Primož Tominc: Izdelal je svoje kolo na sončne celice

Tokrat smo se pogovarjali s Primožem Tomincem, ki je svoje znanje in ideje uporabil za izume, ki koristijo skončno energijo.

Primož, se lahko za začetek malce predstavite? Kaj vse počnete? S čim se ukvarjate?

Že od malega sem vedno nekaj skupaj ‘šraufal’, se malo igral. Že kot zelo majhen sem si naredil prvo igračo, prvi tovornjak. Šli smo na neko razstavo, kjer so nam pokazali, kako si lahko tudi otroci sami naredijo igrače, če na primer nimajo denarja, da bi si jih kupili.

Tako sem potem dobil idejo, da bi lahko tudi jaz ustvaril kakšno svojo igračo. Nekje v četrtem razredu sem naredil svojo prvo igračo. Potem pa sem tehnično vedno bolj napredoval in stvari so postajale vedno bolj tehnično dodelane.

Naslednja igrača je bil tudi tovornjak, vendar je bil ta že na daljinsko upravljanje.

Odločil sem se za študij strojništva na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Takrat sem se potem lotil stvari, ki so bile bolj povezane s stroko, ampak ko sem zaključil fakulteto, smo šli na neko potovanje v Peru in tam je bilo res zelo močno sonce. Takrat sem začel premišljevati o tem, kako bi lahko sonce koristno uporabil, da bi na primer imel neko sončno celico in da bi s tem poganjal neko vozilo. Če bi dal sončno celico na avto oziroma na neko težko vozilo, potem ne bi nič naredil, ker bi se proizvedlo premalo energije. Torej je potrebno neko manjše vozilo. Tako sem prišel na idejo, da bi lahko šlo za manjše trikolo. In takrat, ko pa ni sonca, pa lahko kolo poganjaš sam. Ko pa je sonce, imaš pa nad glavo strehico, ki ti dela senco, hkrati pa se napaja baterija. Ko pa ni sonca, pa imaš možnost koristiti energijo iz baterije, lahko pa ga poganjaš tudi z nogami.

Takole izgleda tole trikolo: Zgoraj je sončna celica, ki proizvede približno 100 vatov in če bi poleti kolo pustil na soncu, se v baterija napolni v enem sončnem dnevu. Baterija pa zdrži 50 kilometrov. Kolo ima elektronsko blokado, tako da je njegova največja hitrost 25 km/h, tako tudi ustreza vsem predpisom, da ga ni treba registrirati. Če pa izklopim to elektronsko blokado, pa gre kolo 40 km/h. To je maksimalna hitrost. Kolo je kar močno – ima približno 1,5 kilovata moči. Zanimivo je, da ima kolo tudi tempomat. Nastaviš si torej neko hitrost in kolo jo bo vzdrževalo. Kolo lahko poganjamo sami, lahko kombiniramo poganjanje in baterijo ali pa se pelješ samo na baterijo.

Koliko časa je trajalo od same ideje do končne izvedbe?

Seveda sam hodim normalno v službo, zato je taka stvar šla malo bolj počasi. To me načeloma ni motilo, ker sem veliko stvari naročal preko interneta. Stvari sem naročal od čisto vsepovsod. Najprej sem si zamislil, kaj sploh potrebujem, potem pa sem tisto naročil. Ko nekaj naročiš preko interneta, potem stvar zagotovo potuje kakšen mesec.

Ogrodje je narejeno iz aluminija. Decembra 2012 sem kupil to ogrodje, potem pa sem počasi nabiral še preostale sestavne dele. Nekje aprila sem se povezal, tudi oče mi je pomagal, z enim kleparjem na Ptuju, ki mi je izdelal to streho in nosilce za baterijo. Potem nekje maja je kolo že bilo vozno. Lahko si se peljal, vendar še ni imelo luči, bilo je še treba dodelati nekaj stvari. Vendar je bilo od takrat naprej vozno.

