije je namreč pri obeh zelo veliko, zato so potrebni redni pregledi. Ibrahima sicer težko prenaša dejstvo, da je ločen od preostanka svoje družine, vendar se zaveda, da druge možnosti nima. Skrb za hčerki je začel dojemati kot svoje življenjsko poslanstvo.
Osebnostno precej drugačni, vendar kljub temu izjemno usklajeni
Deklici si »delita« en par nog in eno medenico. Nekateri organi v trebušni votlini so ločeni, spet drugi pa so prav tako skupni. Zanimivo je, da imata deklici sicer povsem ločeni hrbtenjači z razvitimi živci, vendar koordinacija rok in nog kljub temu poteka povsem naravno, brez eksplicitnega usklajevanja. Kot si verjetno predstavljate, deklici ne moreta nositi oblačil iz trgovine. Vsa oblačila je treba najprej temeljito predelati. Čeprav sta siamski dvojčici, se deklici osebnostno precej razlikujeta. Marieme je sramežljiva in introvertirana, Ndeye pa je po drugi strani odločna in družabna. Vendar pa deklici kljub temu več kot uspešno sobivata z združenimi telesi. Druge možnosti pravzaprav niti nimata, saj sta odvisni druga od druge.
Oče se ne prepušča strahovom: »Dragocen je vsak trenutek!«
Dvojčici skupaj z očetom živita v Cardiffu. Mala družinica se je uspešno vključila v skupnost. Tako očetu na pomoč večkrat priskočijo tudi sosedje, v osnovi pa pri negi deklic pomagajo usposobljeni negovalci, ki so prisotni tako podnevi kot ponoči. Oče se sicer zaveda, da ga lahko praktično kadar koli preseneti klic z zelo slabimi novicami, vendar se poskuša upirati črnim mislim. Namesto da bi razmišljal, koliko časa deklicama še ostaja, poskuša raje skrbeti za to, da je vsak trenutek za deklici čim lepši.
