Prijava
Pred nedavnim je umrl Paul Alexander, ki je velik del svojega življenja preživel v železnih pljučih – posebni komori, ki mu je zagotavljala podporo pri dihanju. Ko so se razširile novice o njegovi smrti, so se začeli vrstiti komentarji ljudi, ki so bili prepričani, da je Paul Alexander živel človeka nevredno življenje in da bi bilo zanj morda bolje, če bi umrl že kot otrok. Toda ko se malce bolje poučimo o Alexandrovem življenju, hitro ugotovimo, da je resnica precej drugačna. Čeprav je imelo njegovo življenje nedvomno ogromno omejitev, se Alexander ni predal. Med drugim je diplomiral iz prava in nato tudi deloval v svojem poklicu. Nekaj let pred smrtjo pa je o svojem zelo posebnem življenju napisal tudi knjigo.
Strašljivo prvo srečanje z železnimi pljuči: prebudil se je paraliziran in brez glasu
Ko se je Paul Alexander prvič prebudil v železnih pljučih, je bil star komaj 6 let. Kot si verjetno predstavljate, se je izjemno ustrašil, ko je ugotovil, da je njegovo telo zaprto v ogromno železno komoro, iz katere je molela samo njegova glava. Dečku je sicer uspelo preživeti otroško paralizo, ki je v preteklosti zahtevala ogromno življenj, vendar so bile posledice okužbe hude. Bil je paraliziran od vratu navzdol, poleg tega pa po nujni traheotomije ni mogel več govoriti ali dihati samostojno.
Starša mislila, da so dečku dnevi šteti
Paul Alexander je naslednji dve leti preživel v bolnišnici. Zdravniki so praktično povsem obupali nad njim in zdelo se je, da dečku ne ostaja več veliko časa. Starša sta se zato odločila, da malega Paula prepeljeta domov in mu tako omogočita, da umre doma, v miru. Toda deček je presenetil vse. Čeprav je bilo njegovo življenje še vedno povsem odvisno od železnih pljuč, je postajal vedno močnejši …
Kako delujejo umetna pljuča?
Železna pljuča temeljijo na ustvarjanju negativnega tlaka. Delujejo s pomočjo motorja, ki iz cilindra izčrpa zrak, s čimer se okoli telesa ustvari vakuum, ki pljuča prisili, da se razširijo in vase zajamejo zrak. Ko se izčrpani zrak vrne nazaj, se pljuča skrčijo, kar omogoči izdih. Za delovanje železnih pljuč je potrebna neprekinjena oskrba z energijo. Izpadi električne energije so bili zato za dečkovo družino zelo stresni, toda na srečo so dečku na pomoč priskočili sosedje, ki so se izmenjevali pri ročnem poganjanju železnih pljuč. Dečkov oče pa je zanj izdelal tudi poseben zvonček, ki ga je lahko po potrebi aktiviral z usti in tako poklical na pomoč.
Od prvih izhodov iz železnih pljuč do selitve v študentski dom
Deček se je postopoma učil samostojnega dihanja, in sicer tako, da je »pogoltnil« zrak in ga s pomočjo grlnih mišic usmeril proti pljučem. Gre za tehniko, imenovano »žabje dihanje«, ki je vse prej kot preprosta – toda deček je imel izjemen zagon, saj so mu starši obljubili kužka, zato si je želel, da bi lahko v prihodnje v železnih pljučih preživel čim manj časa.
Cikli »na prostem« so se postopoma podaljševali. Deček se je lahko tako občasno z vozičkom zapeljal po soseski, pri čemer so ga spremljali njegovi prijatelji, ko se je utrudil, pa se je ponovno vrnil v železna pljuča. Vse do fakultete se je Paul Alexander šolal doma, nato pa se je vpisal na univerzo v Austinu, kjer je nameraval študirati pravo, in sprejel pogumno odločitev. Sklenil je, da se preseli v študentski dom in vsaj deloma izkusi življenje, ki je bilo za njegove vrstnike povsem samoumevno. Ker se negovalec, ki ga je najel, ni prikazal, so Paulu Alexandru sprva pomagali kar njegovi novi sostanovalci.
Na pomoč so mu pogosto priskočili tudi popolni neznanci
Po diplomi iz prava se je Paul Alexander zaposlil v odvetniški pisarni v Dallasu. Ko so ga stranke, ki jih je zastopal, videle prvič, so bile seveda zelo presenečene, toda nato so hitro ugotovile, da železna pljuča ne vplivajo negativno na njegove kompetence. Toda čeprav je bil v določenih pogledih izjemno samostojen, je Paul Alexander seveda potreboval veliko pomoči. Nemalo negovalcev je žal precej hitro obupalo, saj so ugotovili, da naloga presega njihove kompetence. Toda na srečo je Paul Alexander našel Kathy Gaines, ki je zanj skrbela več desetletij, vse do svoje smrti. »Teksaški mož v železnih pljučih« je bil sicer po njeni smrti pričakovano strt, toda na srečo je po več desetletjih življenja v železnih pljučih vzpostavil precej robusten podporni sistem, poleg tega pa so mu bili na pomoč pogosto pripravljeni priskočiti tudi popolni neznanci, zato mu ni bilo treba skrbeti, da bi ostal prepuščen samemu sebi.
Ko so na primer začela železna pljuča pred nekaj leti puščati, so se na oglas, objavljen na družbenih omrežjih, odzvali ljudje z vsega sveta, ki so bili pripravljeni sodelovati pri popravilu. Na srečo se je nato pomoč našla precej bližje. Za popravilo železnih pljuč je poskrbel Brady Richards, lastnik delavnice v bližini Alexandrovega teksaškega domovanja. Za krizne trenutke je imel sicer Paul Alexander vedno pri sebi prenosne naprave za podporo dihanju, ki temeljijo na nekoliko drugačnem principu kot železna pljuča. Nekateri ljudje, ki so po premagani otroški paralizi del življenja preživeli v železnih pljučih, so se postopoma navadili na tovrstne naprave, zato železnih pljuč niso več potrebovali, vendar Paul Alexander žal ni bil med njimi.
Številni so si ga zapomnili kot izjemno toplega človeka z velikim nasmehom
Lani se je Paul Alexander uradno vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, in sicer kot človek, ki je preživel največ časa v železnih pljučih. V avtobiografiji, ki je bila objavljena leta 2020, je Paul Alexander med drugim zapisal, da je bila ena izmed njegovih glavnih motivacij v življenju boj za izkoreninjenje otroške paralize. Knjigo je napisal samostojno, in sicer tako, da je z usti usmerjal svinčnik na dolgi palici in tako tipkal po tipkovnici. Alexandrov brat je za medije povedal, da so številni ljudje njegovega brata izjemno cenili, v prvi vrsti zaradi njegove osebnosti. Šlo je namreč za zelo toplega človeka z velikim nasmehom, ob katerem so se ljudje hitro sprostili. Njegova smrt je tako v srcih številnih pustila praznino, ki jo bo težko zapolniti.