Za izdelavo neke grobe verzije kolesa sem tako potreboval približno pol leta, v naslednjih mesecih pa sem kolo le še izpopolnjeval.

Katere so bile tiste finese?

Pod sončno celico se nahaja nek števec, merilnik, ki meri, koliko energije proizvaja sončna celica, tako da lahko približno sledim, koliko je močno sonce. Potem sem spredaj in zadaj dodal še luči, dodal sem tudi flaško za vodo. Tudi elektroniko sem ustrezno zaščitil. Vse te malenkosti sicer niso videti nič posebnega, vendar ti vzamejo čas.

V čem vidite dodano vrednost samega kolesa?

Meni je blizu predvsem ta ideja glede transporta. Živim na Ptuju, na delo se vozim v Maribor in opazujem, da se ljudje na delo pretežno vozijo sami v avtu. To, da se pelješ s Ptuja v Maribor in s sabo pelješ še tono in pol težek avto, poleg tega da nisi ekonomičen, je tisti avto še zelo velika stvar, poleg tega pa  imaš potem še težave s parkiranjem. Jaz pa sem si zamislil, da bi izdelal neko tako prevozno sredstvo, ki ne bo zasedlo veliko prostora, poleg tega pa bo še ekonomično. Videl sem, da se ljudje na delo večinoma vozijo sami, le redkokdaj se jih v avtu pelje več. Avtomobili so večinoma prazni. Hotel sem izdelati tako prevozno sredstvo, s katerim se bom lahko sam peljal, ki bo okolju prijazno, istočasno pa bom tako poskrbel še za svojo rekreacijo. Sam opravljam pretežno pisarniško delo, med študijem sem se še občasno ukvarjal s športom. Ko si v službi, se od začetka se še nekoliko trudiš, potem pa kar nekako pozabiš na to. Začne ti primanjkovati časa, dobivaš vedno večje zadolžitve, nemalokrat 8 ur ni več dovolj in delaš dlje. Razmišljal sem, kako izkoristiti ta čas, ki ga porabim za prevoz na delo. Ta čas je tako nekako izgubljen, saj se na delo vozim 45 minut. Razmišljal sem, da bi ta čas lahko izkoristil za rekreacijo. S takim kolesom pa se lahko zjutraj pelješ na baterijo, da prideš svež v službo, popoldne pa se lahko na poti domov dodbra znojiš in rekreiraš.

Sam sem se nekajkrat že pripeljal v službo, imam pa do službe v eno smer dobrih 30 kilometrov, vendar je šlo. Časovno sem potreboval le približno 15 minut več kot z avtom.

Kje pa ga potem parkirate?

Ko narediš eno tako stvar, se kar malo navežeš nanjo in se še ne počutim v redu, če bi kolo pustil kar nekje na ulici, tako da ga puščam pri sodelavcu. Enkrat v bodoče pa je cilj ravno ta, da se pripelješ v službo, pustiš kolo na soncu, v osmih urah se v sončnem dnevu baterija napolni. Ti delaš, kolo se lepo sonči.

Ali razmišljate kaj v tej smeri, da bi zadevo patentirali? Kako gre to?

Ko se lotiš enega takega projekta, začneš razmišljati tudi o tem in iskati, kaj je kdo že naredil. Taka kolesa že obstajajo.

Bilo je tudi že organizirano neko tekmovanje iz Francije do Kazahstana z vozili na sončne celice. Med tistimi vozili sem opazil tudi kolesa, podobna mojemu.

Po mojem bi bilo težko patentirati kolo kot celoto, vendar pa bi lahko patentiral posamezne dele oziroma posamezne rešitve.

Koliko pa finančno nanese izdelava enega takega kolesa?

Ogrodje je bilo okrog 2000 evrov, ampak gre res za dober izdelek, potem pa se ne ustavi.  Jaz sem tak človek, da me bolj boli, če si kupim dobro obleko kot pa če kaj drugega (smeh).

Končna cena se giblje okrog 5000 evrov. Bi pa rekel, da je bil moj primarni namen ta, da bo stvar funkcionalna. Ko se lotiš take stvari, te žene predvsem entuziazem. Seveda bi lahko ceno tudi do neke določene mere optimizirali.

Ali za bodoče morda načrtujete, da bi začel izdelovati taka kolesa, jih prodajati?

Opazil sem, da je kolo zelo vpadljivo. Včasih se z njim pelje tudi moje dekle in ljudje za njo kar ploskajo – ne vem, ali zaradi nje ali zaradi kolesa (smeh). So za mano tudi že ploskali, ampak ne tako pogosto (smeh). Nekaj tudi voznik naredi.

Ljudje na splošno kolo zelo dobro sprejemajo. Nekateri se prav ustavijo, ga pogledajo, spregovorijo kakšno besedo. Vsekakor se mi zdi smiselno, da bi zadevo nekako nadaljeval. Zdaj recimo razmišljam o tem, kje bi bilo mogoče ceneje dobiti sestavne dele. Gledam, kako bi bilo to mogoče tržiti.

Malo sem se pozanimal v tovarni Podjemov v Mariboru, če bi mi tam lahko kaj svetovali. So me predstavili z nekaj podjetniki in en zelo v redu fant mi je malo pomagal, zdaj mi včasih kaj nakaže, v katero smer naj grem. Zdaj poskušam najti kakšno tržno pot, kako bi to lahko spravil naprej. Moja ideja je, da bi kolesa vsaj za zdaj izdeloval po naročilu, saj bi tako bi bilo veliko lažje. Nekdo, ki bi mu bilo kolo všeč, bi ga lahko preizkusil, potem pa bi mu lahko kolo izdelal po naročilu. To bi bilo v tej fazi izvedljivo. Kaj naprej, pa še razmišljam. Izdelek je šele prvi korak, nato pa je velika umetnost zadevo predstaviti širši javnosti.

Kje pa se vse vidite, da bi se predstavljali?

Jaz že tako ali tako zelo rad kolesarim in zdi se mi, da bi dober pristop, če bi se na primer na poletje udeleževal različnih kolesarskih maratonov, različnih srečanj. Tudi sicer imajo vozniki trikoles različna srečanja in bi bila tudi to ena od možnosti. Tu vidim priložnosti.

Vas je že kdo ustavil na cesti in ti rekel, da bi imel tako kolo?

Zanimivo mi je bilo, da večina ljudi, ki mi je ustavila, ni pomislila, da sem jaz naredil to kolo, ampak so me vprašali, kje sem to kupil. To mi je bilo zanimivo. Kljub temu, da je bil izdelek takrat še v neki precej osnovni fazi, so oni že vprašali, kje se to kupi. Niso pomislili, da bi bil to moj domači izdelek. Včasih pa dam tudi kolo komu za voziti, da malo poskusi in navadno se čisto vsi navdušijo.

Kako se je peljati na takem kolesu? Je udobno? Verjetno ste vse prilagodili svojemu okusu, željam in potrebam?

Vožnja s takim kolesom je zagotovo bolj udobna kot pa s klasičnim kolesom. Tu sediš na stolu/fotelju in gledaš naprej. Ko pa se voziš z normalnim kolesom, pa gledaš pred sabo. Na tem kolesu imaš širši panoramski pogled in nekako bolj doživiš naravo. Pogosto ko sem prišel iz službe poleti, sem se usedel na kolo in se odpeljal v bližnji gozd. Če se pelješ z motorjem ali avtom, naravo samo vidiš, ne vohaš pa narave, mokre ceste, na kolesu pa postaneš bolj eno z naravo.

Kakšen je vaš pogled na te zelene rešitve, tudi kar se tiče prevoznih sredstev. Ne nazadnje ste strojnik in se spoznate na vse to …

Po mojem slej ko prej ne bo druge možnosti, tako da se bo kar treba usmeriti na zeleno tehnologijo.